Predlog ukinitve obveznega prispevka za RTV Slovenija brez jasno opredeljenega alternativnega financiranja ogroža prihodnost javnega medija. Do tega vprašanja tudi v znanstveni skupnosti ne moremo biti ravnodušni.

Za znanstveno skupnost je obveščanje javnosti o potekajočih raziskavah in novih spoznanjih izjemnega pomena. Le tako smo lahko prepoznani kot sestavni del družbene celote, kot dejavnost, ki družbi vrača in prispeva k njenemu razvoju.

RTV Slovenija pri tem igra odločilno vlogo. Kot javni zavod, katerega temeljno vodilo je javni interes, predstavlja nepogrešljivo platformo za vse vsebine, ki so v drugih, komercialnih medijih zapostavljene ali se zaradi njihove pridobitne naravnanosti tam pojavijo le redko. Mednje vse bolj sodi tudi znanost.

A pomen javnega medija sega še dlje. Ko skrbi za verodostojno informiranje, ko izobražuje in odpira prostor dialoga, ko daje glas kulturnim in umetniškim vsebinam, soustvarja prostor, v katerem štejejo dejstva, argumenti, odprtost in inovativnost. Prav to je prostor, v katerem se lahko širi in razvija tudi znanost.

Slabitev delovanja javne radiotelevizije lahko povzroči nepopravljivo škodo za slovenski javni prostor. Zato je pomembno, da se na referendumu odločimo preudarno in odgovorno.

Po referendumskem TV soočenju glede pogojevanja pravice do denarne socialne pomoči me je znova preplavila groza. Groza pred metodami, ki jih uvaja vlada za razdiranje socialne solidarnosti kot edinega učinkovitega lepila družbe.

Prav boleče je poslušati stvari, ki jih kot strokovno povzpetniške floskule širijo ljudje, prežeti z veličino svoje, včasih le umišljane, strokovne hierarhije. V dvajsetih letih dela v centru za preventivo in zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog se je moja zakladnica strokovnih izkušenj iz leta v leto bogatila. Tako sem poleg prizadevanj za izboljšanje dela centrov pomagala tudi pri strokovni rasti kvalitete dela v centrih za socialno delo in zavodih za zaposlovanje. Kar nekaj napora je bilo potrebnega za ozaveščanje, da v teh strukturah za dodeljevanje socialnih pomoči od naših pacientov ne smejo zahtevati le potrdila, da “so na metadonu”, kot se je dogajalo kmalu po uvedbi zdravljenja v centrih leta 1995. In tako so se s potrdili o zdravljenju lahko mnogi naši pacienti uspešno vključevali v programe poklicnega usposabljanja. Seveda ne brez težav in seveda ne vsi. Razlogi za to obstajajo, tudi če jih od politične moči prežeti subjekti ne morejo dojeti. Toplo mi je pri srcu, ko me tu in tam pokliče kdo od tistih, ki so v zaporu prestali desetletje dolgo kazen ali pa so uspešno preživeli hude okvare zdravja. Nekateri so bili celo oživljani. Eni danes uspešno vodijo svoja podjetja, drugi po desetletjih zaključujejo šole vseh stopenj, tretji se veselijo duhovnega napredka v strukturah Anonimnih Alkoholikov ali Anonimnih Narkomanov kar po vsem svetu. Nekateri so umrli. Žal.

Zato sem tako zelo vesela oddaje Vesne Milek “Kaj ima pri tem ljubezen”. Ko je pred mnogimi leti šla na Dob, je imela intervju tudi z nekom, katerega delček zgodbe življenja, skupaj s pretresljivo risbo, je zabeležen v knjigi “Moji metadonski otroci “. Podnaslov knjige se glasi: “rada vas imam”. Uspehe v strukturah pomoči pozitivno katalizira v prvi vrsti dejavnik spoštovanja in prizadevanja zagovornikov referenduma niso naravnana v to smer. Prav zato se mi je v času moje jeseni “odpulilo”, kot bi temu rekli mladi. Z njimi zdaj hodim na proteste, na stojnice, delim materiale za ozaveščanje družbeno ogroženih, plaho ali resignirano odmaknjenih ljudi, in s temi mladimi “Fajtam dalje”. Fajtam za boljšo družbo, za povezanost in sodelovanje, za vključevanje v ta naš svet, ki je obenem naš edini dom. Čudovit in zato vreden, da ga ohranimo zanamcem.

