Evropski poslanec Matej Tonin se je prejšnji teden javno pohvalil, da skuša v Bruslju ustaviti pobudo My Voice, My Choice, ki jo vodi Inštitut 8. marec. S tem naj bi branil Evropo pred “levičarsko-nevladno agendo”. Po njegovih besedah je skrajni čas, da “ustavimo levičarski val”. V resnici pa je samo še en primer slovenskega politika, ki iz tem, povezanih z ženskami, dela poligon za lastno promocijo. Medtem ko se je Tonin v Sloveniji šopiril, kako je Evropi pokazal mišice, je odbor Evropskega parlamenta za pravice žensk (FEMM) mirno glasoval – in pobudo My Voice, My Choice podprl. Brez drame. Brez “Toninovega učinka”. Brez “zmage vrednot”. Evropska realnost ima to zanimivo lastnost, da ne pade na domače moralne panike. Da ne bo nesporazumov: pobuda ne uvaja obveznega splava v vseh državah. Ne sili Poljske, naj spremeni zakone. Ne odvzema nikomur pravice do prepričanja. Predlaga le vzpostavitev prostovoljnega finančnega mehanizma, s katerim bi države članice lahko omogočile varen splav ženskam, ki ga v svoji državi nimajo. Preprosto: pomoč tistim, ki jo potrebujejo. Toda za del evropske desnice je že sama beseda “splav” dovolj, da sproži alarm. In Tonin se, kot vedno, odzove refleksno – z dvignjenim kazalcem in svetniškim izrazom.

Tonin si je v Niki Kovač našel popolnega sovražnika. Ona je mlada, progresivna, neposredna – on pa potrebuje tak obraz, da lahko v svojih krogih dokaže, da še vedno obstaja “boj za vrednote”. A to ni boj idej, temveč boj za pozornost. Če je Nika Kovač na tiskovni konferenci čustvena, je to dokaz, da “ženske pretiravajo”. Če je Tonin v Bruslju samozavesten, je to “zavzemanje za Evropo”. Dvojna merila, preoblečena v politični marketing. Toninova taktika je stara. Vsakič, ko se pojavi tema o pravicah žensk, LGBTQ+ skupnosti ali socialni enakosti, nastopi z govorom o “obrambi vrednot”. Ta obramba pa ima vedno isti rezultat – nič se ne spremeni. Evropa gre naprej, on pa ostaja v vlogi jeznega pridigarja, ki mu svet uhaja iz rok. Ko se prah poleže, pobuda My Voice, My Choice mirno nadaljuje svojo pot. Evropski parlament se ukvarja z vsebino, Tonin pa z vtisom. In tako smo spet tam, kjer vedno smo: slovenski politik iz domačega dvorišča poskuša Bruslju vsiliti svoj moralni kodeks – in doživi hladen tuš realnosti. Na koncu ostane vtis, da se Matej Tonin ne bori proti “levičarski agendi”, ampak proti svetu, ki je že šel naprej. In proti ženskam, ki ga pri tem ne prosijo za dovoljenje. 

V članku v Mladini z dne 7.11.2025 »Pustite nas pri miru« je v zvezi z Zakonodajnim referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja navedeno, da je ljubljanski nadškof Stanislav Zore v svoji pridigi ta »zakon primerjal s Hitlerjevim ukazom o pobijanju ranjencev med drugo svetovno vojno«. Ta njegova trditev ni samo sprevržena, temveč kaže vso hipokrizijo Zoreta in slovenske RKC. To je obenem velika žalitev za predlagatelje zakona in parlament. Žali pa tudi državljane, ki so že pred tem na posvetovalnem referendumu podprli takšno vsebino zakona. Če pogledamo v preteklost, je

Zoretov predhodnik ljubljanski škof Rožman med drugo svetovno vojno organiziral kolaboracijo z nacifašističnim okupatorjem. Domobranci so prisegli Hitlerju celo na njegov rojstni dan. Zoretov predhodnik škof Rožman je tudi pozival mariborskega škofa Tomažiča, naj tudi on organizira kolaboracijo na Štajerskem. To se ni zgodilo, saj je Tomažič odločno odklonil kolaboracijo in izdajstvo slovenskega naroda ter je bil pokončen v celem obdobju vojne in okupacije.

Danes pa nadškof Zore, kot naslednik škofa Rožmana, ki je v Ljubljanski pokrajini organiziral kolaboracijo s Hitlerjem, »primerja zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s Hitlerjevim ukazom o pobijanju ranjencev med drugo svetovno vojno«. Nasprotno pa so v partizanskih bolnišnicah zdravili kar nekaj ranjenih okupatorskih vojakov. Zgodovinsko dejstvo je tudi, da so naši kolaboranti ovajali in po Hitlerjevem ukazu pošiljali mnogo Slovencev in Judov v koncentracijska taborišča, kjer se je nad njimi izvajal holokavst. Toliko o tej hipokriziji Zoreta in RKC, ki še do danes ni priznala izdajstva in zločinov med vojno. Mimogrede, nasprotna (partizanska) stran je že neštetokrat priznala izvensodne povojne poboje kot zločin in se s tem tudi opravičila, čeprav gre v tem primeru za vzrok in posledico. Ob tej priložnosti pa predlagam Predsednici Pirc Musar, da posebej obeleži spomin na mariborskega škofa Ivana Jožefa Tomažiča, ki je neustrašno nastopal pred nacističnimi oblastmi in zahteval pravico za Slovence in kristjane. Odločno je zavrnil usodne in zmotne odločitve katoličanov in vodstva v ljubljanski škofiji med okupacijo. 

Ob branju komentarja Iščimo dlako v jajcu! (Stanka Prodnik, Mladina št. 45, 7. 11. 2025) človek težko spregleda pokroviteljsko namigovanje, da novinarka Radia Slovenija Alenka Terlep kritično spremlja uvajanje dolgotrajne oskrbe zgolj zaradi osebne averzije do ministra Maljevca. To žal ni novinarska analiza, temveč poskus diskreditacije tistih, ki si drznejo zastavljati pomembna vprašanja. Ironično je, da se prav zdaj kaže, da je bila Terlep med redkimi, ki so dosledno opozarjale na sistemske težave pri uvedbi dolgotrajne oskrbe. Če bi bil sistem, kot zagotavlja ministrstvo, res dobro zamišljen in pripravljen, potem ne bi bilo treba tik pred zdajci sprejemati interventnega zakona z izjemno dolgim naslovom – Zakon o ukrepih za optimizacijo določenih postopkov na centrih za socialno delo in domovih za starejše ob uvedbi novega sistema dolgotrajne oskrbe (ZUOPCSD), ki bo morda omogočil nižje položnice v domovih za starejše. Ta zakon pet pred dvanajsto rešuje le prevedbo stanovalcev domov za starejše, ne pa tudi drugih prosilcev, ki še vedno čakajo na pravice iz zakona. Zato bi bilo pošteno priznati, da je Terlep le opravljala svoje delo – postavljala vprašanja, ki jih drugi niso več.

Če bi poslušala Studio ob 17h, bi Stanka Prodnik hitro spoznala, da je cesar gol: sistem dolgotrajne oskrbe, kot je bil napovedan, žal (še) ni zaživel. Kritično novinarstvo ni napad,, ampak nujen korektiv oblasti. Pokroviteljski ton do novinark, ki poglobljeno obravnavajo težke teme in se ne pustijo ustrahovati, pa žal ni produktiven. 

Pesem za pravico do odhoda

Ko ne vidite več smisla vsak dan hujšega trpljenja
in od vašega vse bolj in bolj nevzdržnega življenja i
majo kaj koristi le lastniki delnic farmacije i
n poklicni propagatorji moralne industrije,
ki živi od proizvajanja strahu pred krivo vero
in še hujšim – pred človekovo svobodno voljo in izbiro,
slednji pravijo, da morate trpet, dokler ne mine
ob blažilcih bolečine in čudesih medicine, 
resda sicer ne po kakšni prav zelo naravni poti,
kar pa njih, ki se sklicujejo na stvarnika, ne moti 
in so proti temu, da ima vsak pravico dostojanstveno odit s sveta.

A mi, ki verjamemo, da naša življenja niso zgolj sveta, temveč tudi naša, 
in da daljšanje trpljenja tega, ki želi odit, ni izraz ljubezni do trpečega,
bomo glasovali ZA. 

Tudi jaz ne morem verjeti, draga Tamara – že trikrat so ga pogreli – saj veš, katerega mrliča – in znova ga pogrevajo. Spet sika iz njega nenehni slovenceljski rasistični strup, znova zbira svojo drhal pred sodišči, pred parlamentom, po lastnih smrdljivih medijih …

Še zdaj ne more preboleti, da so ga takrat, pred kakšnimi sto leti, brcnili iz komunistične partije in tista podplutba v obliki pentagrama ga še danes skeli – le kako naj ga potolažimo? Kaj praviš, ko bo že četrtič pogret, ali bo njegov tolstolični hajli hajlo jager najprej ustrelil mene ali tebe ali kar z rafalom obe hkrati? Ali pa naju bo še živi obesil na novi spomenik nekakšne osamosvojitve s tablo okoli najinih vratov z napisom »Prijateljica ciganov«? In prav se nama bo godilo, ko pa nisva bili o pravem času za dom spremni. Ne, Tamara, naju ne bo nihče pogrel, kar zmrznjeni bova viseli na njihovem božičnem drevesu. Pa saj se spomniš, da so te romske barabe okradle tudi naju – tudi nama je ukradla srce tista grenka melodija ciganske violine. 

Na odprtju razstave o socialnem delu v naši nekdanji državi me je presunilo novo spoznanje: naše socialno delo, ki se ukvarja z mnogimi segmenti družbe, je povsem prezrlo eno najpomembnejših skupin, ki bi njegovo pomoč , podporo in storitve najbolj potrebovala. Ta skupina je namreč jamstvo za blagostanje naše mlade države, v kateri ima večinska amorfna masa še vedno prevelik vpliv.

Na koga mislim? Na naše gospodarstvenike, podjetnike, managerje, lastnike kapitala, obrtnike in industrialce, na njihove organizacije kot npr. Gospodarska zbornica, Obrtno podjetniška zbornica itd. itd. Če sem koga ali kakšno institucijo po nemarnem izpustil, naj mi bo oproščeno. Vse skupaj bom poimenoval z za silo ustreznim terminom »delodajalci«, a upam, da je vsem jasno, o kom teče beseda.

