Film / Si upaš?

Nerve, 2016, Ariel Schulman & Henry Joost 

Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 19. 8. 2016

za -

Idiotska noč.

ŽELITE ČLANEK PREBRATI V CELOTI?

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?


Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay.

Tedenski zakup ogleda člankov
> Za ta nakup se je potrebno .


Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine. Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje.


Marcel Štefančič jr.
MLADINA, št. 33, 19. 8. 2016

za -

Idiotska noč.

Virginia Woolf je leta 1927 objavila roman K svetilniku, ki danes velja za modernistično klasiko in enega izmed najboljših romanov 20. stoletja – krasili so ga tok zavesti, igranje s percepcijo, stalno menjavanje naratorja, obsedenost z gledanjem, relativiziranje resnice. Roman že skoraj 90 let kliče film, a je dočakal le telefilm (nič posebnega), zdaj, v tehnotrilerju Si upaš?, ki sicer precej več dolguje Fincherjevi Igri, Gabriadzejevi Odklikani in najstniškim distopijam (Igram lakote ipd.), pa doživi product placement. Ko Vee, najstnica, ki jo igra 25-letna Emma Roberts, negotova kot gospa Ramsay v romanu K svetilniku (neki moški ji reče, da ženske niso sposobne niti slikati niti pisati), sicer igralka spletne pokémon-gojevske igre, ki jo poganja aplikacija Nerve, sprejme “izziv” (truth or dare), da bo v restavraciji poljubila naključnega fanta, poljubi najstniškega Iana (igra ga 31-letni Dave Franco), ki bere roman K svetilniku, toda Ian tam ni naključno, saj je resnici igralec, del igre, past, ki ga “usodno” spne z Vee, s katero se potem zaganjata v nove in nove “izzive”, vse hujše in strašnejše, celo smrtonosne, jasno, na splošno veselje globalne publike, ki to igro – ilegalno in strogo zaupno, cocktail voajerstva, ekshibicionizma, hipertrofiranega fenovstva, obsedenosti s slavo, izgubljene zasebnosti, sprogramirane anonimnosti, pornificirane drznosti, spletne krutosti ipd. – v realnem času gleda in vanjo kakopak tudi crowdsourcersko investira.

Dobrodošli v svet, v katerem ima človek le še dve možnosti – da gleda ali igra. Da gleda ali pa je gledan. To je svet, v katerem ni več mogoče vedeti, kdaj gledaš in kdaj si gledan. To je svet, v katerem različne digitalne platforme omogočajo stalno spreminjanje perspektive in percepcije. To je svet, v katerem je od resnice ostal le še smartphone, od toka zavesti le še tok spletnih komentarjev, od alternative truth or dare pa le še dare. Igraj! Če le gledaš, ne moreš zmagati! Toda imperativ “Igraj!” prikrije, da je gledanje dejansko postalo delo – ko gledaš, delaš za Facebook, YouTube in druge digitalne gigante, le da brezplačno. Ko gledaš, igraš. Ja, delo je končno postalo igra. Svet v tej postmilenijski Matrici, posneti po romanu Jeanne Ryan, je tako zmanipuliran in mizantropski, obenem pa tako repetitiven in hibriden, da bi se Virginia Woolf v njem počutila kot riba na hebridskem otoku Skye. Da se je svet res spremenil, pove že to, da Veejino mater igra Juliette Lewis.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si.

Delite članek:


Preberite tudi

Prvi teden

Zmaga sindikatov

Božičnica bo, a to je bila ena od redkih sindikalnih zmag v zadnjih desetletjih

Intervju

»Danes ne gre samo za to, da je resnica nepomembna. Cilj je resnico uničiti.«

Éric Fassin, sociolog

Naslovna tema

Dovolj nasilja

Če bosta policija in pravosodje še naprej delovala neobčutljivo in nasilja ne bosta obravnavala prednostno, bosta nasilnežem pošiljala enako sporočilo kot doslej. Da se nasilje izplača.