Kritika / Melanholija
Melancholia, 2011
Lars von Trier
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 50, 16. 12. 2011
zelo za
Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.
ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 50, 16. 12. 2011
zelo za
Dvakrat izgubljena Izolda.
Konec sveta so po h’woodskih spektaklih odkrili tudi art filmi - Zaklonišče, Another Earth, Melanholija. V h’woodskih filmih katastrofe so liki vedno tako plitvi, tako prazni, tako generični in take karikature, da vam je za njih povsem vseeno - tudi če jih vse skupaj odpihne. Melanholija pa je film katastrofe z liki, za katere nočeš, da umrejo. V h’woodskih filmih katastrofe komaj čakaš, da pokaže konec sveta. V Melanholiji pa si konca sveta ne želiš.
Če bi bili filmi katastrofe porniči, potem bi bil konec sveta money-shot, hja, ejakulacija - ali pa simultanka ejakulacij. In Lars von Trier, agent provocateur, ima ravno toliko porno senzibilnosti, da ne pušča nobenega dvoma: konec sveta je neizbežen. Proti Zemlji ob taktih Wagnerjeve opere Tristan in Izolda drvi Melanholija, skrivnostni planet - znanstveniki pravijo, da bo Zemljo zgrešil, toda konspirologi trdijo, da jo bo zadel. Je sploh še kaj smiselno, če bo sveta konec? Absolutno: če bo konec sveta, potem je vse smiselno. Tudi poroka. Justine (Kirsten Dunst) se namreč ravno poroča z Michaelom (Alexander Skarsgård), toda „nekaj“ - freudovska preslikava apokalipse - jo tako žre, stiska in muči, da se med svatbo, ki sta jo organizirala njena sestra (Charlotte Gainsbourg) in njen svak (Kiefer Sutherland), stalno skriva, podobno kot Melanholija za Soncem - kot da bi dvomila v smiselnost svojega početja in kot da bi videla Antikrista, ki je pokazal, da je poroka le uvod v konec sveta. Njeni obup, depresija in avtodestruktivnost se stopnjujejo v ritmu Antikrista. Ali bolje rečeno: njen strah, da poroka za žensko pomeni konec sveta, se poravna z ledenim kozmičnim tvitom, da niti poroka - njeno žrtvovanje, njeno mučeništvo, njen Lom valov - ne more preprečiti konca sveta. Kaj če sveta ne bo konec? In kaj če si svet rešitve ne zasluži? „Zemlja je zlobna,“ pravi Justine: „Za njo nam ni treba žalovati.“ Toda vprašanje, zakaj bi se poročila, če pa si svet ne zasluži rešitve, je le aspekt paranoidnega vprašanja: zakaj bi se poročila, če pa bo čez dve milijardi let konec sveta?
(Kinodvor)