Ti so na koncu devetdesetih let prejšnjega stoletja le z veliko muko dosegli, da se je prispevek delodajalcev v primerjavi s prispevkom delojemalcev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znižal skoraj za polovico. Zaradi velike brezposelnosti so se delodajalci obvezali, da bodo tako prihranjen denar namenili izključno za odpiranje novih delovnih mest. Danes vemo, da so bili iskreni in ne kakšni dobro plačani amaterji, ampak vrhunski profesionalci. V dobrih dveh desetletjih jim je uspelo odpreti toliko novih delovnih mest, da smo Slovenci najprej izpraznili »balkanski bazen« delovne sile, zdaj pa moramo uvažati delovne roke iz širše Azije in od drugod.

Politika si je potem izmislila znatno povišanje minimalne plače in nastal je vik in krik med delodajalci in njihovimi organizacijami. Logično in upravičeno – vsa teža je padla nanje. A spet so se izkazali in z lastnimi žrtvami in umnim gospodarjenjem so rešili državo pred propadom.

Pa to še ni bil konec. Nedavno tega je premier Golob šokiral državo z obveznim izplačilom božičnice za vse zaposlene in to že kar letos. Delodajalci so spet zagnali (upravičen!) vik in krik, povedali, da bo to pomenilo zares konec slovenskega gospodarstva in njegov popoln potop ter večkrat protestno zapustili seje Ekonomsko socialnega sveta. A zdi se, da vse to ni imelo učinka. In spet bo morala ta, številčno zelo omejena skupina ljudi, ki so s srcem in dušo predani blaginji države in njenega prebivalstva, reševati temelje, na katerih stoji država. Amorfna masa pa bo medtem ob praznikih orgijastično razmetavala podarjeni denar.

Vem, kaj porečete: »Kaj pa ogromni terenci, luksuzne jadrnice, jahte, razkošna stanovanja in vile, zasebna letala, igranje golfa po mondenih resortih celega sveta, razkošna potovanja, križarjenja (ki se jih od časa do časa udeleži celo kdo iz politike), ekskluzivne počitnice v hotelih s šestimi in več zvezdicami, šolanje otrok v dragih tujih zasebnih šolah itd. itd.?« Jasno, spet gre za popolno nerazumevanje neuke množice. Vse to, kolikor tega pač sploh je, ima en sam namen: ustvarjanje novih in vedno boljših priložnosti in pogojev za uspešno poslovanje slovenskega gospodarstva, brezkompromisni svetovni konkurenci navkljub. Kdo ima od tega največjo korist? Država in mi vsi, ki zaradi žrtev te skupine vsak dan bolje živimo.

A ves zgoraj naveden »luksuz« je vražje drag. Za vse to ne zadoščajo ne z davki preveč obremenjene menedžerske plače, ne posebne nagrade, ne izplačila dividend itd. Preprosto, vsi ti navidezni privilegiji so v resnici posvečeni nam, običajnim državljanom, ki pa tega nočemo dojeti. In delodajalci upravičeno bijejo plat zvona, saj je ta zloglasna božičnica lahko zadnja kaplja čez rob.

Zato predlagam rešitev. Sindikati, ki s svojim početjem vsaj posredno dušijo svobodno gospodarsko pobudo, so sokrivci za zamisel o obveznem izplačilu božičnice. Torej naj prevzamejo svoj del odgovornosti in žrtve. Iz svojih prihodkov (sindikalne članarine itd.) naj izločijo npr. dva, tri, ali štiri odstotke (mogoče celo več) in jih namenijo v bednostni sklad za delodajalce, da jim olajšajo njihovo plemenito delo. Država pa naj poskrbi, da bodo centri za socialno delo pomagali delodajalcem vzdrževati in nadgrajevati tisto, kar je za nepoučene luksuz, v resnici pa le eno od orodij umnega gospodarstva. Tega pa bo lahko le naša elita rešila pred potopom, ki se kaže zaradi božičnice. 

Organizacije, ki delujemo na področju pravic LGBTIQ+ oseb (Legebitra, Društvo Parada ponosa, Društvo DIH, Zavod TransAkcija in Open), uvodoma izražamo iskreno sožalje družini in prijateljem_icam pokojnega Aleša Šutarja, kot tudi bližnjim vseh ostalih žrtev nasilnih smrti, ki jih v Sloveniji tudi v zadnjem času ni malo. Zgolj v zadnjih dveh mesecih je v Pivki pod streli storilca umrla ženska na poti v službo, v Celju je mladoletnik ubil 82-letnika, v Ljubljani je 20-letnik do smrti pretepel 38-letnega državljana Severne Makedonije, nazadnje pa je v Novem mestu umrl oče, ko je branil svojega otroka.

Že vrsto let opozarjamo na razraščajoče nasilje in vedno znova pozivamo k okrepljenemu preventivnemu delovanju – tudi policije, zlasti pa na soočenje z razlogi za stanje. Nasilne smrti so večinoma posledica neodpravljanja sistemskih vzrokov na področju nasilja v družini, neustrezne obravnave kriminalnega delovanja posameznikov in skupin, dopuščanja nezakonitega posedovanja orožja ter zanemarjanja strukturnih vzrokov za nasilje, kot so vedno večje socialne in ekonomske neenakosti, politična in družbena polarizacija, premiki k političnemu avtoritarizmu in militarizaciji, razkroj in privatizacija ključnih javnih sistemov, vulgarizacija medijske krajine in političnega diskurza.

Eden od pomembnih razlogov za normalizacijo sovraštva in nasilja je tudi nekaznovanost sovražnega govora, ki se širi tudi iz najpomembnejših institucij države. Nazadnje smo nesprejemljiv napad na dostojanstvo posameznikov in celotne LGBTIQ+ skupnosti spremljali ob interpelaciji zoper ministra za solidarno prihodnost Simona Maljevca, ki je bil v preteklosti predsednik društva Legebitra, ki deluje tudi na področju izobraževanja o spolnosti. Maljevac je bil v tej vlogi leta 2017 kot odgovorna oseba podpisan na eni od publikacij o varni spolnosti. Minuli petek so poslanci SDS ministra ponovno poniževali in zasmehovali na podlagi njegove istospolne usmerjenosti. Poslanec SDS Andrej Poglajen je ob podpori kolega Žana Mahniča med interpelacijo ministra, ki je pristojen za zagon dolgotrajne oskrbe, dejal, da je pričakoval, »da na koncu ministrovanja njegov največji dosežek kariere ne bo ostalo pisanje priročnikov za lizanje zadnjice«.

Takšni poniglavi, prostaški in sovražni nastopi so nesprejemljivi, saj ne gre zgolj za napad na ministra osebno, ampak na vse LGBTIQ+ osebe in nenazadnje na mirno sobivanje in spoštovanje znotraj družbe kot celote. Zato bi vsaj od nosilcev politične moči, tako od vodstva Državnega zbora kot od Vlade RS in vseh koalicijskih in opozicijskih strank pričakovali, da takšno dejanje obsodijo ter sprožijo ustrezne postopke.

Mladina je predstavila zanimive informacije o dejavnostih slovenskih poslancev v Evropskem parlamentu. Preseneča, da se nobeden ne ukvarja s podporo prizadevanjem, da bi Evropski parlament sprejel iniciativo My voice My choice. Po informaciji, ki jo je razposlala ta iniciativa 30. 10., je Matej Tonin na svoji spletni strani objavil, da bo napel vse sile, da bi Evropski parlament to iniciativo zavrnil. Ne vem, komu se hoče tokrat priljubiti? Ali hoče prekositi Janševe poslance v Evropskem parlamentu? Kaj pa spoštovanje slovenske Ustave, ki dovoljuje ženskam, da se same odločijo, ali bodo naredile splav ali ne? — Rudi Kropivnik, Ljubljana

Slovensko sociološko društvo izraža iskreno sožalje svojcem in skupnosti pokojnega, ki je bil žrtev tragičnega nasilnega dejanja. Gre za dogodek, ki se nikoli ne bi smel zgoditi – in ob katerem ne moremo ostati tiho.

V Slovenskem sociološkem društvu odločno obsojamo vsakršno nasilje, ne glede na storilca ali okoliščine, obenem pa opozarjamo, da politizacija tovrstnih dogodkov vodi v le še več delitev, strahu in sovraštva. Izjave, ki spodbujajo oboroževanje, kolektivno krivdo ali represijo nad posameznimi skupnostmi, sprejemanje logike »mi proti njim« in s tem povezane normalizacije nasilja in militarizacije družbe nas ne vodijo k rešitvam, temveč k poglabljanju nasilja. Namesto tega pozivamo politike, medije in javnost k mirnemu, odgovornemu, treznemu in strpnemu odzivu, ki prispeva k obnovi zaupanja in občutka varnosti.

Vsa dejanja zunaj zakona je treba preganjati in sankcionirati v okviru pravne države, brez izjem. Če so te v preteklosti obstajale, morajo tisti, ki svojega dela niso opravili, za to prevzeti odgovornost. Prepričani smo, da si večina prebivalk in prebivalcev Slovenije, ne glede na etnično pripadnost, želi živeti mirno in imeti enake priložnosti kot vsi drugi. Zato je treba preprečiti kolektivno kaznovanje in se jasno opredeliti zoper rasistično retoriko: ne eno ne drugo nikoli ne prinese rešitev – vodi le v poglabljanje socialne izključenosti in medetničnih napetosti. Na to smo opozarjali že v naši izjavi za javnost leta 2024, ko smo pozvali odgovorne k ukrepanju in k upoštevanju strokovnega znanja, ki ga imajo na tem področju znanstvena in strokovna združenja. Žal je bil ta poziv – kot številni podobni – preslišan; ne le v zadnjem letu, temveč v več kot desetletju neodzivnosti in neaktivnosti. Ob tem primeri uspešnega sobivanja iz Prekmurja jasno potrjujejo, da sodelovanje in vzajemno spoštovanje ter vključujoče politike, podprte z ukrepi na državni ravni in predvsem z delovanjem na lokalni ravni, prinašajo trajne in učinkovite rezultate.

Slovensko sociološko društvo ponovno poudarja: nasilje nikoli ne more biti rešitev za nasilje. Le s solidarnostjo, zaupanjem in sistemskimi spremembami lahko kot družba preprečimo, da bi se podobne tragedije ponavljale. 

Spoštovani.

