• Vlado Miheljak

    Vlado Miheljak

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Dva leva

    Za njegovo Slovenijo

    V teh dneh se po časopisih sprašujejo, kakšno državo hočemo. Danes, jutri, pojutrišnjem. Zahtevno vprašanje. Morda bi se za začetek raje vprašali, kakšne države nočemo. Saj tudi to vprašanje ni preprosto in bi bil pri splošnem spraševanju seznam želja zelo dolg. Država naj ne bi bila stvar želje, ampak stvar praktične potrebe. Zato projicirati v državo več, kot ti ta lahko da, ni modro. Neizogibno vodi v razočaranje. Še pred osamosvojitvijo se mi je zdelo, da bodo ključni problem mlade države, če bo osamosvojitev izpeljana, nerealne predstave, nerealna pričakovanja in projekcije. V zadnjih predosamosvojitvenih letih se je v abstraktno formacijo države preprosto investiralo preveč osebnih in intimnih pričakovanj. Na trenutke se je zdelo, da je država nekakšen freudovski nevrotski simptom, ki naj omogoči nadomestno zadovoljevanje nezavedne želje z namenom potencialne redukcije napetosti. Država kot nadomestna tvorba je rezultat premestitev in zgostitev v (nerealno) predstavo in podobo. Zato sledijo razočaranja. A to je svojevrsten paradoks. Antipolitični sentiment je izenačil politiko in državo. Namesto da bi se nam priskutila konkretna politika, konkretni politiki, politične prakse, se nam je priskutila država.

  • N'toko

    N'toko

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Rogoviljenje

    Težko je skeptiku razložiti, kaj je tako privlačnega na Rogu. Če bi moral kot režiser posneti reklamni oglas, ki naj bi širšo množico navdušil nad okupirano tovarno, bi res težko našel uporabne prizore. V vsak kader bi se verjetno vsilila kakšna propadajoča fasada, prazna piksna uniona, lokalni čudak ali »sumljiv« tujec. Lažje bi v njem posnel prizor za mafijski film – morda tisti del, kjer gangsterska tolpa v zapuščenem skladišču mrcvari kako nesrečno žrtev. Težko se je otresti trapastih prepričanj, ki jih ima javnost o Rogu, in verjamem, da se marsikdo res ne bi dobro počutil v njem.

  • dr. Bogomir Kovač

    dr. Bogomir Kovač

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Prihodnost UTD-ja

    Švicarski referendum o univerzalnem temeljnem dohodku (UTD) je prinesel pričakovani rezultat, tričetrtinsko zavrnitev pobude. Zadovoljni so vsi. Zagovorniki zaradi razprave in podpore, nasprotniki zaradi rezultata. UTD tako ostaja intrigantna ideja radikalne reforme socialne države, skupaj s predlogi ‘helikopterskega denarja’ (HD) in delitvene ekonomije (DE) tvori obetaven trikotnik družbenorazvojne alternative socialne ekonomije. Težava je, da te ideje nimajo pravega skupnega imenovalca, še manj je jasno, kdo je nosilec želenih političnih sprememb in koga nagovarjajo. UTD ostaja privlačna, toda premalo prepričljiva alternativa univerzalizmu prostega trga.

  • Heni Erceg

    Heni Erceg

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  | 

    Brezvladje

    Kako naj bi človek to sploh opisal v enem članku? Ta koncentrat norosti, to blatenje, sovraštvo in podtikanje v tako imenovani koalicijski vladi, to odločenost, da oblasti ne izpusti iz rok, pa čeprav bo državo vzel vrag in čeprav so želje državljanov drugačne. V finišu te nefunkcionalne vlade, skrpane skupaj pred nekaj meseci, je predsednik HDZ Tomislav Karamarko, obtožen sumljivih poslov, zavrnil odstop s položaja podpredsednika vlade, čeprav ga je zahteval celo premier, ki ga je na položaj ustoličil prav Karamarko. Še več, omajana HDZ vrača udarec z zahtevo po odpoklicu premiera, tajne službe, ki so pod Karamarkovim vplivom, skrbijo za blatenje koalicijskega partnerja Mosta, vrh HDZ pa tarna o »premeščanju« parlamentarne večine, h kateremu kajpada sodijo zanj povsem naravni protizakonito novačenje, podkupovanje in izsiljevanje poslancev. V glavnem, velika »domoljubna« stranka strankarske in zasebne interese spet postavlja pred državne in si z vsemi sredstvi prizadeva za zatiranje javnih interesov in demokracije.

