OhmBody

Če bi moški vsak mesec imeli menstruacijo, bi bilo morda področje pripomočkov za lajšanje tegob, ki jo spremljajo, precej bolj raziskano in razvito. Tako pa šele letos med nas prihaja OhmBody, prvi nevrostimulator, ustvarjen za lajšanje bolečih menstruacij, odpravljanje menstrualnih krčev, zmanjševanje jakosti krvavitev ter izboljšanje počutja. Majhna elektronska naprava spodbuja delovanje dveh živcev – klateža, ki ga poznamo tudi pod žargonskim izrazom vagus, in trivejnega živca, ki je največji možganski živec. Oba sta ključna pri uravnavanju bolečine, razpoloženja, prebave in pretoka krvi, nizkofrekvenčna nevrostimulacija pa telesu pomaga vzpostavljati ravnovesje v najnapornejšem delu menstrualnega cikla ter pomeni alternativo zdravilom in hormonskim nadomestkom, brez stranskih učinkov. Naprava je povezana z nekakšnimi slušalkami, ki jih nataknemo na uho, kjer stimulirajo oba živca, enega za ušesom in drugega pred njim. Revolucionarni pripomoček ni ravno poceni, a ženske imamo v življenju v povprečju od 450 do 480 menstruacij, mogoče pa si ga je tudi deliti.

Gazebox

Kleni Slovenci so izjemno navezani in ponosni na svoje jeklene konjičke, zato zna biti prozorna zložljiva garaža, ki kot oklep objame avto, hkrati pa deluje kot izložba, precej blizu njihovih mokrih sanj. Imenuje se Gazebox, kar je angleška sestavljenka iz besed pogled ter škatla, ali beseda gazebo, ki pomeni paviljon ali vrtno uto, z dodanim iksom. V njej je avtomobil zaščiten pred ptičjimi kakci, UV-žarki, zmrzaljo, padavinami, celo pred točo, ne pa tudi pred nevoščljivimi pogledi sosedov in mimoidočih. Odpiranje in zapiranje sta električna. Zložljivo garažo za avto ali motor sestavljajo pocinkano železno ter aluminijasto ogrodje in prosojne polikarbonatne plošče, njen videz in velikost sta povsem prilagodljiva, struktura v izogib učinku tople grede omogoča pretok zraka in regulacijo temperature, tako da je znotraj poleti hladno in pozimi toplo, mogoče pa jo je opremiti celo s klimatsko napravo ali solarnimi paneli. Ne le kot pokrito parkirišče, konstrukcija je uporabna tudi kot nadstrešek za bazen, zimski vrt ali balkon. Izdelujejo jih v Italiji, dostavijo kamorkoli.

Ultimativni švicarski nož

Včasih je bil poleg Victorinoxa uradni proizvajalec znamenitih švicarskih žepnih nožev tudi Wenger, rivalstvo pa se je končalo, ko je pred leti prvi prevzel drugega. S tem se je končala tudi proizvodnja njihovega švicarskega vojaškega žepnega noža Wenger 16999, ki je primeren le za res globoke žepe, v vseh pomenih. Pri širini 24 centimetrov ga ravno še lahko primemo v dlan, težak je skoraj poldrugi kilogram, v drobovju pa skriva kar 87 orodij, ki naj bi omogočala izvajanje 141 funkcij, tako da se ga je zasluženo prijelo ime The Giant, velikan. V švicarskem nožu poleg pipca običajno najdemo še odpirač konzerv, škarjice, pilo, žagico, pisalo, izvijač, odpirač za buteljke, plastični zobotrebec in pinceto, pri velikanu je ta nabor orodja podeseterjen ter vključuje cel kup izvijačev in nekaj klešč, med pripomočki najdemo celo kompas in laserski kazalec. Podeseterjena je tudi cena; sprva je nož stal malo manj kot tisoč ameriških dolarjev, zadnje primerke so prodali za desetkrat toliko, danes pa jih zbiratelji ljubosumno čuvajo in verjetno čakajo, da vrednost še zraste.