Civilnodružbena iniciativa Glas ljudstva, ki združuje več kot 100 civilnodružbenih organizacij ter več tisoč posameznic in posameznikov, sistematično spremlja in ocenjuje uresničevanje predvolilnih zavez vladne koalicije, nikoli pa ni podala ocene, da gre za eno najslabših vlad doslej, kot trdite v članku »Ne streljajte na Božička«, objavljenem v 43. številki Mladine 24. oktobra 2025. Pred zadnjimi državnozborskimi volitvami smo v civilni družbi skozi participativni proces izdelali 138 zahtev za javne politike in ukrepe na enajstih področjih (Več demokracije in reforma političnega sistema, Vladavina prava in človekove pravice, Pravični podnebni prehod in zaščita narave, Dostojno delo in socialne pravice za vse, Svoboda medijev in kulture, Vsem dostopno javno zdravstvo, Razvoj izobraževanja in znanosti, Trajnostno gospodarstvo in javne storitve, Vsem dostopna stanovanja, Zelena infrastruktura in Globalna pravičnost) s pozivom strankam, da se opredelijo do njih. Svoje podpisane zaveze so stranke javno oddale na Trgu republike. Cilj oblikovanja in s strani strank sprejemanja zavez je bil omogočiti volivkam in volivcem informirano odločanje o tem, komu bodo oddali svoj glas. Na podlagi prejetih odgovorov strank smo izdelali spletno orodje Volitvomat, s pomočjo katerega so volivke in volivci preverjali, s katero stranko se njihovi pogledi na konkretne politične programe najbolj ujemajo.

Stranke, ki so po volitvah oblikovale vlado, so se pred volitvami zavezale k uresničitvi 122 ukrepov oziroma politik na 11 omenjenih področjih. V Glasu ljudstva jemljemo te zaveze resno in odgovorno, saj smo spodbujali volivke in volivce, da se na podlagi teh informacij in zavez odločajo, za koga bodo glasovali. Kandidatom in kandidatkam smo pred volitvami tudi jasno povedali, da bomo spremljali delo vlade in zahtevali dosledno uresničevanje obljubljenega. Naša naloga je, da javnost obveščamo, kako vladna koalicija uresničuje te zaveze. To počnemo sistematično in strokovno. V procesu spremljanja sodelujejo številni strokovnjaki in strokovnjakinje iz civilne družbe, hkrati tudi vlada in pristojni resorji na naše povabilo podajo lastno oceno napredka za vsako zavezo, kar v procesu monitoringa podrobno pregledamo. Lestvica vključuje ocene: izpolnjena (zaveza je v celoti uresničena), delno izpolnjena (nekateri elementi zaveze so uresničeni), v izvajanju (delo še poteka), zastala (poskusi uresničevanja so bili neuspešni), prelomljena (državni organi delujejo v nasprotju z zavezo) in nedotaknjena (sploh ni prizadevanj ali poskusov, da bi zavezo uresničili). Vsako oceno tudi obrazložimo in enkrat letno javno predstavimo ugotovitve za vseh 122 zavez ter jih podrobno objavimo na spletni strani.

Sedaj pripravljamo zadnjo letno oceno v tem mandatu vlade. Seveda rezultate predstavimo s kritično, a tudi čim bolj objektivno in strokovno držo, in ne izrekamo primerjav s prejšnjimi ali prihodnjimi vladami, ki jih niti ne bi mogli utemeljiti, saj v tem mandatu prvič sistematično spremljamo uresničevanje predvolilnih obljub. To sistematično delo in povezanost civilne družbe v prizadevanjih, da bi vladne predvolilne zaveze natančno spremljali zato, ker si prizadevamo za odgovorno in verodostojno politiko ter informiranost volivk in volivcev, prikazovati z izmišljeno trditvijo, da smo »celo v iniciativi Glas ljudstva prepričani, da je vlada Roberta Goloba ena najslabših doslej«, je nevredno kakovostnega in neodvisnega novinarstva. Zato menimo, da bi se morala Mladina opravičiti za to napako. 

Spoštovani, od nekdaj je največ medvedov na Kočevskem in Notranjskem, preko Kolpe v Gorskem kotarju ter po Dinaridih do Balkana. Več stoletij so na tem obsežnem območju živeli v slogi in sodelovanju z naravo tudi kmetje, plemiči in podložniki. Lovski upravičenci so se sicer skozi zgodovino menjavali, vendar so vsi na primernih mestih krmili medvede ob prežah za opazovanje in odstrel medvedov.

Sedaj je vse drugače. Medvedov se več ne krmi! Zato so za preživetje prisiljeni iskati hrano po smetnjakih, kmetijah in po vaseh, kjer jih večina sprejema kot tatove, ki jim kradejo in jih še ogrožajo. Ob tem jih še največ konča na cestah, ker si iščejo hrano ob vedno večjem prometu.

Naj ob vseh teh problemih opozorimo, da imamo Etični kodeks slovenskih lovcev, ki smo ga prvi na svetu sprejeli že pred več kot dvajsetimi leti in še vedno velja! Objavljen je bil v glasilu Lovec številka 2, letnik 2014 z naslovom Naš etični kodeks in Svetovni etos.

V zadnjih letih so se uveljavili optični pripomočki na lovskem orožju in za opazovanje tudi v popolni temi, vendar je to v nasprotju s še vedno veljavnim etičnim kodeksom slovenskih lovcev. 

Povzemam po novinarju Petru Petrovčiču (Spomenik umrlim na meji, Mladina 43, 24. 10. 2025): Pri poskusu prečkanja reke Kolpe med Hrvaško in Slovenijo je v zadnjem desetletju umrlo najmanj 48 ljudi … Na pokopališču Vojna vas, občina Črnomelj, je pokopanih osem neidentificiranih trupel … Po različnih pobudah so nesrečnikom postavili spomenik: avtor kipar Tomaž Furlan, obeležje: podstavek spomenika je iz kamnov, nabranih v Kolpi, zgornji del pa je v obliki mostu, ki ga skupaj drži prodnik iz Kolpe. Pokopališki spomeniški epitaf: V spomin vsem, ki so izgubili življenje zaradi mej.

In mi je malo odleglo, ker sem državljan Slovenije.

In zdaj v sredino stvari.

Ena izmed žrtev (10. december 2021) je bila tudi 10-letna hčerka kurdske matere, ki je skupaj s štirimi otroki skušala prebresti Dragonjo. Njeno smrt je Vane Gošnik s tvitom komentiral: Doslej sem mejni prehod pri Dragonji prečkal z osebno izkaznico po suhem. Brez gasilcev, brez plavanja … skratka dokaj udobno. Zakaj se je turška mati z otroki odločila drugače, ve le ona. Podpisani Vane Gošnik (nekoč predsednik stranke Zeleni Slovenije, eden od podpredsednikov osamosvojitvenega državnega zbora, potrjen kandidat za programskega svetnika RTV …, danes pa?).

Naj slovenski vaneti gošniki (in ni jih malo) čim prej za trenutek postojijo pred spomenikom v Vojni vasi. Morebiti jim bo odleglo. Življenje (pisano z veliko) odpušča, nakracano z malo pa životari.

Me je še vedno sram, da se ne zmorem izseliti iz svojega plemena. 

V Radovljici je bila v Grajskem parku leta 1960, po načrtih arhitekta Eda Ravnikarja, zgrajena grobnica in obelisk narodnemu heroju Jožetu Gregorčiču. V grobnico je bilo prekopanih tudi 71 padlih partizanov z območja planote Jelovice. Med njimi so tudi trije bratje Osredkar iz Ljubljane. Ive, 27 letni mornariški poročnik, Radko in Sava, 19 letna študenta.

Vsi so padli v poletni dvomesečni ofenzivi 1942, imenovani Enzian. Ukaz zanjo je izdal osebno vodja SS Himmler. Na Gorenjsko je iz Garmmischa prišel polk vrhunsko izurjenih in opremljenih gorskih lovcev s ciljem uničiti partizane na Gorenjskem. Ti so skupaj z ostalimi okupatorji in domačimi izdajalci hkrati hajkali partizane po Blegošu, Pokljuki, pod Storžičem in Jelovici. Partizani so bili brez možnosti. Spopad na Lipniški planini je bil največji poraz partizanov na Gorenjskem. Le peščici je z obupnim begom uspelo preživeti, ostali pa počivajo v tej grobnici brez imen.

Vir, ki vsaj delno odstira dogajanja okoli grobnice v Radovljici, je Zbornik Po poti spominov iz leta 1990. V njem zgodovinar Jože Dežman med drugim zapiše: “Krajevno okolje ne spoštuje pretirano intelektualne lastnine” in dalje : “Radovljiški borci pa so hoteli spomeniku naprtiti še vlogo krajevnega spomenika in so (1.) v cvetno gredo posadili kamnite stebričke, (2.) nanje vklesali in nato izbrisali imena žrtev. Stebrički pa so ostali in (3.) bistveno krnijo prvotno ureditev.“ Prva trditev je neresnična, druga je danes nepreverljiva, tretja je nesmiselna.

Kamniti stebrički so dokazano del prvotne ureditve grobišča. Njihovo število (28) verjetno simbolizira padle Gregorčičeve soborce z Mošenjske ter Lipniške planine in so pokopani v grobnici. V Zborniku so za spomenik v Radovljici navedena samo ta imena.

Če so bila imena s stebričkov res izbrisana, so bila lahko le na zahtevo arhitekta Ravnikarja, če pa imen sploh nikoli ni bilo, je to nova neresnica zgodovinarja. Zapis na obelisku, kot ga vidimo danes, se je pojavil šele med leti 1970 in 1979, torej je bil tudi narodni heroj Jože Gregorčič vsaj 10 let brez imena na grobu. Ob njem leži tudi njegovo dekle Marta, tista, ki je cankarjevce opozorila na izdajo, ko so ti že avgusta 1941 nameravali osvoboditi zapornike v Begunjah, in jih tako rešila pogube.

Zavod za varstvo kulturne dediščine je danes glavni zaviralec umestitve imen partizanov, ki ležijo v grobnici v Radovljici. Kot da še nikoli niso slišali za Antigono. Dr. Renata Pamić, ki je tudi skrbnica spomenika, trdi: “Ravnikar ni predvidel imen na grobišču, ker mu nihče ni izročil seznama vseh 72 borcev, ki so pokopani v grobnici”.

Za to trditev sicer ne navaja nobenega dokaza.

Grobnica brez imen je seveda nesmisel, najbrž bi jo težko našli še kje. In še, povsod, tudi na Jelovici, so plošče z imeni, kjer so borci padli, samo na Mošenjski in Lipniški planini jih ni.

Kdaj in zlasti kaj se je v resnici dogajalo z imeni na grobnici, se danes, pravijo, ne da več ugotoviti. Tisti, ki bi lahko, in tisti, ki bi celo morali kaj vedeti, danes molčijo. Dokumentov, pravijo, ni.

Na kamnite stebričke so bile letos, z dovoljenjem daljnih sorodnikov, prilepljene kovinske ploščice z imeni bratov Osredkar, take, kot so na pokopališčih. Pred letošnjo slovesnostjo, ki je tudi občinski praznik, so bile odstranjene. Upanje, da bi morda tako lahko umestili še preostala imena, je bilo prazno.

Spominska grobnica v Radovljici tako, tudi po letošnji prenovi, ostaja brez imen. Načrtovana je sicer nekakšna informacijska tabla, ki naj bi rešila tudi problem imen, a se tudi tu zapleta in zavlačuje. 