Direktor Ukoma Sebastjan Jeretič je v odzivu na pozive strokovnjakov s področja medijev in novinarskih organizacij, da naj se ministri odzovejo na vabila k sodelovanju v oddajah RTV Slovenija, ocenil, da so zelo redki trenutki, ko bi mediji želeli izvedeti kaj več od sporočenega, in verjame, da so v teh nekaj mesecih maksimalno izpolnjevali svoje naloge.

Spoštovani g. Jeretič, vaša ugotovitev je norčevanje in podcenjevanje novinarskega dela kot tudi javnosti, ki ima pravico biti celostransko informirana. Res, da imate doktorat iz odnosov z javnostmi, toda vaš odziv kaže, da vede niste ponotranjili, vaša ocena kaže, da odnose z javnostjo razumete kot redukcijo informacij za javnost oziroma enostransko komunikacijo.

Mogoče pa je takšen omalovažujoč odnos do novinarjev in javnosti posledica dogajanj, odzivov vladajočih in njihovih vazalov. Poglejmo nekaj neprimernih odzivov:

Ministrica za okolje mag. Polona Rifelj ni zmogla izraziti svojega mnenja, ali so fosilna goriva tista, ki povzročajo podnebne spremembe. Svoj strah pred gospodarjem Janezom Janšo je skrila z izjavo, da posluša stroko, ki pravi, da obstajata dva spola in ne 16, kajti nedavno je Janez Janša izjavil, da človek oziroma fosilna goriva ne vplivata na podnebne spremembe. Ministrica očitno upošteva znanost SDS, saj zaradi reprodukcije izloča vse, ki prakticirajo drugačne spolne prakse in okoli 1,7 % interspolnih ljudi na svetu in nima mnenja o vplivu na podnebne spremembe.

Minister Janez Cigler Kralj na vprašanje, zakaj je Slovenija kot edina članica blokirala EU izjavo, ki obsoja po mednarodnem pravu nezakonito nasilno naseljevanje Izraelcev v Palestini, ni znal pojasniti javnosti, temveč se je skril za trditev, da je to prekompleksno vprašanje. Nato se je še zapletel in dejal, da so izjavo vendarle podprli.

Minister Jernej Vrtovec je ob podražitvi goriv stokal, kako nemočen je, da ne more vplivati na cene, a je pred meseci, ko je bila cena za 25 odstotkov nižja, skupaj s kmeti in prevozniki tulil, da takratna vlada nič ne naredi in napovedal apokaliptične posledice.

Premier Janez Janša ima prebliske kot Donald Trump: najprej ugotovi, da je preveč 10.000 javnih uslužbencev, čez dobrih 14 dni pa jih je že 50.000. Seveda bo ta problem rešil enostavno s privatizacijo javnega zdravstva s pomočjo lažnive stranke Resnica. Za pospešek tega procesa je zmanjšal sredstva Zdravstveni blagajni za 20 odstotkov in ko bodo prišle izgube in stanje blokade delovanja, bo edina zveličana rešitev privatizacija. Kaj potem, če trenutno gospodarstvo od tega prehoda na trg ne bo imelo dodatnega kadra, kar pa je bil glavni argument za trditev o preveč zaposlenih. Kaj potem, če je premier Janez Janša predvidel povečanje vladne službe, ki je odgovorna njemu.