Sam svoj stol

Človek ni stol. Za kaj takega mu manjkata vsaj dve nogi. Nič lažjega, so si rekli inovatorji in ustvarili nogi, ki ju lahko vedno nosimo s seboj ali kar na sebi, da se z njuno pomočjo po želji spremenimo v stol. Eksoskelet je beseda, ki jo bomo nedvomno še slišali v povezavi z umetno ustvarjenimi dodatki oziroma podaljški človeškega telesa. Podobno kot nedavno pohudojeno eksoskeletno razbremenitveno oporo za kolena tudi ti dve eksoskeletni okončini namestimo okoli pasu, pričvrstimo pa tudi okoli zgornjega dela stegen in na obuvala. Da stola ne polomimo, ne smemo biti težji od sto petdeset kilogramov, visoki smo lahko med 1,4 in 2,1 metra. Stol brez stola tehta poldrugi kilogram in bo prišel prav sprehajalcem, ki si radi občasno odpočijejo, tistim, ki v trgovinah potrpežljivo čakajo partnerje, medtem ko ti nakupujejo, pa čakajočim na postajah javnega prometa, v vrstah na uradih in v čakalnicah zdravstvenih ustanov. Vsem, ki veliko stojijo na delovnem mestu, je namenjen profesionalni, občutno dražji Chairless chair 2.0 nemškega start up podjetja Noonee.

Majica z mišicami

Desetletja so se moški z zavistjo ozirali za ženskimi dekolteji, ustvarjenimi s podloženimi modrčki. Končno je prišel čas emancipacije, ko si lahko s pomočjo moškega spodnjega perila za oblikovanje zgornjega dela telesa lažne mišice – ki so bile nekoč rezervirane le za igralce v hollywoodskih filmih – omislijo tudi sami. Majice so namenjene temu, da jih moški nosijo pod srajcami in so izdelane iz različnih vlaken, od naravnih do sintetičnih, raztegljive, s kratkimi rokavi ali brez njih, ter imajo praviloma odstranljive blazinice. Obstajajo različne verzije lažne nabildanosti, za maksimalni učinek pa si je treba nadeti majico z oblazinjenimi prsnimi mišicami, hrbtnimi mišicami, deltoidi, bicepsi, tricepsi in 6-packom na trebuhu. Prav vse spodnje majice za možatost imajo poglobljen vratni izrez, da se lažje skrijejo pod vrhnje oblačilo, nekatere pa je mogoče nositi tudi samostojno, na primer za v fitnes. Priporočajo jih za vsakodnevno nošnjo, za zmenke, poslovne priložnosti, poroke in zabave, pa tudi za maškarade in ostale kostumske žurke.

Roboskelet

Eksoskelet je zunanje ogrodje telesa, ki ga imajo na primer vse žuželke, zdaj pa bo na voljo tudi za človeške spodnje okončine. Eksoskelet Dnsys X1, ki ga izdeluje podjetje Dnsys, je oporni sistem, ki ga namestimo okoli pasu in nad obema kolenoma, nato pa s pomočjo umetne inteligence in senzorjev gibanja pri hoji ali teku predvidi premikanje, podpre delovanje nog, razbremeni kolena, varuje sklepe.

Klima za podpazduhe

Nošenje nahrbtnika v vročini vedno zahteva svoj davek: prepotene pazduhe in premočeno majico pod naramnicami. Japonsko podjetje Thanko zdaj ponuja hladilno napravo, ki jo pripnemo na naramnice nahrbtnika, da podpazduhi ostaneta hladni kot špricer in oblačila brez potnih madežev. Sestavljata jo dve hladilni enoti – ker sta pazduhi pač dve – s ščipalkami za pritrditev in upravljalnik, s katerim sta povezani s kablom. Dodatek za nahrbtnik je kot nalašč za pohodnike in popotnike, prav pa bo prišel tudi v mestni pripeki. Podpazdušna klimatska naprava obratuje ob pomoči Peltierjevega elementa, ki deluje po načelu termocirkulacije in na eni strani hladi, na drugi pa oddaja toploto. Hladilnik pazduh ima le hladilno stran in na daljinskem upravljalniku tri stopnje delovanja, s katerimi lahko podpazduhe po želji ohladimo za dvanajst, devet ali sedem stopinj glede na okolico. Treba ga je priključiti na power bank ali kakšen drug prenosni vir napajanja s priključkom USB in lahko pozabimo na prepotene pazduhe za štiri ure na najvišji stopnji ali sedem ur na najnižji.

EKG pri roki

Vsak si lahko srčni utrip izmeri s pritiskom kazalca in sredinca na notranjo stran zapestja ali vratno arterijo, pa tudi z dostopnimi napravami, med katerimi so najbolj priljubljene pametne ure ali prstani, ki postanejo pametni šele, ko so povezani z aplikacijami na pametnih telefonih. Normalen utrip srca odraslega človeka naj bi bil v mirovanju od 50 do 100 utripov. Profesionalnemu, zdravniškemu merjenju se lahko sicer najbolj približamo z napravami, ki v pol minute izmerijo EKG (elektrokardiogram), kot je na primer žepni kardio mobile, ki ima tudi manjšo verzijo v velikosti bančne kartice. So dokaj poceni in omogočajo, da meritve opravimo kjerkoli in kadarkoli ter jih pošljemo svojemu zdravniku. Zaznajo morebitne motnje srčnega ritma oziroma aritmije: bradikardijo ali počasnejši srčni utrip, atrijsko fibrilacijo oziroma neredno krčenje ali migetanje srčnih preddvorov ter tahikardijo, pri kateri srce utripa hitreje kot običajno. Čeprav ne zaznavajo srčnih infarktov, so morda pravi recept za skrajšanje vsaj nekaterih čakalnih dob.