V knjižni recenziji romana Razkropljeni po zemlji japonske pisateljice Yoko Tawada smo delu pomotoma pripisali drugi naslov, in sicer Gledališki roman (zapiski pokojnika). To je naslov romana Mihaila Bulgakova, ki smo ga na istem mestu recenzirali v predhodni številki Mladine (št. 35). Napako, do katere je prišlo pri pripravi članka za tisk, smo žal spregledali. Vsem prizadetim se zanjo opravičujemo. 

Spoštovani, v svojih izjavah za Mladino je Vladimir Prebilič navedel nekaj netočnosti oziroma neresnic.

Pravi, da ga skrbi, da se je Slovenije prijela nekakšna »vojaška histerija«. V Svobodi menimo, da Republika Slovenija deluje v okviru skupne evropske in zavezniške varnostne politike. Varnostni izzivi v Evropi so se po letu 2022 bistveno spremenili, kar zahteva odgovoren pristop k zagotavljanju obrambnih zmogljivosti in odpornosti države.

Slovenija povečuje obrambne izdatke izključno v okviru zavez, sprejetih v Natu in Evropski uniji, z namenom zaščite prebivalcev in ozemeljske celovitosti. Pri tem ne gre za spodbujanje militarizacije, temveč za krepitev odpornosti, civilne zaščite, kibernetske varnosti in sodelovanja v humanitarnih ter mirovnih misijah.

Trditev, da Slovenija sredstva usmerja v oboroževanje na račun razvoja, ni utemeljena.

Ta vlada sistematično dviguje sredstva za znanost, raziskave in inovacije, ker je znanje največji razvojni potencial Slovenije. Pred nastopom vlade dr. Roberta Goloba je bilo za znanstvenoraziskovalno dejavnost namenjenih 354 milijonov evrov, letos bomo namenili 674 milijonov, v naslednjem letu je predvidenih že več kot 700 milijonov evrov.

S tem se je Slovenija po obsegu državnih vlaganj v R&R, merjeno kot delež BDP, povzpela med najrazvitejše evropske države. Novela Zakona o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti določa postopen dvig sredstev za znanost, raziskave, inovacije na 1,25 odstotka bruto domačega proizvoda, pri čemer so že zdaj sredstva za ta področja rekordna, nov Zakon o visokem šolstvu pa zagotavlja, da se bodo sredstva za visokošolsko dejavnost, ki zajema tudi znanstvenoraziskovalno

dejavnost in investicije, postopno zviševala do 1,5 odstotka BDP.

Sočasno Slovenija izpolnjuje zavezo do zveze NATO glede obrambnih izdatkov. Izjemno pomembno je, da ti izdatki vključujejo tudi razvoj domače industrije, raziskovalnih centrov, civilne zaščite in infrastrukture, ki so uporabni tudi v mirnodobnih razmerah (npr. pri naravnih nesrečah).

Po našem mnenju prav vlaganja v znanost, raziskave in inovacije predstavljajo temelj dolgoročne varnosti in gospodarske stabilnosti.

Slovenija zato poleg obrambnih izdatkov spodbuja 100-odstotno davčno olajšavo za vlaganja podjetij v raziskave in razvoj, razvoj trajnostnih in digitalnih tehnologij, privabljanje vrhunskih kadrov iz tujine z ugodnejšo davčno obravnavo (zmanjšanje dohodnine za 7 % plače) ter krepitev raziskovalne infrastrukture.

Slovenija ostaja odprto in stabilno okolje za tuje investitorje.

Tuje neposredne naložbe so konec leta 2024 dosegle 23 milijard EUR, kar predstavlja 3,6 % rast glede na preteklo leto. Tujim investitorjem je bilo izplačanih 1,5 milijarde EUR dobičkov (po podatkih Banke Slovenije), kar potrjuje zaupanje v stabilnost in predvidljivost slovenskega gospodarskega okolja.

Slovenija ne izbira med varnostjo in razvojem – krepi oboje.

Obrambna politika temelji na odgovornosti in sodelovanju z evropskimi partnerji, medtem ko razvojna politika krepi znanje, inovacije in trajnostni gospodarski napredek.

Svoboda zato zavrača trditev, da bi bila sredstva za raziskave, razvoj ali družbeno blaginjo zmanjšana zaradi varnostnih vlaganj. Prav nasprotno: rast na obeh področjih kaže, da Slovenija deluje uravnoteženo in dolgoročno odgovorno. 

Marcel Štefančič, jr. postavi v podnaslovu svojega članka vprašanje »Zakaj se potem vsi obnašajo, kot da genocida nad Palestinci ni bilo?« Žal na vprašanje v članku ne odgovori, čeprav je odgovor preprost: Zato, ker tudi do sedaj niso nasprotovali genocidu, ampak samo masakru, ki se je dogajal v Gazi, masovnemu pobijanju civilistov, predvsem žensk in otrok in na koncu stradanju prebivalcev Gaze. Pravi genocid se že skoraj sto let dogaja na Zahodnem bregu in drugod po Izraelu, pa to ne sproža nikakršnih protestov. Ni dovolj spektakularno. Tu pa tam lahko zasledimo notico o nelegalnih gradnjah, zasedbi kake vasi in pregonu arabskega prebivalstva. In to je tudi vse.

Država Izrael je zasnovana na ideji genocida. Vzpostavitev judovske države, kot so si jo zamišljali cionisti, brez etničnega čiščenja oziroma genocida sploh ni možna. Idejni očetje se od vsega začetka zavedajo glavnega problema: kako zasnovati etnično čisto državo ali vsaj s pretežnim judovskim prebivalstvom tam, kjer že živijo druga ljudstva in razpravljajo o tem. Razpravljajo tudi o etičnih dilemah tega dejanja. Cionisti uporabljajo izraz „premestitev“ lokalnega prebivalstva kot evfemizem za etnično čiščenje. Vsako etnično čiščenje v večjem obsegu pa preraste v genocid.

V splošni percepciji obstaja zgrešena predstava, da je OZN po holokavstu preživelim Judom dovolila, da se priseljujejo v Palestino in tam osnujejo svojo državo. Ne, s ciljem, da osnujejo državo, so se Judi priseljevali v Palestino že pol stoletja in povzročali konflikte z lokalnim prebivalstvom, ki so ga izpodrivali. Britanski upravljalci Palestine so priseljevanje poskušali zajeziti, prestrezali so ladje s priseljenci in jih usmerjali v taborišča na Cipru. Judje v Palestini so se na to odzvali s terorističnimi akcijami proti Britancem. Leta 1948 so Judi v Palestini že imeli vse državne inštitucije, vključno z oboroženo silo. Dobili so samo mednarodno priznanje in ime države. Vsi, ki so Izrael priznavali in podpirali, so vedeli, ali bi morali vedeti, da se bodo „premestitve“ oziroma etnično čiščenje nadaljevalo in se končalo z genocidom nad palestinskim ljudstvom. Zato sedaj pretakajo krokodilje solze, ko obsojajo ravnanje izraelske države. Lahko stavimo, da trenutni »konec vojne« še premirje ni, in se bo genocid nadaljeval, dokler ne bo razmerje med Judi in Nejudi v skladu s cionistično predstavo o judovski državi.

Spoštovanje in dvojna merila.

V zadnjem času veliko slišimo o pomenu spoštovanja institucij.

Vsekakor se s tem lahko strinjamo – brez zaupanja v neodvisne organe ni delujoče demokracije. Toda spoštovanje mora biti obojestransko.

Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) od državljanov in funkcionarjev upravičeno pričakuje, da bodo njeno delo spoštovali. Vendar bi bilo prav, da enako mero spoštovanja pokaže tudi sama – predvsem do tistih, o katerih vodi postopke in do katerih naj tudi ne bi imela (ugotovljenih) dvojnih meril. Uhajanje informacij iz preiskav, še preden so uradno objavljene, in nekatere površne ali nekatere izjave predstavnikov komisije, ki temeljijo na “občutkih” ali “vtisih”, zmanjšujejo kredibilnost institucije, ki bi morala biti vzor natančnosti, zadržanosti in profesionalnosti.

Primer, ko je vsebina odločbe KPK glede predsednika vlade zaokrožila v medijih (Nova24TV) že pred uradno objavo, je resen spodrsljaj. Enako velja za pomanjkanje odziva ob težavah z javnim portalom ERAR, ki je sicer ključno orodje transparentnosti. Namesto prevzema odgovornosti ali opravičila smo videli le kadrovsko potezo – zaposlitev nove svetovalke za odnose z javnostmi.

Spoštovanje institucij se ne kaže le v tem, da jih drugi spoštujejo – temveč tudi v tem, kako same spoštujejo državljane in postopke, ki jih vodijo. Le takrat lahko pričakujemo, da bo javnost njihovo delo razumela kot resnično neodvisno in verodostojno

Zveza koroških partizanov v Avstriji je pred leti v akciji z imenom Vrnimo jim imena začela postavljati spominska obeležja skoraj pozabljenim žrtvam nacističnega nasilja v drugi svetovni vojni. Grobišče partizanov v grajskem parku v Radovljici je primer, kako težko je vrniti taka imena na drugi strani Alp.

Grobišče z grobnico in spomenikom je bilo leta 1960 urejeno po načrtu arhitekta Eda Ravnikarja. Na spomeniku je napis: »Tu je pokopan narodni heroj Jože Gregorčič z 71 partizani, padlimi na Jelovici.« Sestavni del grobišča je tudi 28 manjših kamnitih kvadrov, kamor je avgusta letos eden od sorodnikov namestil ploščici s podatki treh tamkaj pokopanih bratov Osredkar (v njihovi hiši se je med vojno prvič oglasil radio Kričač). Ploščici nista ostali za dolgo.

Novinar Luka Volk je v zvezi s tem v Mladini (10. oktober) navedel mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Kranj, da Ravnikar na grobišču ni predvidel zapisanih imen, namesto tega pa naj bi podatke o borcih dodali na ustreznem panoju v bližini grobišča.

Na pobudo svojcev in soborcev so septembra 1949 na Jelovici odkopali posmrtne ostanke 72 partizanov in partizank. Večino so pokopali v grobnici med Gorenjsko cesto in hotelom Grajski dvor v Radovljici. Zaradi predvidene gradnje na tistem prostoru so jih prenesli v grajski park. Seznam pokopanih ni znan. Znanih je le 29 imen borcev, ki so januarja 1942 padli na Mošenjski ter septembra na Lipniški planini ali blizu nje. V Muzeju novejše in sodobne zgodovine v Ljubljani imajo sicer fotografije večine vseh 28 padlih na Lipniški planini. Ujeti partizani so morali pobrati mrtve in ranjene mrtve tovariše ter mrtvim umiti obraze, da so bili primerni za fotografiranje. Med njimi sta bila tudi sedemnajstletnica in sedemnajstletnik.