Če se vrnem k izjavi direktorja Ukoma: lahko le ugotovim, da vladajočih ne zanima dobrobit vseh državljanov, temveč le tisti segment volivcev, ki ga preko svojih medijev polnijo z informacijami, ki poglabljajo razkol v družbi, medtem ko jim je za drugače misleči del prebivalstva malo mar. Da nismo vredni informacij, eklatantno dokazujeta tudi ministra Logar in Zupančič, ki ne razkrijeta, kateri strokovnjaki so sodelovali pri nastanku zakona o Skoku.

Človek, ki spremlja Mladino, bi mislil, da je Bernard Nežmah pamfletist. Toda ne, on je urednik TV dnevnika na RTV. Oziroma bi rad bil. Določal bi dolžino posameznih prispevkov v osrednji informativni oddaji. Predvsem bi skrajšal enormno dolg prispevek o izstopu mestnega svetnika občine Koper iz stranke SDS in obenem odstopu od županske kandidature. Dolg je bil več kot dve minuti! Škandal! Katastrofa! Pristranskost! Kajti to je minorna zadeva, mestni svet občine Koper, ki ga tvori več kot 30 članov, je imel le enega svetnika iz stranke SDS. Če ga citiram: „Torej tiha anti-SDS propaganda.“

Pri Odinu, doktor Nežmah! Ravno zato, ker je imel mestni svet le enega svetnika iz vrst SDS, je to izredna novica. Kajti velja enačba en sam=izredno. Če je na trgu 30 ljudi, le eden pa je nag – kdo bo vzbudil pozornost medijev? Janez, ki je oblečen v kavbojke in flanelasto srajco? Ne, pozornost medijev bo vzbudil nagec. In zdaj si predstavljajte: ta nagec se na lepem odloči obleči. Kdo ne bi hotel vedeti, kaj tiči za tem? To bi bila prvovrstna novica. Vsak urednik bi jo uvrstil v osrednjo informativno oddajo.

Tako kot bi vsak urednik, ki ni pripadnik SDS, izstop edinega svetnika SDS iz mestnega sveta uvrstil v osrednjo informativno oddajo.

Dr. Nežmah je spet sestavil eno krpanko, v kateri je po branjevsko kritiziral početja in poročanja RTV. Navedel je glasilo Ljubljana in ga primerjal z delovanjem novinarjev na RTV, s čimer je grobo razžalil profesionalno novinarstvo na RTV. Seveda se ne more izogniti kritiki prejšnjega sistema, ki je uvedel obvezno mesečno plačilo. Ali doktor ve, da je bila in je še taka praksa v večini evropskih držav? Še bolj abotno je navajati primer Grenlandije, ki nima prav nobene veze ne z javno RTV ali z demokratičnimi procesi. Dogovor na Grenlandiji je posledica pritiska ZDA. Jasno je, da je danska premierka Mette Frederiksen zadevo označila kot win win, saj ji drugega ne preostane.

Dejstvo je, da karkoli objavlja RTV, se bo vedno našel en doktor, ki bo to kritiziral.

Ob tem njegovem naštevanju ’’Temne strani javnega medija’’, je prva misel, ki šine – RTV je zanič in zato je treba ukiniti prispevek. Ali je to namen pamfleta? Mogoče. Ali je morda namen pamfleta, da na referendumu ljudje glasujejo za zakon, ki bi ukinil še tisto malo avtonomije, ki jo ima naša največja kulturna ustanova? Morda je iskrena namera Nežmaha, da bodo ljudje na referendumu glasovali 4 x za in tako utrdili Janševo vlado? Če se kaj takega zgodi na referendumu, bo Slovenija postala za dolgo časa enaka Orbánovi Madžarski.

Konstruktiven, dober kolumnist bi navedel tudi kakšno rešitev, da bi javna RTV ostala javna in bila še bolj neodvisna. Kaj takega dr. Nežmah ne zmore.