Hladilec zapestja

V vročinskih valovih si lahko pri premagovanju visoke temperature pomagate z ohlajanjem zapestij, saj so prav na tem delu telesa – podobno kot na vratu – točke, kjer so krvne žile blizu površine kože. Če se kanite hladiti z ledom, ga je treba vselej zaviti v krpo in ne pustiti na koži več kot nekaj minut, sicer lahko povzroči ozebline. Naprodaj pa je tudi plastični pripomoček, izvorno imenovan cooling therapy wrist pod, zapestni strok za hladilno terapijo. Najprej vanj natočimo tri žličke vode ter ga za uro in pol vtaknemo v zamrzovalnik, nato pa ga nataknemo na zapestje, kjer bo zagotavljal do 75 minut hlajenja. Ker plastični hladilni strok na zapestje pritrdimo z elastiko, lahko z njim na roki nemoteno počnemo, karkoli smo se pač namenili početi v vročini. Kadar ga ne uporabljamo, moramo vodo zliti iz njega ter ga osušiti. Prav pride tudi pri menopavznih vročinskih oblivih, je pa res, da 51 evrov za en hladilec ni ravno zanemarljiv znesek, sploh, ker verjetno za pravo ohladitev potrebujemo par, za obe zapestji.

Elektrificirani dežnik

Japonci veljajo za neumorne v inovacijah. Poglejmo samo dežnike. Micuo Sudu je konec 50. let prejšnjega stoletja ustvaril znameniti prosojni plastični dežnik, pred desetletjem pa je Hiroši Kadžimoto izumil »obratni« dežnik, ki se ne zloži navzdol, temveč navzgor, da z njega ne curlja in postane samostoječ. Iznašli so celo dežnik, ki ga nad človekom drži dron, čeprav se v praksi še ni uveljavil. V deželi vzhajajočega sonca sicer dež ni nikoli daleč; v Tokiu dežuje približno 180 dni na leto, statistično torej vsak drugi dan, čeprav so padavine skoncentrirane v nekaj mesecev. Čas od začetka junija do konca julija slovi kot posebno deževno obdobje s pogostimi in nepredvidljivimi plohami. Zato ni čudno, da je na Japonskem največ dežnikov na prebivalca v svetovnem merilu; kar 4,2 na osebo, v Tokiu pa še malo več. Najnovejši izum je elektrificirani dežnik, ki ga ob pritisku na gumbe odpira, zapira in zlaga mašinca ter se polni prek USB-priključka. Prav bo prišel tudi na natrpanih ulicah, saj se da v hipu le toliko zložiti, da se odprt ne zadeva ob druge.

Osebna polpodmornica

Pica vodka

Podjetje ISCO Spirits iz San Francisca slovi po izvirnih žganicah, saj izdeluje na primer vodko z ostrigami, letos pa je v rodnem kraju zlato medaljo na svetovnem tekmovanju žganih pijač osvojila njihova pica vodka. Varijo jo iz ekološko pridelane pšenice, paradižnika in mocarele ter začimb, kot sta origano in bazilika, ozaljšajo pa jo s pridihom česna. Priporočajo jo tudi v koktajlu bloody mary, med predlogi za različne načine uživanja pijače so enega poimenovali italijanski žrebec; pri njem pizza vodko nalijemo v štamprle, na omočeno roko potresemo nariban parmezan, nato pa sir poližemo, na dušek spijemo žganico in čez ruknemo en feferon. Informacij o tem, ali lahko vodko uživajo tudi glutensko in laktozno intolerantni, nismo zasledili. Enako zanimiva, a manj izvirna od eksotičnega okusa vodke je maskota na etiketi steklenice, ki verjetno predstavlja italijanskega kuharja in je videti kot plagiat ilustracije kuharskega mojstra, ki nam je od šestdesetih do devetdesetih let prejšnjega stoletja na embalaži priporočal, naj jedem dodamo žličico vegete.

