Glasba / Odhod škrlatnega

Sredi osemdesetih let je bilo tako: če si bil najstnik, naklonjen popu, si bil fen Michaela Jacksona ali Princeov fen. Kralja popa sta poosebljala nasprotna pola kraljestva in težko bi bila bolj različna. Prince je poosebljal frajerstvo. Imel je drzen imidž – bil je bolj slečen kot oblečen –, imel je eksplicitna besedila, bil je izjemen performer in seveda je hudičevo dobro, virtuozno igral kitaro. Ko so nekoč vprašali Erica Claptona, kako je biti najboljši kitarist na svetu, je odgovoril: »Ne vem, vprašajte Princea.« Domače se je počutil tudi za klavirjem, bobni ali basom. Bil je izjemen skladatelj, pisal je hite za druge izvajalce. Imel je nekakšno ostrino, v nasprotju z njim je MJ ni imel niti drobec.