Združenje borcev za vrednote NOB Radovljica si za postavitev povedne table s podatki, kdo je v grobnici, prizadeva več let. Z zavodom iz Kranja se o tem pogovarja Občina Radovljica. Glede borčevske pobude za postavitev informacijske table so ji julija in avgusta 2020 odgovorili, da označevanje kulturnih spomenikov urejata Pravilnik o označevanju nepremičnih kulturnih spomenikov in Priročnik za označevanje nepremičnih kulturnih spomenikov v Republiki Sloveniji. Če bi vseh 90 kulturnih spomenikov na območju starega mestnega jedra Radovljice označili s tablami, bi povsem razvrednotili njihov prostorski pomen. Postavitev table (na stojalu) ob grobišču bi imela negativen vpliv na samo doživljanje spomenika in prostora, v katerem se nahaja. Zato bi morali poiskati alternativne in bolj diskretne rešitve.

Po občinskih podatkih ta čas vsebinske in oblikovne rešitve usklajujejo z ZVKD ter ostalimi pristojnimi deležniki. Zavoda in občine pa sicer prav nič ne moti tabla s podatki o parku, ki je v parku brez njunega dovoljenja oziroma soglasja že več let.

Odgovor na vprašanje, zakaj se pot do partizanskih imen vleče že tako dolgo, je morda tudi v odnosu do NOB. V zavodovem dopisu z julija 2020 je napisano tudi, da so na spomeniku grobišča Staneta Gregorčiča in soborcev napisi, ki pojasnjujejo spominski namen obeležja in kdo vse počiva v grobnici. V kolikor je katero od znanih imen izpuščeno, se lahko razmisli o dopolnitvi napisa na samem obeležju. Po zavodovem mnenju pojasnjevalna tabla ob obeležju ne bi pripomogla k večji prepoznavnosti spomenika in je s prostorskega vidika samega spominskega obeležja, pa tudi grajskega parka, neprimerna. V naslednjem dopisu pa je tudi stavek: »Zavod sicer meni, da je spomenik ustrezno predstavljen z obstoječim napisom.« Pa zavod sploh piše o radovljiškem spomeniku? V Radovljici ni pokopan Stane, ampak Jože Gregorčič. Na spomeniku poleg njegovega ni nobenega drugega imena, nobenega napisa z imeni, ki bi ga morda dopolnili. Je možno, da je o informacijski tabli o partizanih pisal nekdo, ki spomenika sploh ni videl?

S pojasnjevalno tablo, kakršnekoli oblike že bo, naj bi v sedanji čas priklicali znana imena ne le pokopanih, temveč vseh padlih na Mošenjski in Lipniški planini ter okolici. Tako bi popravili tisto, česar ni bilo narejeno že v začetku.

S tem bi bila pomirjena tudi hčerka Ivana Kovačiča, Milka, ki je padel na Mošenjski planini. Ko je prvič videla spomenik, je namreč rekla: »Zakaj pa je samo eden napisan?« 

Seveda je najbrž treba pregledati tudi sisteme na ravni države, ki omogočajo dolgotrajne bolniške odsotnosti. Vendar začetek tega problema je le v delovni organizaciji. To je bil vedno problem, zlasti pa od kar imamo kapitalistični ekonomski sistem. Za ilustracijo slednjega se spomnim na izjavo podjetnika, ki je imel sicer doktorat iz sociologije, ko je na vprašanje, kaj je njegov največji problem pri vodenju podjetja, odgovoril: Doseči, da me zaposleni ubogajo.

Ker sem bil precej dolgo zaposlen v gradbenem podjetju, kjer so bile tudi velik problem bolniške odsotnosti, smo se tega lotili z vso resnostjo. Najprej smo organizirali strojno opravljanje tistega dela, ki je predstavljalo najbolj škodljivo obremenitev za telo delavca. Nobenega dela nismo začeli, ne da bi pred tem inženir za varstvo pri delu ne izdal navodilo za varno delo na gradbišču in kasneje to strogo nadzoroval. Ker je bilo delavsko naselje vedno v neposredni bližini gradbišča z lastno kuhinjo, smo strokovnjaku zaupali sestavo jedilnih listov z lažje prebavljivo hrano, da smo zmanjšali bolniške zaradi želodčnih bolezni. Postavili smo posebnega socialnega delavca, ki je spremljal, koliko dni in zakaj je kdo v bolniški. Na podlagi tega smo za delo manj sposobne zaposlili na fizično manj zahtevnih delih. Ker so se gradbišča selila iz kraja v kraj in s tem so se spreminjali pristojni zdravniki, je socialni delavec vedno prenesel kartoteke delavcev gradbišča k novemu zdravniku. Ob tem je poizkušal predstaviti pogled naše kadrovske službe na tiste delavce, ki so imeli več bolniških odsotnosti. Nekateri zdravniki so te informacije sprejeli z zanimanjem, drugi ne.

Posebno odvisno je bilo zadovoljstvo zaposlenih od medsebojnih odnosov med zaposlenimi. V tem okviru je bilo v ospredju čim bolj pravično nagrajevanje po opravljenem delu in možnost napredovanja v plačilnem sistemu. V zvezi s tem smo organizirali tudi posebno izobraževanje za delovodje in predstojnike organizacijskih enot. Ker je bilo veliko delavcev brez popolne osnovne šole, smo za tiste, ki so hoteli pridobiti posebne kvalifikacije (delovodje, strojnika), organizirali izobraževanje za dokončanje osnovne šole, kar je bil pogoj za nadaljevanje izobraževanja v javnih šolah.

Kot piko na i smo v plačilni sistem vpeljali poseben mesečni dodatek, ki ga je dobil vsak zaposleni, ki v tekočem mesecu ni imel nobenega izostanka. Vsa navedena prizadevanja so seveda prispevala, da smo spravili bolniške v razumne meje. Verjamem, da tudi tam, kjer danes ne skrbijo samo za to, da jih delavci ubogajo, ampak, da se zaposleni na delu tudi dobro počutijo, nimajo izrazitih problemov z zdravniško odsotnostjo. Da nekaterim vodstvenim organom ni čisto jasno, kakšno je njihovo delo, so dokazali na PTT Slovenije, ko so kaznovali delavca, ker je opravil v enem dnevu tisto delo, ki bi ga moral opraviti v dveh dneh. Kaj si o tem misli nadzorni svet PTT Slovenije? 

Ko spremljam zgodbo o predsedniku vlade in Komisiji za preprečevanje korupcije, se težko znebim občutka, da Slovenija še vedno ni zrela za iskren pogovor o integriteti. Robert Golob je pod drobnogledom KPK zaradi dopusta v hiši znanca, zdaj pa že tedne poslušamo o “kršitvi integritete”, kot da bi šlo za kaznivo dejanje. A vprašanje, ki bi si ga morali zastaviti, ni, ali je kriv, ampak ali mu kot družba sploh dopuščamo pošteno presojo.

KPK ima zahtevno vlogo – biti moralni kompas države, a skoraj vsaka njena preiskava se hitro spremeni v orožje v rokah ene ali druge strani. Če preverja opozicijo, jo imenujejo »orodje vlade«, če preverja vlado, je »izpostava opozicije«. V resnici pa KPK hodi po tanki črti med etiko in politiko, med tem, kar je prav, in tem, kar se komu zdi koristno.

V Golobovem primeru gre za videz nasprotja interesov – dopust pri znancu, ki ga je vlada pozneje imenovala v svet javnega zavoda. Pravna stroka bo presodila, ali gre za kršitev, toda moralna ocena se je že zgodila. Premier se ni izločil iz glasovanja, kar je morda napaka, a v demokraciji bi moral imeti vsak možnost, da jo razloži, preden ga razglasimo za kršitelja.

Tu je še zgodba z nekdanjo notranjo ministrico Tatjano Bobnar, ki je javno opozorila na politične pritiske pri kadrovanju v policiji. KPK je takrat začela preverjanje, kar je znova odprlo vprašanje vpliva politike na neodvisne institucije. Tudi tam se je pokazalo isto: ko gre za najvišje položaje, je meja med legitimnim vodenjem in političnim posegom izredno tanka. Bobnarjeva je odšla, Golob je ostal, a senca dvoma je ostala nad obema – in nad sistemom, ki še vedno ni razjasnil, kdo v tej državi komu odgovarja.

KPK je izdala osnutek ugotovitev, ne končno odločbo. A naslovi v medijih so že izrekli sodbo. Če se bo pozneje izkazalo, da kršitve ni bilo, bo škoda ostala – ker v Sloveniji oprostilne novice nikogar ne zanimajo. V tej deželi je dovolj, da te označijo za kršitelja; popravek pride, ko je že vseeno.

Golob se morda večkrat zagovarja preveč obrambno, a deloma upravičeno. Če vprašate mene, se mu godi krivica zato, ker se z njim ne ravna enako kot z drugimi.

Vsak njegov korak se meri pod mikroskopom, vsaka gesta se razlaga kot dokaz moči. Integriteta ne pomeni popolnosti, ampak sposobnost, da napako priznaš – in da ti dajo priložnost, da jo pojasniš.

Prava krivica pa se dogaja, ko integriteto spremenimo v orožje namesto v vrednoto. Ko pozabimo, da so institucije, kot je KPK, tam zato, da ščitijo javnost, ne da služijo političnim bojem. In ko ljudje verjamejo, da je obsodba že dejstvo, čeprav postopek še traja. In dokler bomo vsakega politika sodili po tem, kako nam je všeč, in ne po tem, kaj dejansko naredi, bo vsaka KPK – pa naj deluje še tako zakonito – videti kot orodje maščevanja. In v takem okolju se krivica ne godi le Golobu. Godi se nam vsem. 

Ob sežigalnici v Ljubljani potencialni investitor ponavlja, že od predstavitve leta 2022 v Cukrarni, kako bo uporabil najboljšo možno tehnologijo. Omenja tudi BREF/BAT kot rešitev. Zadnji dokument je iz decembra 2019. V povzetku najdemo njegov opis nastajanja: Referenčni dokument (BREF) o najboljših razpoložljivih tehnikah (BAT) za sežiganje odpadkov je del serije dokumentov, ki predstavljajo rezultate izmenjave informacij med državami članicami EU, zadevnimi industrijami, nevladnimi organizacijami, ki spodbujajo varstvo okolja, in Evropsko komisijo.

Vendar v njem ne boste našli »najboljše možne tehnologije« za Ljubljansko barje. Države imajo pač različne prostorske razmere, ki jih morajo upoštevati. Ni enega recepta.