Pivski kamni

V vročih poletnih dneh pivoljubi radi dajejo prednost točenemu pivu, ker je hladno in se lepo peni. Da pivo iz pločevinke pri tem ne bi zaostajalo, so japonski oblikovalci pred leti ustvarili piksno z dvema jezičkoma za odpiranje, ki je namenjena dvostopenjskemu nalivanju tekočine oziroma ustvarjanju pene, vendar se v praksi ni prijela. Iz podjetja Brew muse iz Minnesote v ZDA pa prihajajo posebni kamni za ustvarjanje idealne pene pri natakanju piva iz steklenice ali pločevinke. Kos salovca, metamorfne kamnine, je obrušen tako, da na pogled spominja na izkoščičeno olivo sive barve, širok je dva centimetra in visok tri, smisel pa dobi šele, ko se znajde na dnu kozarca ter čezenj prelijemo pivo. Takrat se zgodi tako imenovana nukleacija: proces, ko pijačo z ogljikovim dioksidom nalijemo v čašo in mehurčki zaplešejo, v našem primeru okoli čudodelnega kamna. Pena, ki se pri tem ustvari, ostane v kozarcu, dokler piva ne popijemo, kamen pa naj bi tudi poudaril okus in zmanjšal kislost. Kadar ga ne namakamo v pivu, ga imamo lahko v zamrzovalniku, pa bo ob uporabi pijačo še hladil.

Gobica za vagino

»Po spolnem odnosu se moški obrne in zaspi, ženska pa se loti čiščenja,« je bilo v tej rubriki zapisano pred natanko dvajsetimi leti, ob pohudojenju aftersex robčkov. Danes gre lahko ženska v heteroseksualnem odnosu s čiščenjem še dlje, še globlje – vmes so namreč iznašli postkoitalno gobico, viledo, ki prodre tja, kamor robčki ne morejo. Zadeva se imenuje dripstick, ime združuje besedi kapljanje in palčka, izdeluje jo že kar nekaj ponudnikov, prva pa je bila znamka Awkward essentials oziroma njena šefica Frances Tang, ki si jo je izmislila. Gre za spužvo v obliki tampona in na plastičnem držalu, ki jo po občevanju vtaknemo v vagino, zavrtimo ter izvlečemo; ženska naj bi tako popivnala semensko tekočino, ki jo vanjo izpusti moški, in s tem preprečila izcejanje ter kapljanje po posteljnini, stegnih ali spodnjem perilu. Valjaste čistilne gobice medicinske kakovosti na palčkah so brez dišav in dodatkov, posamezno zapakirane, primerne za enkratno uporabo. Namenjene so izključno vtikanju v nožnico, kjer bodo, kot obljubljajo, vsrkale močefit do zadnje kapljice.

Randimals

Podjetnika Nick Harman in Casey Finegan pod krilatico, da naše razlike pomenijo našo supermoč, tržita bestiarij, pri katerem se polovici dveh obstoječih živali združita v novi, prej neobstoječi celoti. Randimals – skovanka iz besed random in animals, naključne živali – tako spajajo haskija s pingvinom, tigra z veverico, želvo z žabo, orla z leopardom, mačko s hobotnico, čebelo s tiranozavrom, narvala s kravo, ježevca s pujsom, konja z morskim psom, pa tudi z raco, leoparda z orlom, morskega leva z mastifom, gorilo s slonom, pando z orko in želvo z žirafo. Vsi živalski hibridi so na prodaj v plišasti, plastični ter miniaturni plišasti različici, hibridna pa so tudi njihova imena, sestavljena iz delov besed obeh živali. V prvotni kolekciji je bilo devet zverinic, še več so jih sčasoma ustvarili s pomočjo predlogov, h katerim so povabili otroke; tako je na primer zamisel za girtle oziroma žirlvo, ki združuje žirafo in želvo, prispeval osemletnik iz Chicaga. Zbirka vsebuje že petnajst živalskih hibridov, še vedno pa zbirajo predloge novih kreatur za naslednje kolekcije.

Lučke za krokse

Čeprav so bili kroksi prvotno namenjeni nošenju na čolnih, so jih zaradi praktičnosti takoj posvojili vrtnarji in medicinsko osebje. Tudi po več kot dvajsetih letih, odkar so se pojavili ti cokli iz fosilnih goriv, njihova priljubljenost ne usiha, nasprotno, v zadnjih letih prodaja strmo raste. Iz grdih račkov, ki so leta 2016 prvič zakorakali po londonskem tednu mode, so se prelevili v eksotične flaminge že leto kasneje, ko je posebne modele z visokim podplatom zanje začela ustvarjati modna znamka Balenciaga, sloveča po nenavadnih obuvalih. Še Victoria Beckham, ki je nekoč izjavila, da raje umre, kot obuje krokse, je predlani pojedla kos zarečenega kruha in se fotografirala v gigantskih rumenih kroks škornjih, ki jih je oblikoval kolektiv MSCHF. Poleg novih modelov, barv in okraskov so ljubitelji kroksov zdaj deležni še nadgradnje v obliki svetilk, ki jih namestimo na natikače ter lahko svetijo bolj, manj ali pa utripajo. Lučke, ki olajšajo hojo v temi, so izdelane iz aluminija, lahke, vodotesne in kot nalašč za kampiranje.