  • Maja Novak

    Maja Novak

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Ihta

    O stvarnosti teles

    Ganjenost slovenskega občestva ob rojstvu človeških ribic je bila, no, dobesedno ganljiva, kakšna naj bi sicer bila. V prvega zmajčka so bili uprti milijoni svetovnih oči, kdor pa je zamudil posnetke njegove izstrelitve v svet, je tačas na Animal Planetu morda spremljal katero od oddaj, kjer pogumni gasilci rešujejo mucke z dreves in pse iz kanalizacijskih jaškov. Živali so zakon. Na tem svetu se sme dobro desetletje nekaznovano mesariti samo človeške noge, in če slučajno prikrožiš mimo nevrološke klinike, smeš pokončati pacienta ali dva. Ko bi kak zagovednež s svojo domačo živaljo ravnal, kot je dr. Zimmermann ravnal z ljudmi, bi se to ali ono društvo za zaščito živali gotovo zganilo dosti prej, kot se je zdravniška zbornica.

  • Janko Lorenci

    Janko Lorenci

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Kolumna

    Komisija in palček

    Predsednika države skrbi, da stanje slovenske vojske ogroža našo varnost in suverenost. A veliko bolj bi se moral bati politično-gospodarskega spodkopavanja suverenosti od zunaj (EU) in znotraj. K temu znotraj nekoliko spada tudi sam.

  • Bernard Nežmah

    Bernard Nežmah

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Pamflet

    Kulturicid sredi Ljubljane

    Četrt stoletja slovenske države ne pomeni le izstopa iz nekdanje Jugoslavije, temveč tudi konec partijskega režima. Ena izmed značilnosti starega obdobja je bila oblast, ki proti državljanom ukrepa sredi noči. Tako je ravnala UDBA, ki je tekom noči vršila vdore v stanovanja in aretacije. Aparat, ki bi lahko deloval pri belem dnevu, je z nočnimi akcijami širil še dodatni strah. Danes policija ravna drugače: tudi ko so kriminalisti NPU preiskovali sum, da ljubljanski župan Zoran Janković zahteva podkupnine od gradbenikov v višini desetih odstotkov, niso prišli po župana sredi spanca, ampak na začetku dneva. Ponoči, se je zdelo, so na delu samo še kriminalci.

  • Grega Repovž

    Grega Repovž

    10. 6. 2016  |  Mladina 23  |  Uvodnik

    In kaj bo 24. junija?

    Danes je že malo pozabljeno, a ko je razpadala Jugoslavija, so bili najbolj neverjetni ljudje, ki so živeli v Beogradu in so od časa do časa obiskali domačo republiko. Daleč od Beograda je bilo vse jasno, procesi v jugoslovanski federaciji vidni, toda tisti v Beogradu, kot da jih niso videli. Zdelo se je, kakor da se delajo, kakor da nočejo videti, kaj se dogaja v državi – vendar se danes zdi, da res niso videli. Ko pa so v nekem trenutku dojeli, da je konec, je bil šok zanje res hud. Nenadoma so se zavedeli, da se jim je v temelju zamajalo življenje, da se morajo odseliti, da se je njihova prihodnost temeljito spremenila. Tako je v prejšnjih mesecih strlo tudi britanske uslužbence v Bruslju – nenadoma se je nekaj tisoč zaposlenih zavedelo, da se bo morda čez nekaj mesecev zanje začelo vse zapletati. Pač osebno so se zavedeli, o čem se sploh vsi pogovarjajo. Saj bo trajalo, a lahko, da je zanje nekega življenjskega obdobja konec. Nenadno spoznanje pač.