Javna sredstva za katoliške maše

Pretekli teden so predvsem v osrednji Sloveniji in na Dolenjskem potekali številni dogodki v spomin na žrtve komunizma. Tudi v Ljubljani, kjer je enega od njih pripravil študijski center za narodno spravo, ki ga vodi Andreja Valič Zver, soproga evropskega poslanca SDS Milana Zvera.

Razlog oziroma izgovor za slovesnosti je bil »evropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov«, praznik, ki ga je zlobirala evropska desnica in recimo v Sloveniji legitimira enačenje fašizma, nacizma in komunizma oziroma socializma. Gre za umeten praznik, zato ga spremljajo bolj ali manj izključno slovesnosti v spomin na žrtve v domobranskih vrstah in na druge slovenske žrtve vojnega in povojnega časa, ki niso padle na zavezniški strani. V ta namen je center za narodno spravo, ki ga je na pobudo tedanjega pravosodnega ministra Lovra Šturma ustanovila prva Janševa vlada, pripravil nekaj slovesnosti v glavnem mestu. To so bili ogled zaporniških celic na Beethovnovi ulici 3 v Ljubljani (v katerih je po vojni zasliševala Služba državne varnosti), položitev cvetja in krajša slovesnost pred veleposlaništvom ZDA, kjer je dal prejšnji veleposlanik ZDA Joseph Mussomeli postaviti spominsko ploščo v spomin na žrtve totalitarnih režimov, in navsezadnje, center za spravo je v sodelovanju z vojaškim vikariatom v stolnici sv. Nikolaja pripravil tudi mašo za vse žrtve totalitarnih režimov.

Študijski center za narodno spravo je ustanovila vlada in se tudi financira neposredno iz proračuna, torej iz javnih sredstev. Enako je financirano delovanje vojaškega vikariata. Na ministrstvu za kulturo, v okviru katerega deluje urad za verske skupnosti, so se kot vedno doslej izognili odgovorom na vprašanja – zakaj vojaški vikariat, ki naj bi skrbel za duhovno oskrbo vojakov, organizira verske dejavnosti za splošno javnost in zakaj to počne celo center za narodno spravo in kje je potem meja, ki jo postavlja ustavna ločitev države in cerkve? Enako na ministrstvu za obrambo, h kateremu organizacijsko sodi vojaški vikariat, le da so tam dodali, da po veljavnem pravilniku o organizaciji duhovne oskrbe v vojski med naloge vojaškega vikariata sodi tudi »ohranjanje spomina na mrtve«. Zato naj bi bila vloga vojaškega vikariata pri omenjenem dogodku v mejah zakonitega.

Prav zato, ker se politika (ne glede na barvo vlade) že desetletja spretno izogiba opredelitvi glede teh vprašanj, ustanove, ki jih je ustanovila vlada in so financirane iz javnih sredstev, sploh lahko organizirajo verske dejavnosti.