Vzemimo temperaturno inverzijo, obrat, ki je pojav v ljubljanski kotlini. Temperaturni obrat 22. januarja 2024 je bil čudovit, pri tleh v Ljubljani minus 11, na tisoč metrih pa + 5 stopinj. Inverzija se je začela na 500 m, na vrhu megle. Podobno 4. novembra 2024. Pozabite na 200 m dimnik, kot ga omenja potencialni investitor. Trboveljski, najvišji v Evropi, ima samo 360 m (splet). Njegov temelj je 62 armiranobetonskih pilotov, vgrajenih v živo skalo. Na Barju je živa skala morda 200 m globoko. Telovadnica na Galjevici, blizu Golovca, ima najgloblji pilot 30 m na živi skali.

A to še ni vse. Okoljevarstveno dovoljenje običajno navaja mejne koncentracije snovi, ki gredo iz dimnika v zrak. Številke so na nivoju mg/m3. Izgleda zavajajoče, ker pomembna je količina izpustov skozi leta, ki se razprostrejo nad Ljubljano. Poleg tega je goljufanje z razredčevanjem z zrakom dokaj enostavno, da znižaš koncentracije. Količin pa ne moreš. Zato imajo prav zdravniki, njih moramo poslušati.

Pomembno pa je, da država takoj naroči študijo alternativnih rešitev, brez sežigalnice. Država, ne potencialni investitor. Ker on bi naročil študijo z rezultatom, da ni alternativnih rešitev. Tako kot za kanal C0. Civilna družba pač nima denarja za študije, razen, če ga dobi od države, kar pa se ne dogaja. Primer alternative je razvila avstrijska družba OMV. Postopek so patentirali. V eni uri iz 100 kilogramov plastičnih odpadkov naredijo približno 100 litrov nafte, ki gre nato v rafinerijo.

V začetku oktobra je bil posvet civilne družbe o sežigalnici. Pravnik Aljoša Petek iz Pravnega centra za varstvo človekovih pravic in okolja meni, da je odločeno, saj je ministrstvo že razpisalo koncesije. Za civilno družbo omenja možnost referenduma ali sodelovanja v javni razpravi o celoviti presoji vplivov na okolje.

Slišimo pa tudi za tretjo, najlažjo možnost. V 2026 so volitve in volimo naj samo tiste, ki bodo trdno proti sežigalnici, pa naj gre za posameznike ali za stranke in liste. Demokracija pač. Vprašajmo se, kaj pa so stranke koalicije naredile proti kanalu C0, ki zagotavlja uničenje pitne vode po vseh strokovnih presojah, ali pa proti sežigalnici? 

V samoorganizirani skupini državljanov in državljank „Fronta za skupno dobro“ že dalj časa opažamo problematično stanje na področju javnega potniškega prometa (JPP) v Sloveniji. S tem javnim pismom opozarjamo, da se to stanje slabša in da so potrebni temeljiti sistemski sanacijski ukrepi. Kakovosten, vsem dostopen, varen in tekoč JPP je ključen za našo družbo, njen trajnostni razvoj in dostojno ter sonaravno bivanje prebivalcev. Omogočati mora nemoten dostop do lokacij delovnih mest, izobraževanja in vsakodnevnih opravkov. Ne sme generirati prometnih zastojev, zamud in onesnaževanja okolja, obenem pa mora biti zanesljiva podpora izvajanju celotnega spektra javnih, skupnostnih in osebnih družbenih dejavnosti. Vlaganje v tako zastavljen JPP je zato nujnost prav enako kot stalna skrb za enakostno mobilnost in odpravljanje mobilnostne revščine. Problematika JPP v Sloveniji je v veliki meri posledica prometnih politik, ki so v zadnjih 50- 60 letih dajale pretirano prednost osebnemu avtomobilu.

Dandanes smo tako soočeni s kopico negativnih pojavov na področju JPP: zamude (predvsem vlakov), polzapuščene avtobusne postaje, premalo plačani vozniki, nepotrebni konflikti s potniki, v povprečju prepočasni vlaki, njihove občasne okvare, dvigovanje cen vozovnic, nesreče na železniških tirih in cestah, pomanjkljivo obveščanje potnikov, manjko avtobusnih povezav med manjšimi kraji in regionalnimi središči zlasti ob koncu tedna, kršenje obveznosti prevoznikov s koncesijami, jemanje pristojnosti občinam glede lokalnega JPP s strani Družbe za upravljanje javnega potniškega prometa (DUJPP) itd. Menimo, da je opisano stanje posledica sistemske sabotaže in še en primer usklajene, zavestne razgradnje javnega dobrega, ki so ga ugrabili kapitalski lobiji, nosilci klientelizma, koruptivnosti in nesposobnosti v spregi z avtokratsko usmerjeno parlamentarno manjšino - kar vse škodi prebivalstvu, obenem pa koristi nosilcem lokalnega in globalnega kapitala, korporativnim elitam in njihovi profitni pohlepnosti. Seveda vodstva podsistemov JPP in politiki v množičnih občilih prikazujejo povsem drugačno sliko JPP, zanikajo kritiko lastnih ravnanj in se izogibajo odgovornosti. Predlagamo, da sistem JPP v Sloveniji temeljito prenovimo in pri tem upoštevamo interese in potrebe prebivalstva, trajnostno zasnovanost družbenega razvoja in izogibanje zasebnoprofitnemu izkoriščanju. Obenem je treba zagotoviti odločujoče pristojnosti in nadzor nad zadevami JPP zaposlenim in uporabnikom (sveti voznikov, sprevodnikov in uporabnikovpotnikov) oz. ekonomska demokratizacija (po vzoru uspešnih kooperativ tako v svetu kot pri nas). Dobiček oz. dohodek naj bo vložen v boljše storitve in plače zaposlenih v JPP, ne pa v bonuse za člane upravnih odborov. Ključna infrastruktura mora biti v javni - družbeni lasti, nesposobno vodenje onemogočeno, javne subvencije pa preusmerjene za opolnomočenje zaposlenih v JPP, ne pa za njihovo izkoriščanje. Med kratkoročne ukrepe za izboljšanje JPP uvrščamo: odstop vodstva Slovenskih železnic, zvišanje plač voznikov in sprevodnikov, dosledno upoštevanje voznih redov, zagotovitev občinskega nadzora nad lokalnim JPP, ureditev sistema nakupovanja vozovnic in na podeželskih območjih uvedba rednih vikend linij ter izboljšanje povezav.

— Fronta za skupno dobro, zanjo Jože Kos Grabar, univ. dipl. inž. geod., poobl. prost. načrt. v mirov., upokojenec; Simon Brežan, dr. med., nevroznanstvenik; Mojca Dobnikar, prevajalka

Novinar Borut Mekina je v zadnji številki Mladine, ki je izšla 3. oktobra 2025, zapisal: „V medijih skupine Večer nastopajočim v podkastih – pogosto so to politiki ali direktorji ter predstavniki ministrstev – za nastope izstavljajo račune v znesku 710 evrov (z desetodstotnim popustom). Sliši se morda šokantno, da si lahko politiki tudi v naših najuglednejših medijih uredijo intervjuje, a gre za splošno uveljavljeno početje.“

Navedba, ki jo je Mladina objavila, v ničemer in absolutno ne drži. Na Večeru nastopajočim v podkastih, ki jih izdajamo, ne zaračunamo ničesar, našim gostom, ki jih izbiramo po uredniški presoji, smo lahko le hvaležni, da gostujejo pri nas in svoja razmišljanja delijo z našimi bralci, poslušalci in gledalci. Iz uredništva Mladine „podatka“, ki močno diskreditira našo medijsko hišo, ni nihče preveril ali poiskal odziva. Če bi ga, tega ne bi zapisal. Dodajmo še, da skupina Večer niti ne obstaja. 

So zakoni, ki s svojimi določili tako ali drugače obvezujejo vse državljane. Večina zakonov je takšnih. In posledično temu imamo pravico o njih tudi soodločati vsi državljani. Vsi državljani pa po naši ustavi lahko soodločamo le z volitvami in referendumom. Torej je zahteva (pobuda in s podpisi izvedba pobude) državljanov na takšne zakone za referendum legitimna in zakonita.

So pa zakoni, ki s svojimi določili zadevajo le del državljanov, ali povedano drugače, državljane v posebnih življenjskih situacijah. Tipični primer takšnega zakona je Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Glede na svoja določila ta zakon zadeva le manjši del državljanov; državljanov, ki se znajdejo v specifični, težki, najtežji, življenjski situaciji. Zakon zadeva samo te osebe! Vsem drugim zakon ne daje nič in jim tudi nič ne jemlje; za njih pravno-formalno zakon celo kot da ne obstaja. Torej je to v bistvu zakon manjšine oz. za manjšino. O zakonu za manjšine pa naj se praviloma ne bi odločalo z referendumom. Saj v primeru takšnega odločanja lahko tako ali drugače ideološko (ne obče humano) usmerjena večina vzame v svoje roke pravico manjšine. To pa je protiustavno. Zaradi tega referenduma o Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja sploh ne bi smelo biti. Referendum je (bo) protiustaven! Če pa bi(bo) ustavno sodišče slučajno odločilo, da je referendum na ta zakon ustaven, je pa takšen referendum definitivno nelegitimen, nečloveški in egoistično-ideološki. 

Ali ni nenavadno, da se Evropski parlament ukvarja s polpreteklo zgodovino Slovenije ter s sprejemanjem resolucij poziva našo vlado k ohranjanju spomina na žrtve komunizma, medtem ko ob dejanskem genocidu, ki se odvija pred našimi očmi v Gazi, namenja le mlačne besede in humanitarne prošnje?

Slovenske žrtve povojnih pobojev in komunističnega nasilja so bile v zadnjih treh desetletjih že večkrat pietetno počaščene. Po vsej Sloveniji stojijo spomeniki in obeležja, redno potekajo spominske slovesnosti, mediji jim namenjajo pozornost, številne družine pa so prejele odškodnine in popravo krivic na podlagi posebnih zakonov, sprejetih po osamosvojitvi. Nihče ne zanika njihovega trpljenja, prav tako ne zločinov, ki so se zgodili.

A prav zato je še toliko bolj nedostojno, da se njihovo trpljenje in tragična usoda zlorabljata za politična obračunavanja in ideološke spopade, ki z resničnim spoštovanjem do žrtev nimajo prav nobene povezave. Namesto da bi si politika enotno prizadevala za mir, varnost in socialno pravičnost, obuja duhove preteklosti in razdvaja narod tam, kjer bi bila potrebna zrelost, spoštovanje in skupna vizija prihodnosti.

Do danes Evropski parlament ni sprejel nobene resne ali pravno zavezujoče resolucije, ki bi z enako jasnostjo, odločnostjo in politično voljo, kot to redno počne pri obsojanju polpreteklih zločinov v vzhodni Evropi ali denimo pri uvajanju ostrih sankcij proti Rusiji, obsodil množično trpljenje Palestincev ali pozval h konkretnim ukrepom proti storilcem.

