9. 6. 2005 | Mladina 23 | Svet
Globoko grlo
Človek, ki je zrušil Watergate, se je samorazkril
Najbolj slovite igre asociacij je konec: Globoko grlo je bil Mark Felt. Tajni, povsem skrivnostni, tako rekoč mistični informator, ki je reporterjema Bobu Woodwardu in Carlu Bernsteinu spletal afero Watergate in s tem zrušil ameriškega predsednika Richarda Nixona, 13 "predsednikovih mož" spravil v arest, zlomil republikansko stranko in pripomogel k lansiranju izraza raziskovalni novinar, se je samorazkril. Nepričakovano. Woodward in Bernstein, ki sta ob Benu Bradleeju, tedanjem uredniku Washington Posta, edina vedela, kdo je Globoko grlo, sta namreč vztrajno zatrjevala, da bosta identiteto Globokega grla razkrila šele po njegovi smrti - tak naj bi bil dogovor. Toda Globoko grlo ju je prehitelo, bolje rečeno - Globoko grlo je sklenilo, da bo prehitelo svojo smrt. Nič, Mark Felt, najbolj slavni anonimni pasus sodobne zgodovine, zdaj pri enaindevetdesetih, že hudo bolan, postinfarkten in obnemogel, se je hotel očitno na lastne oči prepričati, kako bi izgledalo, ko bi svet po njegovi smrti izvedel, da je bil Globoko grlo. Ko so po samorazkritju pokazali prve posnetke in ko smo ga videli, kako stoji doma, med vrati, kako se z zadnjimi močmi oklepa stola in kako navihano, zvedavo, entuziastično zre ven, v svet, v kamere, je izgledal kot človek, ki hoče gledati svoj pogreb - saj veste, kot človek, ki fantazira o tem, kako bo na njegovem pogrebu, kako bodo vsi prišli, kako mu bodo peli himne, kako ga bodo častili kot "velikega ameriškega junaka in patriota" in tako dalje. Pogrebno glorifikacijo je hotel doživeti v živo - še za svojega življenja. Hja, izgledal je kot ultimativni voyeur - in obenem kot ultimativni narcis. In Mark Felt je bil v vseh teh letih prav to - ultimativni narcis: človek, ki je bil bolj slaven od Johna Lennona (in po nemarnem omenjenega), toda vse te slave ni mogel niti uživati niti vnovčiti. Bil je slaven, pravi popkulturni bog, toda nihče ni vedel, kdo je. Mark Felt, neznani junak, je bil zvezdnik brez obraza in brez imena, ujetnik in talec svoje slave - neznani zvezdnik. Živo si lahko predstavljate, kako ga je v vseh teh letih - v tem visokem času "kulture slave" - razganjalo. Kako je kar prekipeval od potrebe po samorazkritju. In potem preprosto ni več vzdržal.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
9. 6. 2005 | Mladina 23 | Svet
Najbolj slovite igre asociacij je konec: Globoko grlo je bil Mark Felt. Tajni, povsem skrivnostni, tako rekoč mistični informator, ki je reporterjema Bobu Woodwardu in Carlu Bernsteinu spletal afero Watergate in s tem zrušil ameriškega predsednika Richarda Nixona, 13 "predsednikovih mož" spravil v arest, zlomil republikansko stranko in pripomogel k lansiranju izraza raziskovalni novinar, se je samorazkril. Nepričakovano. Woodward in Bernstein, ki sta ob Benu Bradleeju, tedanjem uredniku Washington Posta, edina vedela, kdo je Globoko grlo, sta namreč vztrajno zatrjevala, da bosta identiteto Globokega grla razkrila šele po njegovi smrti - tak naj bi bil dogovor. Toda Globoko grlo ju je prehitelo, bolje rečeno - Globoko grlo je sklenilo, da bo prehitelo svojo smrt. Nič, Mark Felt, najbolj slavni anonimni pasus sodobne zgodovine, zdaj pri enaindevetdesetih, že hudo bolan, postinfarkten in obnemogel, se je hotel očitno na lastne oči prepričati, kako bi izgledalo, ko bi svet po njegovi smrti izvedel, da je bil Globoko grlo. Ko so po samorazkritju pokazali prve posnetke in ko smo ga videli, kako stoji doma, med vrati, kako se z zadnjimi močmi oklepa stola in kako navihano, zvedavo, entuziastično zre ven, v svet, v kamere, je izgledal kot človek, ki hoče gledati svoj pogreb - saj veste, kot človek, ki fantazira o tem, kako bo na njegovem pogrebu, kako bodo vsi prišli, kako mu bodo peli himne, kako ga bodo častili kot "velikega ameriškega junaka in patriota" in tako dalje. Pogrebno glorifikacijo je hotel doživeti v živo - še za svojega življenja. Hja, izgledal je kot ultimativni voyeur - in obenem kot ultimativni narcis. In Mark Felt je bil v vseh teh letih prav to - ultimativni narcis: človek, ki je bil bolj slaven od Johna Lennona (in po nemarnem omenjenega), toda vse te slave ni mogel niti uživati niti vnovčiti. Bil je slaven, pravi popkulturni bog, toda nihče ni vedel, kdo je. Mark Felt, neznani junak, je bil zvezdnik brez obraza in brez imena, ujetnik in talec svoje slave - neznani zvezdnik. Živo si lahko predstavljate, kako ga je v vseh teh letih - v tem visokem času "kulture slave" - razganjalo. Kako je kar prekipeval od potrebe po samorazkritju. In potem preprosto ni več vzdržal.