Rejv vlak

Slovenske železnice so končno odkrile, kako poskrbeti, da se nihče od potnikov ne bo pritoževal zaradi zamud ter prepolnih, počasnih ali nezanesljivih vlakov – žur med vožnjo. Rejv, če smo natančni. Na zadnji majski dan bo po naših tirih zapeljal prvi rejv vlak v Sloveniji, poimenovan cRave train, ki »ponuja razburljiv način, da pridete do Maribora – in kar je najpomembneje – varen način, da se vrnete domov«. V soboto, 31. maja, se bo tako ob pol osmih zvečer na progi Ljubljana–Maribor začel pre-party, ki mu bo od desetih zvečer do šestih zjutraj sledil rejv party v Festivalni dvorani Lent v štajerski prestolnici, temu pa še after party na vlaku, vse do pol devetih zjutraj, ko bodo udeležence dostavili na glavno ljubljansko železniško postajo; vlak se bo sicer v obe smeri ustavil tudi v Zidanem Mostu in Celju. Ob spremljavi DJ-ev, hipnotične glasbe in ritma, ki je hitrejši od drdranja vlaka, pot nedvomno mine, kot bi mignil. Organizatorji priporočajo, da ste na postaji vsaj deset minut pred odhodom. »Vlak ne čaka,« so napisali za tiste, ki morda niso vajeni vožnje z njim.

Kladivo banana

Čisto resna japonska livarna Castem iz Hirošime, ki se ponaša z natančnostjo, je poskrbela, da lahko odslej oboževalci Godzille žeblje zabijajo z železnim kladivom, ki ima glavo v obliki zadnje tace tega znamenitega filmskega lika – do zadnje podrobnosti so jo izdelali po Godzillovem kostumu, uporabljenem v filmu leta 2001. Že pred nekaj leti so sicer v Castemu ustvarili kladivo v obliki banane, v celoti vlito iz brona. Kalup za to s sadežem navdihnjeno kladivo so naredili s pomočjo prave banane, ki je zrasla na Filipinih. Kovinska banana zlate barve v višino meri dvajset centimetrov, tehta pa poldrugi kilogram, tako da jo lahko, kadar z njo ravno ne zabijamo žebljev v steno ali les, uporabimo tudi kot utež pri telovadbi ali kot obtežilnik za papir. Obstaja še miniaturna, tristogramska verzija, s katero pa je verjetno zabijanje žebljev tako (ne)pripravno kot s kakim večjim kamnom. Kladivo banano je še vedno mogoče naročiti, nanj se čaka dva do tri mesece. Zaradi velikega povpraševanja je tudi prva serija kladiva z Godzillovo taco razprodana, novo obljubljajo konec junija.

Okrogli šotor

Drevesni glamping najdemo v turistični ponudbi tudi pri nas, od hišic na drevesu do platojev in postelj, ki prosto visijo z drevesnih krošenj in jih obdaja le mreža proti mrčesu. Za ceno enoletnega pavšala v avtokampu pa lahko pri francoskem podjetju iz Aix en Provence nabavimo okrogli šotor, imenovan cocoon tree, kokon, ki ga je treba vpeti med tri ali štiri drevesa, kot nekakšno gnezdo. Ker ima trimetrski premer, morajo biti drevesa, na katera ga pripnemo oziroma obesimo, med sabo oddaljena vsaj pet metrov, pa seveda čvrsta in vzdržljiva. Tri osebe ga lahko sestavijo v treh urah, vanj položijo tla iz vezanih lesenih plošč in nanje blazino, ki pomeni kraljevsko ležišče, široko 2,4 metra. Sferični šotor ima tri odprtine: dve za okni in eno za vhod, do katerega se je mogoče vzpeti po leseni lestvi ali mreži iz vrvi. Aluminijasta konstrukcija je izdelana v Nemčiji, kovinski konektorji v Franciji, membrana pa na Portugalskem – po želji je lahko tudi prosojna ali delno prosojna, na primer na zgornji tretjini. Če v bližini ni dreves, lahko zadevo postavimo na štiri noge.

Hej, zalij krasulo!

