Ihta / Maja Novak: O iskrenih in pragmatičnih

Nekoč pred davnimi časi je bilo vsaj v pravljicah vse jasno. Kralji so bili vedno modri, princeske lepe, vitezi pogumni, tretji sinovi ovdovelih mater bedački, ki so nazadnje premagali viteze, se oženili s princesko in postali kralji, ministri (ti so pozneje evolucionirali v politike) pa so bili bodisi togi in birokratski bodisi pretkani in spletkarski. A pomembno je, da so vsi pazili na oliko, v javnosti pa so se trudili, da bi bili videti boljši, kot so bili v resnici. Seveda so počeli svinjarije (zlasti ministri, ki so pozneje evolucionirali v politike), a pred svetom so poskušali to skriti, to pa najbrž pomeni, da so se globoko v sebi zavedali, kako sprijena so njihova dejanja, in da niso želeli, da bi ta postala obče veljavna etična norma. Tako so na nekakšen sprevržen način vsaj s svojima hinavščino in pretvarjanjem per negationem utrjevali kategorični imperativ ter do človeka prijazno moralo; včasih sta celo hinavščina in pretvarjanje boljša kot nič.