Privatizacija duševnega zdravja

Brezimni odgovorilnik Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) seveda boža mojo dušo v delu, kjer ponavlja moj argument, kako ne moremo govoriti o nacionalnem programu duševnega zdravja, ko pa ga ministrstvo za zdravje kljub zakonski obvezi ni nikdar predložilo v sprejem in potrditev, četudi bi šele nacionalni program omogočil izvedbo vseh novosti, ki jih je prinesel Zakon o duševnem zdravju (zagovorništvo, obravnavo v skupnosti, bolj enakomerno razporejeno skrb za duševne motnje, obravnavo v skupnosti ...). Se pa potem vprašam: če NIJZ vse to ve, potem je od leta 2008 gotovo nič kolikokrat opozoril svoj nad-organ (ministrstvo) na tragično potrebnost nacionalnega programa in nam bo to z veseljem tudi dokumentiral? Ker sicer bomo res pomislili, da so imele ‘nacionalne koordinatorice SZO kolaborativne študije Z zdravjem povezano vedenje v šolskem okolju’ morda pa res preveč časa in energije, da so potem popoldne iste objekte, ki so jih zjutraj v službi analizirale in kolaborirale, terapirale s postom in molitvijo?