Evropski parlament je z omenjeno resolucijo opoziciji, ki se noče odpovedati čaščenju poražencev druge svetovne vojne, ponudil novo politično orodje za napade na vrednote narodnoosvobodilnega boj, ki so dejansko postavile temelje državnosti, ki jo imamo danes. Ta politična instrumentalizacija preteklosti ne le razdvaja našo družbo, temveč spodkopava zgodovinsko resnico in spomin na tiste, ki so se borili proti okupatorju in fašizmu.

Zakaj glasovi Evropskega parlamenta vztrajno molčijo, ko se na sosednjem Hrvaškem pod krinko domoljubne kulture in skozi uradne prireditve še naprej ohranja in celo poveličuje spomin na ustaštvo, eden najbolj zločinskih režimov v novejši evropski zgodovini, ki so se ga zaradi brutalnosti sramovali celo nacisti? Nedavno smo bili znova priča razvpitemu koncertu pevca Thompsona, kjer se brez zadržkov razkazujejo ustaški simboli in vzklikajo parole, ki slavijo nekdanji fašistični režim. Koncerta so se udeležili tudi nekateri predstavniki slovenske desnice, ki točijo krokodilje solze ob govorjenju o zločinih komunizma, medtem ko se niso pripravljeni iskreno in pietetno pokloniti spominu na žrtve domobranstva, ustaštva in klerofašizma. Ta dvojna merila razkrivajo, da v resnici ne gre za iskreno skrb za žrtve ali za resnicoljuben zgodovinski spomin, temveč za politični obračun, ki se ga vodi preračunljivo, s selektivno amnezijo in namerno ter načrtnim izkrivljanjem preteklosti. 

Članek »Nenasitna stranka’’, objavljen v Mladini, št. 37, ki je izšla 12. septembra 2025, neresnično navaja, da je AIPA med tistimi, ki so politični stranki Nova Slovenija preko njenega Inštituta dr. Janeza Evangelista Kreka »dali največ« oziroma da AIPA sodi med »največje financerje Nove Slovenije«. AIPA ne financira nobenih političnih strank. V nasprotju z drugimi v članku omenjenimi podjetji, AIPA navedenemu inštitutu tudi ni ničesar donirala. AIPA je navedenemu inštitutu zgolj plačala za opravljene storitve, za kar ji je bil vsakokrat izdan ustrezen račun. Navedeni inštitut je skupaj z

AIPA opravil analize in pripravil več strokovnih razprav in dogodkov z udeležbo tujih strokovnjakov na temo uveljavljanja pravic članov AIPA in nove evropske ureditve ter njenega prenosa v slovenski pravni red.

AIPA ni bila med podjetji, ki naj bi bila zaprošena za pojasnilo pred objavo članka in te možnosti ni imela, čeprav se je nahajala ne seznamu v članku omenjenih podjetij – zato gre v tem delu za neresničen zapis v članku.

Dan za dnem že skoraj dve leti v nemoči in obupu spremljam poročila, slike in grozljive posnetke popolnega razčlovečenja ob grozotah v Gazi. V okviru konference o rešitvi dveh držav na sedežu OZN v New Yorku se je naposled eden od najvplivnejših evropskih in svetovnih politikov francoski predsednik Macron le odločil, da bo Francija priznala državo Palestino. V svojem nagovoru je med drugim povedal: »Prišel je čas, da se konča vojna v Gazi. Prišel je čas za mir. Prišel je čas za priznanje palestinske države.« Ob tem se sprašujem, le kaj je počel doslej? In kaj so počeli vsi ostali odločevalci? Ob več desetletnem apartheidu in zatiranju palestinskega ljudstva s strani Izraela in več desettisočih mrtvih in pohabljenih v Gazi je končno le prišel do spoznanja, da je prišel čas za mir? Že dolgo časa je lahko tudi najbolj nepoučenemu laiku jasno, da Izrael v Gazi izvaja najhujše vojne zločine in zelo verjetno celo genocid. O tem govorijo in pišejo eminentni mednarodni pravniki, politiki, zdravniki, humanitarni delavci, novinarji in vsi, ki s terena poročajo o grozljivem dogajanju v Gazi. Številni ljudje po svetu protestirajo in izražajo ogorčenje nad tem grozljivim in nehumanim početjem. Vodilni svetovni, evropski in domači politiki (vsa čast izjemam) pa se izprijeno in nezaslišano sprenevedajo z brezštevilnimi izgovori o domnevni pravici Izraela do samoobrambe, s katero opravičujejo tudi najhujše zločine proti nemočnim palestinskim civilistom. V svoji žalosti in obupu se sprašujem, le kaj se je zgodilo z ljudmi, ki nosijo največjo politično, etično in moralno odgovornost za omenjene zločine? To so ljudje, ki imajo vpliv in možnosti, da bi te, za 21. stoletje nepredstavljive in nezaslišane zločine, lahko ne le obsodili, ampak nemudoma ustavili in celo preprečili. Seveda z odločnim pritiskom in sankcijami proti Izraelu, ne pa le z neučinkovitimi pozivi in diplomatskim jamranjem, s katerim se več kot očitno ne želijo zameriti zločinskemu izraelskemu režimu, s katerim na veliko trgujejo, prav tako pa tudi ne vplivnemu judovskemu lobiju, ki je vpet praktično v vsa odločilna politična in ekonomska svetovna dogajanja. Predvsem pa se tudi za ceno najhujših zločinov proti človeštvu ne želijo odpovedati svojim ekonomskim in političnim privilegijem.

O izraelskem režimu, ki je glavni izvajalec zločinov, skorajda ni vredno izgubljati besed. Tragično in neverjetno je, kako se je lahko judovski narod iz grozljive žrtve enega najhujših zločinov človeške civilizacije - nacističnega holokavsta znašel v vlogi glavnega krvnika podobnih zločinov nad Palestinci v Gazi oz. celotni Palestini. Le kako bodo lahko odločevalci in izvajalci teh zločinov svojim državljanom, ki so jim vrednote humanizma, enakosti, pravice in svobode na prvem mestu, ob teh grozljivih zločinih pogledali v oči? In kaj bodo porekli svojim potomcem, zapriseženim humanizmu, ki se bodo nezaslišanih zločinov svojih prednikov zagotovo sramovali v dno duše do konca svojih življenj? Le kdo je lahko srečen in ponosen na prednike, ki so izvajalci ali podporniki najhujših mednarodnih zločinov, zločinov proti človečnosti ali celo genocida?

Na tem mestu želim, kljub zavedanju o svojem minornem vplivu na omenjena dogajanja, opozoriti in apelirati na vso množico ljudi doma in po svetu, ki tako ali drugače na kakršenkoli način podpirajo in omogočajo to zverinsko, človeka in človeštva nevredno, sprevrženo dogajanje. V prvi vrsti gre seveda za najbolj odgovorne svetovne politike kot so D. Trump, E. Macron, F. Merz, K. Starmer, G. Meloni, K. Kallas, U. von der Leyen, M. Rutte in vse ostale, ki se na brezštevilnih srečanjih, sestankih in konferencah ob kaviarju in šampanjcih sprenevedavo in sramotno brez pravega učinka pogovarjajo o dogajanju v Gazi in na Bližnjem vzhodu. Ob tem pa jih očitno niti najmanj ne ganejo vsakdanji grozljivi posnetki več desettisočih mrtvih, pohabljenih, razseljenih in izstradanih otrok, ki smo jim navadni ljudje neme, nemočne in obupane  priče. Omenjeni politiki in njihovi somišljeniki so se s takim odnosom in dejanji že zdavnaj postavili na napačno stran zgodovine. A ne zgolj na napačno stran zgodovine, bodimo jasni in brez sprenevedanja – postavili so se na stran najhujših zločinov in zločincev, kar jih je premoglo in jih premore človeštvo. Ne vem, kako bodo lahko nosili to zločinsko breme, ne znam si predstavljati, kako bi to zmogel sam, če bi bil v njihovi poziciji. Na vso srečo nisem, čeprav se kot človek ob tem grozljivem dogajanju počutim žalostno, nemočno in obupano. Tako kot množica ljudi po svetu, ki jim je vsaj malo mar za človečnost, svobodo in pravico. Pa seveda za spoštovanje Splošne deklaracije človekovih pravic in uveljavljenih ter veljavnih pravil mednarodnega prava, ki jih upravičeno lahko smatramo za največje pravno-politične in etične dosežke človeške civilizacije. Ki pa jih svetovni politiki, ki imajo vojaško, ekonomsko in politično moč, brezobzirno in brezvestno kršijo. In s tem spravljajo človeštvo v brezpravje, kaos in pogubo. S svojim zločinskim in brezvestnim početjem odvzemajo umirajočim, pohabljenim, izstradanim in trpečim ljudem sleherno človeško dostojanstvo in upanje. Hkrati pa trajno in nepovratno jemljejo človeško dostojanstvo samim sebi kot pripadnikom človeške vrste. Ne, ljudje, ki so sposobni izvajati ali podpirati omenjene zločine, nimajo prav nobene moralno-etične pravice biti ponosni in enakopravni pripadniki človeške civilizacije, čeprav jim biološka bitnost in legaliteta to omogočata. Preprosto so izmečki in sramota človeštva. Ostali bodo v večno sramoto svojim bližnjim, svojemu narodu, svojim sodržavljanom in človeški civilizaciji nasploh. V svoji žalosti, nemoči in obupu jim kot navadni državljan sveta sporočam: »Gnusite se mi!« 

V Evropi je v Ukrajini kmetijsko področje, ki je ogromna žitnica in od katere so prehransko odvisne tudi številne afriške države. Z diplomatsko pomočjo Turčije je v času vojaških spopadov med Rusijo in Ukrajino večkrat prišlo do dogovorov, da so ladje lahko prišle do ukrajinskih pristanišč, kjer so naložile žito in ga odpeljale v Afriko. Nikoli ni bilo pojasnjeno, kdo je v Ukrajini lastnik žit.

Ko je po razpadu Sovjetske zveze Ukrajina razglasila državno samostojnost, je kmalu nato doživela gospodarski kolaps. Kakšne tuje pomoči ni dočakala ne z vzhoda in ne z zahoda, potem je začela razprodajati »černozjom«. Tri velike ameriške »kompanije«; Chevron, Monsanto, DuPont« so preko finančnih posrednikov odkupile od ukrajinske države (s površino 603 700 km2) okoli 170.000 kvadratnih kilometrov »černozjoma«.

