Tvegana odločitev

Proces izstopanja Velike Britanije iz Evropske unije se nadaljuje. Spodnji dom britanskega parlamenta in v ponedeljek še lordska zbornica sta brez (napovedanih) dopolnil podprla zakon, ki premierki Theresi May omogoča uveljavitev 50. člena lizbonske pogodbe, s katerim je urejen izstop držav članic iz EU. Brez ustreznih dopolnil o varovanju socialnih, delavskih in okoljevarstvenih pravic, zagotovljenih z zakonodajo EU, ki so jih napovedovali predvsem laburisti, bo premierka Mayeva imela proste roke pri udejanjanju »trdega brexita«, popolnega razhoda z EU in morebitnega tesnejšega partnerstva z ZDA.

Lahko pa se zgodi, da bo Velika Britanija v procesu »osamosvajanja« ostala brez Škotske. V ozadju sprejemanja zakona o izstopu so med britansko in škotsko vlado potekala burna pogajanja, na katerih so si Škoti skušali zagotoviti poseben položaj, ki bi jim omogočal obstanek na evropskem skupnem trgu in ohranitev nekaterih drugih povezav z EU. Po besedah škotske premierke Nicole Sturgeon se britanska vlada ni odzivala na njihove predloge. »Naši predlogi so naleteli na gluha ušesa,« je jezno dejala. Zato je v ponedeljek v dolgem in dramatičnem govoru napovedala nov referendum o samostojnosti Škotske. »Če bi se izognila referendumu, bi odločala – povsem samostojno – o tem, ali naj Škotska sledi britanskemu ’trdemu brexitu’ ne glede na to, kako škodljivo bi bilo to za naše gospodarstvo in družbo. Takšne odločitve ne more sprejeti en sam politik – četudi gre za predsednika vlade. O njej mora odločiti škotsko ljudstvo.«

Če bo prihodnji teden škotski parlament potrdil odločitev o razpisu novega referenduma in če ga bo »dovolila« britanska vlada, bi Škoti in Škotinje o samostojnosti znova odločali enkrat od jeseni 2018 do pomladi 2019. O samostojnosti so odločali leta 2014, takrat se jih je 53 odstotkov odločilo za obstanek v Veliki Britaniji. Ker pa je lani 62 odstotkov Škotov na referendumu podprlo obstanek Velike Britanije v EU, po mnenju Sturgeonove »spremenjene okoliščine v Veliki Britaniji upravičujejo ponovno odločanje o samostojnosti«.

Vsekakor bodo s »spremenjenimi okoliščinami« argumenti zagovornikov samostojnosti v primerjavi z letom 2014 dobili večjo težo. V ospredju njihove kampanje so bile tedaj pobude o oblikovanju pacifistične in socialne države, povsem drugačne od neoliberalne Velike Britanije. Ob izstopu iz EU in morebitni tesnejši naslonitvi na ZDA se bo averzija Škotov do življenja v skupni državi morda še okrepila.

No, Škotska bi morala, če bi se ljudstvo na referendumu odločilo za samostojnost, znova zaprositi za članstvo v EU. Morda bi z EU oblikovala drugačno partnerstvo, kar je bilo razbrati iz odgovora premierke Sturgeonove, ki je na vprašanje o prihodnji valuti dejala le, »da bo odgovor prišel ob pravem času«. To morda pomeni, da se bo škotska vlada, če se bo izkazalo, da večina prebivalstva nasprotuje polnemu članstvu v EU, odločila za »norveško opcijo«, torej za vključitev na evropski enotni trg, druge oblike sodelovanja z EU pa bi zasnovala z bilateralnimi sporazumi. Le malo verjetno je, da bi v EU takšno rešitev sprejeli, saj so že dosedanje izjeme povzročale vročo kri.