Ko zmanjka argumentov 

Politiki bi morali tehtati besede. Za nekatere pa je vsaka nova seja priložnost za novo dramo, novega sovražnika in še hujšo obtožbo. Nekateri politiki si ugled gradijo z znanjem, drugi z rezultati, tretji z zmožnostjo, da tudi v najostrejšem sporu ohranijo občutek za mero. Potem pa so politiki, ki jim največ pomeni biti najglasnejši, najbolj ogorčeni in najbolj prepričani, da se prav njim godi največja krivica.

Danes berem na portalu Necenzurirano o Katji Kokot in njenih lažeh. Tudi sama sem poslušala to sejo pri predsedniku DZ in bila zgrožena nad njenimi namigovanji. Namesto da bi Kokot prevzela odgovornost za svoje ravnanje, poslušamo obrambno zrcaljenje - koi pri Logarju za Demokrate -, da gre za rušenje Resnice.

Ob njenih nastopih se sprašujem, ali je politika zanjo predvsem oder, na katerem je treba vsako nasprotovanje prikazati kot napad, vsak spor kot nevarnost in vsako nepojasnjeno okoliščino kot povod za najhujše sume. Zdi se mi, da gre poslanko, ki iz konflikta ustvarja svojo politično identiteto.

Dogodek, ko je poslanka Levice Nataša Sukič proti Žanu Mahniču vrgla poslovnik državnega zbora, je bil neprimeren. Toda prav pri tem se je pokazalo, kako hitro se lahko vsako dejanje predstavi kot grožnjo. Kokot je govorila o tem, da se ne počuti varno, o ogroženosti in o kazenskopravnih posledicah. In njena razprava je postala tekmovanje v dramatizaciji.

Še občutljivejše je bilo njeno namigovanje na okoliščine smrti Dušana Konde. V javnem prostoru imajo takšne besede posebno težo. Dovolj je, da se poveže nekaj okoliščin, nakaže sum in javnosti prepusti, da si sama ustvari mnenje o tem, kdo bi lahko bil odgovoren. Smrt človeka si zasluži pieteto, ne politične dramaturgije. V smislu: vse je usodno, vsak nasprotnik je lahko nevaren in za vsakim dogodkom se morda skriva še nekaj hujšega. Kakšna je potem sploh še razlika med resnično grožnjo in predstavo o grožnji?

Imam skušnjavo, da bi takšne njene nastope imenovala pokvarjenost, paranoidnost ali dokaz slepe vdanosti Janezu Janši. A o motivih in duševnem stanju ne moremo kar tako soditi. Zato jo sprašujem: Ali pri navajanju ogroženosti govorite o dokazljivi grožnji? Ali ste pri omembi smrti Dušana Konde jasno povedali, kaj je potrjeno? Če pričakujete, da bom vaša besede jemala resno, jih morate utemeljiti.

Parlament potrebuje ljudi, ki znajo govoriti premišljeno. Katja Kokot mora za svoje besede prevzeti enako odgovornost, kot jo zahteva od drugih. Sicer je izgubila občutek za mero in s tem tudi odgovornost, ki jo prinaša javna funkcija. In občutek imam, da gre pri njej za to drugo.