V članku z naslovom »Zakaj napadi na Luko Mesca?« smo ob citiranju ankete pred županskimi volitvami v Ljubljani napačno zapisali, da je javnomnenjsko raziskavo izvedla agencija Ninamedia, dejansko je šlo za delo agencije Prizma. Za napako se opravičujemo.

Spoštovani gospod Zoran Stevanović, dovolite majhen namig, kako bi si kot predsednik parlamenta Republike Slovenije, predsednik parlamentarne stranke Resnica in član opozicije, okrepili ugled, in verjetno tudi povečali že sicer vaš pregovorno veliki šarm. V kinu Dvor te dni predvajajo film »Kar je treba storiti«, hrvaškega avtorja Srđana Kovačevića. Poldokumentarni film prikazuje osebe, ki delajo v Delavski svetovalnici in osebe, ki prihajajo tja po pomoč zaradi sistemskih izigravanj svojih delodajalcev.

V svojem imenu, verjetno vam pa ne bi nihče oporekal, če v imenu parlamenta povabite poslance, kot ustvarjalce sistema zaposlovanja, na ogled omenjenega filma, po ogledu pa v veliki dvorani parlamenta organizirate tematsko razpravo. K zakupljeni predstavi bi lahko pritegnili tudi ministrsko ekipo, vsaj gospoda Anžeta Logarja, ministra za gospodarstvo, delo in šport (sicer si je film verjetno že ogledal), pozabiti ne bi smeli niti na inšpekcijske službe s področja delavske zakonodaje. Na spletu bi vam seveda očitali levičarsko prenapetost, vendar bi vi zlahka utemeljili, da je dolžnost opozicije, da opozarja koalicijo, na koga ta pozablja, ko uveljavlja svojo resnico.

Morda se bi tudi vam zdelo smiselno, da bi v času morebitnega skupinskega ogleda filma, vendarle opravičili izostanek vašega strankarskega kolega, poslanca Borisa Mijiča. Med ogledom filma bi poslanec Mijič namreč lahko dobil še kakšno idejo, kako optimizirati kadrovsko politiko v morebitnih svojih bodočih družbah, vi bi utegnili spet postati njegov upnik, Delavski svetovalnici pa bi se obetalo dodatno delo. Bolje, da gre poslanec Mijič v Svet Evrope zagovarjat varovanje človekovih pravic, kamor ga je nedavno izvolila koalicija, kot na ogled predstave o Delavski svetovalnici. Osebe, ki prihajajo v Delavsko svetovalnico po pomoč, poslanec Mijič itak pozna.

Spoštovani, Konfederacija sindikatov javnega sektorja Slovenije (KSJS) obvešča javnost in medije, da se v zadnjih 14 dneh po celotni Sloveniji pojavljajo ( jumbo) plakati, ki grobo zlorabljajo celostno grafično podobo sindikalne akcije »PROTI razkroju Slovenije«. V okviru te akcije sindikati trenutno zbiramo 40.000 podpisov za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (ZIURS).

Na terenu se pojavljajo tri različne vrste plakatov. Ena izmed njih neposredno žali, diskreditira in grobo posega v osebno dostojanstvo ter dobro ime Branimirja Štruklja, predsednika KSJS in prvopodpisanega pod pobudo za razpis zakonodajnega referenduma. Drugi dve različici pa zlorabljata slogan »PROTI razkroju Slovenije« na način, da ga preoblikujeta v »PROTI razvoju Slovenije«.

Takšna predelava lahko pri javnosti ustvari napačen vtis, da gre za različico, nadaljevanje ali uradni odziv na skupno sindikalno akcijo. Obenem sodelujočim sindikalnim centralam posredno pripisuje stališče, da nasprotujejo razvoju Republike Slovenije, kar nikakor ne

ustreza našemu dejanskemu sporočilu. To neposredno škoduje naši verodostojnosti, ugledu ter legitimnosti sindikalnega delovanja. Opozarjamo tudi, da noben od spornih plakatov nima vidne ali zakonsko predpisane oznake naročnika oglasne kampanje.