Če se vam zdi, da poskuša lončnica s svojimi rumenečimi listi ali povešenim vrhom nekaj povedati, imate verjetno prav, a kaj, ko ne razumete njenega jezika. Jo zalivate preveč ali premalo, ji piha, ji primanjkuje hranil ali svetlobe, ji gre sonce na živce? Vse to in še več lahko razberete s sistemom, ki ga je v Berlinu v Nemčiji razvil ducat strokovnjakov in ljubiteljev lončnic, da bi omogočil natančnejšo nego rastlin. Senzorje Fyta, ki so jih predstavili pred tremi leti in so še vedno naprodaj, so nadgradili v modularni sistem Fyta 2.0, ki med kupce prihaja pozno poleti in s pomočjo katerega bo mogoče skrbeti za optimalno počutje sobnih lončnic, pa tudi rastlin na vrtu in celo travne ruše okoli hiše. Najpreprostejši med senzorji meri vlažnost prsti in raven hranil, kompleksnejši tudi temperaturo in osvetljenost rastline, pa vlažnost zraka in podobno. Na podlagi trinajstih meritev, ki jih bo sistem vsakih petnajst minut izvedel s pomočjo senzorjev in nadgradil z umetno inteligenco, bo prek brezplačne aplikacije mogoče dobiti globlji vpogled v zdravje, počutje in potrebe bilk.

Corleo

Japonski Kawasaki je na razstavi Expo 2025 v Osaki, ki so jo odprli ta mesec in bo trajala do sredine oktobra, predstavil paradnega konja prihodnosti – prototip štirinožnega robota, ki bo lahko na svojem hrbtu prenašal ljudi in tovor. Namenjen je premikanju po neravnem terenu, pri čemer štiri robotske noge združuje z vodljivostjo in stabilnostjo Kawasakijevih motornih koles, spominja pa na žival iz znanstvenofantastičnih filmov. Robokonj, poimenovali so ga Corleo, se bo pri premikanju nenehno prilagajal gibanju svojega jezdeca, hkrati pa s pomočjo umetne inteligence nadziral teren. Njegove zadnje noge se bodo lahko med hojo ali tekom premikale neodvisno od sprednjih, jezdec bo kopitljačevo gibanje nadziral s prenosom teže, kar bodo zaznavale robokonjeve ročke in stopalke, ter z dolžino stremena vzdrževal svojo optimalno držo; tako bo lahko pogled jahača tudi med vzpenjanjem na goro ali po stopnicah obrnjen naprej in ne navzgor. Hibrid motocikla, robota in umetne inteligence bo deloval na vodikov pogon, pred letom 2050 pa ga še ne bomo srečali med sprehodi v gozdu ali planinarjenjem.

V vodi v žrelu

Dva meseca nas ločita od praznovanja petdesete obletnice prvega holivudskega poletnega blockbusterja, filma Žrelo, izvorno Jaws, ki ga je režiral mladi, še ne tridesetletni Steven Spielberg in zaradi katerega namakanje v morju nikoli več ni bilo povsem brezskrbno. Obstaja legenda, da naj bi na Jadranu v nekem letnem kinu organizirali projekcijo tega zloveščega počitniškega trilerja, med katero so bili stoli postavljeni v morju, tako da so imeli gledalci golena ves čas v vodi – nihče naj ne bi zdržal do konca filma. Beli morski volk, ki je v filmu teroriziral plavalce, bo zdaj v čast jubileja oživel v napihljivi PVC-različici oziroma dveh; podjetje Big Mouth iz ZDA je ustvarilo napihljivi obroč z več kot meter visokim žrelom, obrobljenim z nizom napihljivih zob, ter poldrugi meter dolgega napihljivega morskega psa, oba s prepoznavnim filmskim logotipom. Igrači, ki bosta v posebni ponudbi na voljo samo letos, sta namenjeni predvsem odraslim filmofilom, sicer pa primerni za tiste plavalce, ki so že dopolnili osem let.

Starodavne droži

Pred petimi leti je pandemija sprožila razmah domače peke kruha, zaradi česar je v naših trgovinah sprva celo primanjkovalo kvasa, nato pa se je razširil virus starodavne veščine peke z drožmi, ustvarjenimi s fermentacijo mešanice vode in moke pri sobni temperaturi. Gre za najstarejši način izdelave vzhajanega kruha, ki je lažje prebavljiv od tistega iz kvašenega testa. Žal so mnoge droži, ki so se rodile v času koronavirusa in so jim ljudje v navdušenju dajali celo imena, kot domačim ljubljenčkom, prej ali slej okusile zanemarjanje ter doživele bridki konec. Na spletni platformi Etsy pa še danes poteka živahno trgovanje z drožmi, ki bojda prihajajo iz drugih desetletij, stoletij in celo tisočletij; da se jih namreč izsušiti in jih v nekakšni hibernaciji ohraniti do takrat, ko jih z vodo spet obudimo v življenje. Tako si lahko za prgišče denarja med drugim omislimo posušene francoske droži, ki so nastale med francosko revolucijo, ali naročimo 4500 let stare droži iz Egipta, ki naj bi jih odkrili leta 1991 pri izkopavanju pekarne, ki je oskrbovala graditelje piramid v Gizi.