Pred priključitvijo Krima Rusiji (leta 2014) je v Ukrajini živelo okoli 8 milijonov Rusov, v glavnem v pokrajinah ob Črnem morju, sicer je več kot polovico prebivalcev Ukrajine uporabljalo ruščino kot pogovorni jezik.

Ukrajina je bila žrtev dveh interesov: ameriškega zaradi investicij v zemljišča in ruskega zaradi zaščite ruskega življa. Nikoli se zaradi teh različnih interesov Rusija in ne ZDA nista pogovarjali, pač pa sta svoje interese poskusili zaščititi, obe z napačnimi sredstvi: ZDA z denarjem (pet milijard dolarjev za demokratizacijo Ukrajine), Rusija z vojaškimi grožnjami in z aneksijo (do Hruščeva vedno rusko!) polotoka Krim z največjo rusko mornariško bazo Sevastopol. Posledica obojega je bila zelo povečana ukrajinska nacionalna zavest, ki se je pokazala v vojaških napadih na rusko manjšino v pokrajinah Doneck in Lugansk.

Sedaj imamo že četrto leto hude boje in spore, ki jih vodi na ukrajinski strani predsednik Zelenski, po poklicu igralec, ki zastopa pred vsem druge interese, samo ne ukrajinskih! ZDA pa vodijo še naprej dosledno politiko za zaščito ameriških naložb, Rusi pa okupacijo tistih delov Ukrajine, kjer živi ruska manjšina.

Evropska unija pa postopoma prevzema čedalje več stroškov za ukrajinsko vojskovanje, največ orožja pa za evre dobavljajo, kdo drug kot … Uboga Ukrajina in njeni prebivalci, zapeljani v nacionalizem in v brezpotje.

Društvo Srebrna nit – Združenje za dostojno starost je bilo predlagatelj prvotnega predloga zakona in je v nadaljevanju vseskozi aktivno sodelovalo pri njegovih popravkih in pripravi predloga zakona, kakršen je bil letos sprejet v državnem zboru. Natančno smo spremljali vse javne razprave in polemike in se vanje tudi aktivno vključevali, ne glede na to, ali so razpravljalci v njih izražali podporo ali nasprotovanje zakonu. Sodimo, da smo svoja stališča izražali strpno in korektno ter jih obširno argumentirali, nikoli pa si nismo dovolili, da bi nastopali z uporabo neresnic in manipulacij.

Skozi ves postopek se zavedamo, da bodo nasprotniki zakona uporabili vse pravne in druge možnosti, predvsem tiste, ki jih omogoča lansiranje medijskih sporočil, resničnih in neresničnih, korektnih in nekorektnih, tudi popolnoma zavajajočih, tako da sedanje zbiranje podpisov za razpis naknadnega zakonodajnega referenduma za nas ni nobeno presenečenje. Živimo v demokratični družbi, katere temeljni postulat je možnost izražanja različnih stališč, tudi če so si popolnoma nasprotujoča, in kjer je mogoče z državljani – volivci in volivkami – tudi manipulirati.

Zbirateljem podpisov za razpis zakonodajnega referenduma ne odrekamo pravice, da aktivirajo svoje podpornike, vendar morajo tudi oni upoštevati različnosti družbe, v kateri živijo in aktivno delujejo. Zdaj in tukaj so med nami ljudje, ki neznosno trpijo in jim ne pomagajo niti zdravljenje niti lajšanje bolečin ali paliativna oskrba, sočutje in bližina svojcev. Edino njihovo upanje za končanje trpljenja je uveljavitev Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ). Zbiranje podpisov za naknadni referendum o ZPPKŽ uveljavitev zakona zamika v prihodnost in njihovo trpljenje samo podaljšuje, kar je mogoče razumeti kot dejaven poseg v njihovo življenje. Splošno soglasje je, da bolniki potrebujejo sočutje in jim je treba v trenutkih stiske prisluhniti ter upoštevati njihove želje in vrednote.

Kot kažejo dosedanje ankete in tudi lanskoletni posvetovalni referendum, večinska podpora ZPPKŽ ni sporna. Morebitni novi naknadni zakonodajni referendum tudi ne bo ustavil uveljavitve ZPPKŽ. Največ, kar lahko dosežejo podpisi za podporo razpisu referenduma, je zgolj podaljšanje nenehnega trpljenja ljudi, ki že itak trpijo in to občutijo kot mučenje in celo kot nasilje nad sabo.

Sprejeti zakon (ZPPKŽ) upošteva potrebno sočutje in pravičnost do trpečih ter ustvarja priložnost za sožitje različno mislečih. K temu gotovo prispeva, da v ZPPKŽ ni odobritve evtanazije in da trpeči posameznik lahko svoje življenje konča edinole sam. Domnevni pritisk okolja, zaradi katerega naj bi se ljudje odločali za smrt, je izmišljen. Odločajo se zaradi svojih bolezni in trpljenja, ki jih spremlja. Govorenje o nekakšnih mobilnih enotah, ki bi bolnike naložile v avto, da bi jih z milostno injekcijo uspavali, je popolna izmišljotina. Tudi sklicevanje na domnevno povečano število evtanazij ljudi pred prazniki in dopusti, kar naj bi dokazovalo pritiske svojcev, ne temelji na nobenem preverljivem podatku.

ZPPKŽ je zakon, ki vsem enakopravno omogoča svoboden in na lastni volji temelječ zaključek življenja skladno z osebnimi vrednotami, tudi tistim, ki si želijo naravnega konca življenja. In če ti tedaj ne bi bili sposobni odločati o sebi, jim zakon daje možnost, da vnaprej prepovedo medicinsko skrajšanje življenja. Te možnosti sedaj nimajo. Zase si želijo življenje v skladu z lastnimi vrednotami, zakaj bi to pravico odrekali drugim? Glede na to, da nasprotniki zakona ves čas poudarjajo, da bi bilo namesto možnosti prostovoljnega končanja življenja potrebno družbeno pozornost usmeriti v ustrezno paliativno oskrbo, ki bi preprečevala nastanek potrebe po koncu življenja, naj to svoje prepričanje udejanjijo in izboljšajo paliativo.

Trenutno zbiranje podpisov pod imenom »Proti zastrupitvam bolnikom« je zavajanje, utemeljeno na neresnicah, pa tudi zanikanje stvarnih problemov hudo bolnih in trpečih ljudi, ki podaljšuje njihovo agonijo. Poleg tega pa – kakor doslej že večkrat – gre za zlorabo referendumskega odločanja o vprašanju, o katerem smo državljani in državljanke že odločili z jasno izraženo voljo. Četudi bi organizatorjem uspelo prepričati zadosti veliko število podpisnikov in podpisnic, smo prepričani, da bo morebitna ponovno izražena volja volivnega telesa enaka, kot je bila na posvetovalnem referendumu 2024. 

Pred tremi leti sem na tem mestu podal kritično razmišljanje o slabem stanju na naših cestah. Da, precej kritično. Kot voznik, z resnično mnogo prevoženimi kilometri po slovenskih cestah, vsakodnevni uporabnik, zavestno odločen, da vozim po predpisih, kulturno in moralno, vedno s pogledom tudi na druge uporabnike prometne infrastrukture.

Zakaj je v zadnjih treh letih stanje na naših cestah »kolapsiralo«? Dejanskih razlogov ne poznam. Za analizo tega, predvsem pa za iskanje celovitih rešitev imamo, verjamem, v naših strokovnih, državnih institucijah dovolj izobraženega kadra, ki bi se s tem moral ukvarjati. Sam lahko podam samo lastno mnenje, ustvarjeno neposredno na terenu.

Osnovna težava je v preobilici prometa. Razlog je tovorni promet, ki zaseda polovico avtocestne infrastrukture. Posledično se ves ostali promet na avtocestah drenja na prehitevalnem pasu ali se preusmerja na regionalne povezave. Posledično se zaradi pomanjkanja realne vozne infrastrukture za ostali promet drastično niža kultura vožnje, ki v kombinaciji s preštevilnimi, predolgo trajajočimi in terminsko nedomiselno urejenimi delovnimi akcijami in zaporami na cestiščih povzroča sedaj že dnevno hude prometne nesreče in stalne zastoje. In krog se sklene in ponovno zavrti. Kaj torej narediti?

Moje laično mnenje, ki v tem podivjanem svetu nima nikakršne teže, je sledeče.

Tovorni promet (tranzit) je treba prestaviti v nočni čas. Kljub oceanu gnojnice, ki bi se ob takšnem posegu izlil iz rezervoarjev lobijskih struktur, sem sam prepričan, da se to da zdravo razumsko, ekonomsko upravičeno in logistično primerno izvesti. Hkrati je potrebno tovorni promet (tranzit), za svoje negativne okoljske, ekonomske in varnostne posledice, ki jih povzroča, primerno finančno obremeniti in ta denar vrniti v okolje, infrastrukturo, lokalno skupnost. Kljub resnično slabi kulturi vožnje na naših cestah sem prepričan, da je velika večina uporabnikov cestne infrastrukture primernih. Vedno je in vedno bo obstajal manjši odstotek takih, ki jim ni pomoči, ki se obnašajo na prometnih površinah svojevoljno in take je pač potrebno iz prometa izločiti. Ta resnično majhen odstotek s svojim vedenjem za sabo potegne potem tudi zmerno večino. In smo tu: delo policije. Kot prvo: njihova stalna vseprisotnost na prometnih površinah bi bil najboljši ukrep za začetek dvigovanja kulture obnašanja na slovenskih prometnih površinah.

Naprej. Brezkompromisna izločitev iz prometa tistega malega odstotka uporabnikov prometne infrastrukture, ki jemljejo to le zase in za izživljanje lastnih potreb na neprimeren način ter jih primerno izobraziti pred ponovno vrnitvijo na ceste. Prilagoditi bi se morala zakonodaja in izvrševanje nadzora policije v prometu na način, da bo dobil dober voznik občutek spoštovanosti, slab pa bo brez izjem dobil možnost, da se poboljša, vendar bo za svoje neprimerno obnašanje v prometu primerno sankcioniran.

Vem, da govorim o teoriji, ki v tem svetu podivjanosti ni prijateljica prakse. Vendar, policija, oprosti mi, že desetletja kot institucija govoriš o prehitri vožnji in alkoholu kot primarnih razlogih prometnih nesreč. Da je tvoja retorika še vedno taka, pomeni, da tvoji ukrepi niso primerni, ne najdejo cilja ali pa si od politike nočeš vzeti pristojnosti za strokovno reševanje tega problema.

Skratka, preden vzamemo okolju še več zemlje za potrebe prometa, slednjega pa s tem samo vzpodbudimo k še večji rabi in uporabi, premislimo v duhu splošnih dobrin in se začnimo organizirati na način, da je mobilnost sicer potrebna in bo tudi v prihodnje prisotna, vendar ji ne sme biti vse podrejeno.