V službi varuh človekovih pravic, v prostem času šovinist

Vlada je nekdanjemu ustavnemu in evropskemu sodniku Boštjanu M. Zupančiču odrekla poprej že podeljeno podporo k kandidaturi za mesto v odboru Združenih narodov za človekove pravice, in sicer zaradi njegovih spornih izjav glede enakopravnosti spolov in pravice do splava oz. pravic žensk do svobodnega odločanja o rojstvu otrok.

Dokončno naj bi vlada z njim izgubila potrpljenje po izjavi, v kateri je nekdanjo prvo francosko zdravstveno ministrico in nekdanjo francosko ustavno sodnico Simone Veil ob njeni smrti konec junija označil za največjo morilko vseh časov, ker je v Franciji uvedla pravico do splava.

Zupančič je vladi in drugim kritikom odgovoril, da je njegovo odklonilno stališče do pravice do splava enako »že skoraj 40 let«, a tega ni mogel povedati na glas, ker je opravljal funkcijo ustavnega sodnika in sodnika evropskega sodišča za človekove pravice. Da torej ves ta čas ni mogel biti iskren do samega sebe in do svojih seksistično-šovinističnih pogledov na svet.

Grozno je moral potemtakem trpeti sam v sebi tudi v osamosvojitvenem času, ko je ob sprejemanju slovenske ustave s cerkvijo povezan del politike želel iz nje izključiti pravico do splava, ki jo je vsebovala že ustava nekdanje skupne države. Tedaj, pred več kot 25 leti, je pravico do splava Zupančič namreč zagovarjal.

10. januarja 1992 je recimo o tem pisal v Naših razgledih, kjer se je zavzemal, da se pravo ne vmešava v določena vprašanja, in svoje razmišljanje zaključil z besedami: »Največ, kar pravo tu lahko stori, je, da to uvidi in vprašanje prepusti, brez vnaprejšnje regulacije, tistim, ki jih te okoliščine neposredno prizadevajo: ženski, moškemu in zdravniku. In njihovi konkretni in na konkretnih okoliščinah zrasli moralni (ne etični!) presoji. Formulacija petinpetdesetega člena nove ustave Republike Slovenije stori prav to: jamči, da se pravo ne bo vtikalo v situacije, ki jim ni doraslo.«