Vaza na kolesu

Oprema, ki jo namestimo na krmilo kolesa, je običajno namenjena izboljšanju funkcionalnosti; to so na primer luči, košare in ogledala. Obstaja pa tudi miniaturna vaza, plastična bučka, ki jo s pomočjo elastike pritrdimo na balanco in je namenjena izključno temu, da s cvetjem v njej sebi in mimoidočim polepšamo vožnjo s kolesom. Jan van den Lande, ustanovitelj studia Kikkerland, ki od leta 1992 spodbuja oblikovalce k svežim, igrivim rešitvam, se je v 80. letih prejšnjega stoletja iz rodne Nizozemske preselil v New York. Ker obožuje kolesarjenje, začetki studia pa so povezani prav z oblikovanjem vaze, ne preseneča, da se je med izdelki v okviru linije fiets, kot se v nizozemščini reče kolesu, znašla tudi vaza za bicikel. Vanjo lahko vtaknemo kar vejico, ki jo najdemo ob poti, ali pač s kolesom obiščemo cvetličarno. V mestu cvetje med drugim pripomore k zmanjševanju stresa, med kolesarjenjem v naravi se nemara z njo še bolj povežemo. Zadeva je snemljiva in jo lahko nosimo s sabo, ker znajo sicer koga ob pogledu na parkirano biciklistično ikebano zasrbeti prsti.

Zaresni vodometalec

Pred desetimi leti je Nemcu Sebastianu Walterju med vožnjo z gumenjakom v glavo priletela zamisel, da mora narediti najboljšo vodno pištolo na svetu, in tri leta kasneje je bilo množicanje za vodno pištolo SpyraOne z zbranimi skoraj pol milijona evri okronano za najuspešnejšo nemško kampanjo na platformi Kickstarter. Njegovo podjetje Spyra iz Münchna otroke in odrasle otroke že nekaj let zalaga z zmogljivimi vodnimi pištolami futurističnega videza. Dražji modeli imajo elektronski sprožilec vodnih izstrelkov, avtomatsko polnjenje in elektronski prikaz ravni vode, igračo pa lahko v roke vzamejo le tisti, ki so dopolnili 14 let. Letošnja novost je Spyra Gravity, prvi metalec vodnih bombic na svetu, za katerega trenutno sprejemajo prednaročila, da bodo kupci lahko prve bitke uprizorili konec maja. V silikonske bombice gre en deci vode in se zapirajo z magnetom, kar omogoča ponovno polnjenje, izstrelki švigajo kar 16 metrov daleč s hitrostjo 13 m/s. Treba se bo izogibati obrazu in očem, sicer pa naj bi zadeva izpolnjevala varnostne standarde.

Robošah prihaja

Šah je družabna igra, ki zaradi napredka tehnologije dobiva nov zalet; k njegovi povečani priljubljenosti sta sicer že pred leti pripomogli pandemija in serija Damin gambit. Igranje šaha na daljavo z dejanskim nasprotnikom ali umetno inteligenco bo po zaslugi robošaha, ki prihaja med nas, kmalu postalo veliko zabavnejše kot premikanje figur na zaslonu. Vsak od ponudnikov sicer trdi, da je njegova različica najnaprednejša: pri Phantomu iz ZDA je šahovska deska izdelana iz orehovine, GoChess iz Izraela nam lahko na osvetljeni igralni deski predlaga najboljše poteze, pri šahu Chessnut Move iz Hongkonga lahko lesene figure nadomestimo s plastičnimi. Pri robotskem šahu se nasprotnikove figure premikajo same od sebe, naše pa je mogoče upravljati ročno ali z glasom tako, da izrečemo ime figure in polje, na katero želimo, da se premakne. Kupci Phantoma bodo lahko prvo partijo z nevidnim nasprotnikom odigrali že prihodnji mesec, kupci šaha GoChess in prejemniki že razprodane prve serije robošaha Chessnut Move pa maja.

