Janša, takrat še zagret komunist

Povsem natanko se niti ne spominjam več, kakšen dan je bil, od takrat se je pač res nakopičilo že kar precej let; toda prepričan sem, da povsem običajen, morda je sijalo sonce, prav tako pa je možno, da so prek neba pluli oblaki, morda je bila pozna pomlad, morda poletje, mogoče pa celo zgodnja jesen. Nekaj pa je povsem zanesljivo, po prhkem listju in odpadlih suhih vejicah na gozdnih tleh je brez vsakega dvoma lazilo na tisoče drobnih mravljic, včasih je prek cvetlic pijansko priplahutal kakšen metulj povsem neugledne sorte, kapusov belin ali citronček denimo, med krošnjami so prhale siničke in zvončkljale s svojimi vsakdanjimi glaski, sem pa tja je tam v temnejših globinah gmajne zateglo zažvižgala žolna ali pa visoko nad nami zamijavkala nevidna kanja, pa po gnitju in gobah je dišalo vsenaokrog ter razne koprive, robide in lapuhi so ob stezi tiho poganjali nekam gor v zrak, drugače pa se, pri Bogu, razen tega spokoja dolenjske hoste, ni dogajalo prav nič.