Privatizacija duševnega zdravja

Spoštovani, opozoriti bi želeli na napačno navajanje dejstev novinarke Urše Marn v članku z naslovom Privatizacija duševnega zdravja, ki je bil v Mladini objavljen 20. 1. 2017. V članku je zapisano: »Na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje (NIJZ) podatkov o obremenjenosti kliničnih psihologov ne zbirajo. Priznavajo sicer, da bi bil dodaten kader na področju duševnega zdravja dobrodošel, ‘vendar pa bi bile potrebne dodatne analize in študije o tem, kateri profili bi bili najbolj potrebni.’ Ta odgovor je smešen, kajti dolge čakalne vrste jasno kažejo na pomanjkanje specialistov klinične psihologije.« Navedeno povzema zgolj del odgovora, ki je bil novinarki poslan 19. 10. 2016, in se je glasil: »Iz naših podatkov žal ne moremo oceniti obremenitev psihologov, ker se v ZUBSTAT (Zunajbolnišnična statistika) teh storitev ne poroča. Dodaten kader na področju duševnega zdravja bi bil dobrodošel – tako na področju krepitve duševnega zdravja, prve psihološke pomoči, kot tudi hitrejšega dostopa do zdravljenja ter celovite obravnave, vendar pa bi bile potrebne dodatne analize in študije, kateri profili bi bili najbolj potrebni.« Ker je navedek skrajšan, ne odraža dejansko zapisanega, da se NIJZ zaveda kadrovskih potreb na področju duševnega zdravja, ampak implicira na brezbrižnost NIJZ do obravnavane problematike in kadrov na področju varovanja duševnega zdravja. Poleg tega smo novinarki odgovorili, da čakalnih dob za področje klinične psihologije ne beležimo, torej ne moremo pavšalno sklepati o točno določenih profilih, ki primanjkujejo.

Novinarka je izpostavila tudi doc. dr. Heleno Jeriček Klanšček. Prvič je navedena kot »vodja oddelka za krepitev zdravja in nacionalna predstavnica pri Svetovni zdravstveni organizaciji«, drugič pa kot »nacionalna koordinatorka za promocijo zdravja pri Svetovni zdravstveni organizaciji«, kar ne drži. Doc. dr. Helena Jeriček Klanšček na NIJZ nima vodstvene funkcije, pri Svetovni zdravstveni organizaciji (SZO) pa ni nacionalna koordinatorka za promocijo zdravja, temveč je nacionalna koordinatorica SZO kolaborativne študije Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju (HBSC - Health Behaviour in School Children).

Opozoriti bi želeli tudi na netočnost trditev glede Resolucije Nacionalnega programa za duševno zdravje. Med drugim je zapisano: »Z lanskim letom se je iztekel petletni Nacionalni program duševnega zdravja, ki je predvideval pet novih svetovalnih centrov za otroke, mladostnike in starše, a kaj, ko iz tega ni bilo nič.« Navedena trditev ne drži, saj Resolucija o nacionalnem programu za duševno zdravje 2011-2016 ni bila nikoli potrjena, zato se ni mogla izteči. To pomeni, da za izvajanje vsebine, ki je predvidena v nacionalnem programu, država zakonsko ni obvezana. Posamezni segmenti nacionalnega programa se sicer sporadično izvajajo (skozi različne domače in tuje projekte), a država pred sprejetjem Resolucije ni obvezana za izvajanje njene vsebine. Priprava Resolucije je sicer v domeni Ministrstva za zdravje, potrdi jo Državni zbor.