Uganka je rešena. Še huje - sama se je rešila. Tudi Woodward, Bernstein in Bradlee so potrdili, da je bil Globoko grlo res Mark Felt. Veliki informator, ki je Woodwardu izdajal najbolj morilske skrivnosti Bele hiše, je bil torej tedanji drugi človek FBI-ja. Za mnoge je to zdaj antiklimaks. Kaj - Globoko grlo je bil drugi človek FBI-ja? Je to vse? Ljudje so imeli v glavah pač bolj šekspirjanski scenarij, ki je vključeval zaroto proti mogočnemu, oblastniškemu, vsemogočnemu Kralju -vse te šekspirjanske fantazije so namreč temeljile na predpostavki, da je bil Nixon izdan in da ga je zahrbtno izdal "njegov človek", nekdo iz Bele hiše, nekdo, ki mu je bil blizu, nekdo, ki mu je neomajno zaupal. Felt je bil resda ves čas na spisku kandidatov za Globoko grlo, toda ker ni bil iz Bele hiše, iz "kroga navznoter", so ga vedno odpisali. Drži, pravi klimaks bi bil, če bi se izkazalo, da je bil Globoko grlo Bush starejši - ne pozabite, da je Adrian Havill, avtor mnogih bestsellerjev, tudi Globoke resnice (Deep Truth), knjige o Woodwardu in Bernsteinu, letos februarja oznanil, da je po dolgem in mučnem brskanju po arhivih, na novo razkritih dokumentih in tajnih korespondencah prišel do sklepa, da je bil Globoko grlo verjetno George H.W. Bush. Je imel Bush motiv, da bi zrušil Nixona? Vsekakor: maščevanje. Nixon je Bushu obljubljal položaj namestnika finančnega ministra, potem pa je obljubo prelomil in ga je poslal v Združene narode, kar je veljalo za degradacijo. In seveda, obljubljal mu je, da ga bo leta 1972 vzel za podpredsednika, potem pa je obljubo spet prelomil - in ga poslal za predsednika Republikanskega nacionalnega komiteja, kar je spet veljalo za degradacijo. Nixon ga je dvakrat nategnil - in bil ob glavo. Okej, maščevanje, revenge - tipična šekspirjanska kategorija.
Toda Feltovo samorazkritje v resnici ni antiklimaks. Prej narobe, šele Feltovo samorazkritje da zgodbi o Nixonovem padcu pravo šekspirjansko dimenzijo: boj za oblast. Pazite: 2. maja 1972 je umrl J. Edgar Hoover, ki je bil direktor FBI-ja vse tja od leta 1924, potemtakem skoraj 50 let. In Mark Felt je bil prepričan, da bo nasledil Hooverja, navsezadnje - Felt je bil veteran FBI-ja in veliki Hooverjev protežiranec. Plus: vsi v FBI-ju, ki je tedaj funkcioniral kot "družina", so bili prepričani, da bo novi direktor FBI-ja postal FBI-jevec, insider. Toda potem se je zgodilo tisto najbolj srhljivo: Nixon za novega direktorja FBI-ja ni imenoval Felta. Še huje, za direktorja FBI-ja je imenoval outsiderja, Patricka Graya, namestnika pravosodnega ministra. FBI, poln resentimenta, je začel pokati - in Felt, ki si je bil z Grayem takoj v laseh, je začel kovati maščevanje: če je hotel postati direktor FBI-ja, se je moral znebiti Graya, ki pa se ga je lahko znebil le tako, da se je znebil Nixona. Položaj direktorja FBI-ja je bil preprosto preveč mamljiv, preveč usoden, preveč hipnotičen. Le zakaj ne? Za Hooverja so pogosto rekli, da je močnejši od ameriškega predsednika. Sicer ne bi vladal 50 let, heh - in sicer ne bi preživel vseh tistih ameriških predsednikov, ki so se zvrstili v petdesetih letih. Felt je preveč izgubil - moral je strmoglaviti Nixona. In ko so kmalu zatem, 17. junija 1972, Nixonovi fantje vlomili v Watergate, v štab Demokratskega nacionalnega komiteja, je videl priložnost, da stopi v senco ter začne skrivaj voditi tandem Woodward/Bernstein, razkrivati Nixonove zlorabe in režirati njegovo detronizacijo.
Nixon je res padel. In z njim je letel tudi Patrick Gray. Toda Felt ni postal novi direktor FBI-ja. Prej narobe, popolno detronizacijo je doživel tudi FBI - nikoli več ni bil to, kar je bil. Feltu je maščevanje uspelo, boj za oblast pa ne - nikoli ni postal Direktor. Nič ni bolj šekspirjanskega od človeka, ki mu boj za oblast spodleti. In seveda, nič ni bolj šekspirjanskega in tragičnega od Felta, ki je moral 33 let skrivati, da mu je maščevanje uspelo... in da je bil močnejši od ameriškega predsednika. A po drugi strani, Felt je moral ostati anonimen - če bi Woodward in Bernstein v času afere Watergate razkrila njegovo identiteto, ne bi bil kredibilen. Vsi bi rekli: nič, tip se le bori za oblast! Le direktor FBI-ja hoče postati! In Watergate bi padel v vodo. Pravi misterij je le, zakaj sta Woodward in Bernstein potrdila, da je bil Felt Globoko grlo. To zanju ni nujno dobro.