Ukročeni ogenj

Stephen J. Pyne v knjigi Ogenj: narava in kultura navaja, da je homo erectus sposobnost ohranjanja ognja razvil že pred dvema milijonoma let, za njim pa je homo sapiens usvojil še spretnost netenja ognja; avtor poudarja, da človeštvo ognja ni iznašlo, temveč je le odkrilo, kako ga zanetiti, ukrotiti in uporabiti v svoje namene. Poleg opravljanja nalog kuhanja, ogrevanja in osvetljevanja je antropogeni ogenj v naših domovih dobrodošel tudi samo za ustvarjanje prijetnejšega vzdušja; čeprav nimamo hiše, si lahko za to omislimo kamin, ki ga postavimo kar na mizo. V njem je odprti ogenj ujet med dva steklena zaslona, ki ga omejujeta od strani, na vrhu pa ju plameni presegajo. Za namizni kamin pregovor, da kjer je ogenj, je tudi dim, ne velja, saj po zaslugi goriva, ki je etanol, kamin ne proizvaja dima ali vonja. Posebno pazljivost je sicer treba nameniti temu, da med natakanjem goriva ne polivamo naokoli. Kamin prižgemo z vžigalico ali vžigalnikom, ki morata biti dovolj dolga, poln rezervoar pa zadošča za največ dve uri romantike.

Smučanje na travi

Ledeniki izginjajo in zime so vse bolj zelene, zato zna smučanje na travi, ki ga je že leta 1963 iznašel Nemec Josef Kaiser kot poletni trening profesionalnih smučarjev, prej ali slej postati zimski šport. Dobri dve desetletji po iznajdbi je smučanje na travi prišlo pod okrilje FISa, mednarodne smučarske organizacije, ki ga obravnava enako kot smučanje na snegu, tako da ima panoga svoj pokal in svoje svetovno prvenstvo, pri čemer se sezona začne v maju. Pri nas šport še ni postal priljubljen ne med rekreativci ne med tekmovalci, čeprav se je že znašel v turistični ponudbi. Smuči za travnate površine so občutno krajše od tistih za sneg in višje, saj se na njih premikamo s pomočjo gosenic, po vzoru ratraka. Bojda ni prav posebej lahko, a z nekaj vaje gre. Vezi so videti kot tiste, ki smo jih sicer vajeni pri deskanju, opremo pa dopolnjujejo še pancarji in palice, enako kot pri zimski različici. Na kratkih smučeh se po travnatih strminah lahko spuščamo v kratkih rokavih in kratkih hlačah, seveda s čelado, priporočljivi pa so tudi ščitniki.

Jennie

Podjetje Tombot je ustvarilo robotsko pasjo mladičko, ki so jo poimenovali Jennie in za katero želijo, da bi postala prvi robotski ljubljenček, ki ga bo kot zdravstveni pripomoček odobril ameriški vladni urad za hrano in zdravila. Doslej se je namreč že izkazala kot idealni ljubljenček starejših ljudi z demenco, v naraščajoči skrbi za duševno zdravje pa naj bi pomenila cenovno in vsesplošno dostopnega psa za čustveno podporo pri stresu, anksioznosti, depresiji in osamljenosti. Na pogled in otip spominja na pravega psa, na dotike se odziva s pomočjo senzorjev, ki jih ima nameščene po vsem telesu, uboga nekatere glasovne ukaze in se oglaša kot trimesečni labradorec, katerega posnete zvoke so uporabili. Veristično verzijo robopsa so sicer zasnovali v delavnici Jim Henson’s Creature Shop, ki jo je ustanovil oče Muppetkov Jim Henson. Nima takih zahtev, kot jih imajo običajni kosmatinci – ni ga treba ne sprehajati, ne hraniti, ne za njim pobirati kakcev. Polnimo ga enako kot telefon, in če ga na elektriko priklopimo čez noč, njegova energija zadošča za ves dan.

Plastifikacija otroštva

Že od nekdaj si otroci s pomočjo domišljije, z nekaj rjuhami, pregrinjali, odejami ter z mizami, stoli, kavči ali kakim drugim kosom pohištva postavljajo šotore oziroma utrdbe, ki pomenijo njihovo neodvisno ozemlje, čarobni prostor, v katerega se zatečejo in v katerem imajo praviloma mir pred odraslimi. Kakopak je tudi vsestranske rjuhe nadomestil plastični izdelek; pod imenom e z clipz fort je na prodaj gigantska plahta iz najlona, s katero naj bi utrdbo postavili povsem samostojno, s pomočjo osmih velikih ščipalk. Zadeva meri devet kvadratnih metrov in je na prodaj v intenzivni modri ali rožnati barvi, pa tudi v bež različici. Namenjena je notranji in tudi zunanji rabi, vodoodporna, nanjo pa sta prišita vrečka za shranjevanje in dodaten žep z zadrgo za ščipalke, da lahko reč po igri froci tudi samostojno pospravijo za sabo. Šotor, bunker, utrdba, skrivališče, zapik ali igralni kotiček – karkoli, samo da se mladež vanj ne zavleče z mobilnimi telefoni.