Kritika / Zimska pripoved
Winter’s Tale, 2014
Akiva Goldsman
proti
Angeli in demoni.
Colin Farrell je Mojzes – ko je še dojenček, ga revna starša položita v čolnič in po morju pošljeta v obljubljeno deželo (ja, Ameriko). Ker se oprime tatinstva, že mislite, da bo postal Oliver Twist, a se raje prelevi v Jeana Valjeana, ki ga preganja Javert, alias Pearly Soames, irski gangster. Igra ga Russell Crowe, ki hvala bogu ne poje, žal pa »poroča« Luciferju, ki ga igra Will Smith. Če bi ga igral Robert De Niro, bi bilo to enako neresno. Toda hej, če obstaja Satan, potem ni razloga, da bi vsem tistim fantazijam – letečemu konju, čudežem, potovanju skozi čas, amneziji, slabim pričeskam in nesmrtni ljubezni (Jessica Brown Findlay), ki Farrella spremeni v Doriana Graya – gledali v zobe, medtem ko vse tiste luknje v zgodbi – z izredno slabo matematiko vred – v primerjavi s Satanom itak izgledajo kot manjše zlo. Vsaj tako misli film. Moti se.
Draga bralka, dragi bralec. Kdor želi danes ohraniti trezno glavo, mora imeti dostop do kakovostnih informacij.
Svet je, žal, nasičen z informacijskim šumom, dobre in premišljene analize, komentarji, recenzije in napovedi pa so v Mladini dostopni zgolj naročnikom. Ta prispevek smo za vas izjemoma odklenili.
Naredite tudi vi kaj zase, postanite naš naročnik in preizkusite Mladinin učinek.