Sindikati ostajamo odločni pri izvedbi akcije in zbiranju podpisov – uradno imamo zbranih že 37.472 overjenih podpisov – ter ne bomo dovolili, da anonimni poskusi diskreditacije in zlorabe podtalno vplivajo na demokratične procese ter legitimno delo sindikatov.

Po zadnji Tarči sem hotela razčistiti kritike sedanje koalicije, ki že dolgo časa letijo na Roberta Goloba glede nastanka Gen-I. Pri takšnem obračunavanju je zame pomembno ugotoviti, kaj je v resnici izjavil. Desnici ne gre verjeti na besedo.

V spominu sem imela Golobovo pripoved o začetku njegove podjetniške poti. Majhno, skoraj »garažno« podjetje Strela-G, ki ga je ustanovil leta 2002. Nato Istrabenz. Gorenje. IGES. Država. In nazadnje Gen-I. Potem pa sem začela poslušati razlage nasprotnikov, da je Golob dejal, da je sam ustanovil Gen-I. Zato sem to preverila. Tudi s pomočjo umetne inteligence. Kaj sem našla? Na njegovi uradni biografiji piše: »Leta 2002 sem ustanovil zasebno podjetje Strela-G, iz katerega je kasneje nastalo podjetje Gen-I.« Strela-G. Ne Gen-I. Tako njegovo podjetniško pot opisujejo tudi drugi biografski viri. In zgodovinski razvoj podjetja temu v bistvenem pritrjuje.

Leta 2002 je Golob ustanovil Strela-G. Nato je v podjetje vstopil Istrabenz in ga dokapitaliziral. Leta 2004 sta Istrabenz in Gorenje ustanovila IGES. Leta 2006 je v lastniško strukturo vstopila državna Gen Energija, nato pa je bila družba preoblikovana v Gen-I.

Ni potekalo, če razložim enostavno: Golob → ustanovil Gen-I → postal direktor. Ampak: Golob → Strela-G → Istrabenz → Gorenje → IGES → Gen Energija → Gen-I. In vmes je bilo še marsikaj. Ljudje, kapital, lastniške spremembe, država in odločitve različnih uprav. Je pa nepošteno reči, da Golob z nastankom Gen-I nima nič. Ima in to zelo konkretno. Bil je ustanovitelj Strela-G in nato eden ključnih ljudi v nadaljnjem razvoju podjetja. Gen-I je vodil do leta 2021. To je velika vloga.

Med »imel je pomembno vlogo pri nastanku in razvoju« in »sam je ustanovil Gen-I« je razlika. Tega slednjega, kot sem uspela preveriti, Golob ni nikoli trdil. Je pa denimo Bojan Požar v novejšem prispevku na Nova24TV Golobu pripisal navedbo, da je ustanovil Gen-I, in tako namerno spremenil njegovo izjavo. Seveda ni bil edini. To desničarji kot papige ponavljajo.

Lahko razpravljamo o Golobovi vlogi v energetiki. O njegovi dolgoletni funkciji na čelu Gen-I. O odnosih med zasebnim kapitalom in državo. O tem, kdo je bil lastnik in kdo je imel odločilen vpliv. O tem, kako se je podjetje razvijalo. Ampak zakaj si pomagajo z lažnimi izjavami? Zakaj bi iz »ustanovil sem Strela-G, iz katerega je kasneje nastal Gen-I« naredili »ustanovil sem Gen-I«? Ker itak vedno bolj lažejo? Da bi diskreditirali nasprotnike?

V nastanek Gen-I je bila vključena tudi država. Leta 2006 je državna Gen Energija vstopila v lastniško strukturo IGES, nato pa je bila družba preoblikovana v Gen-I. Takrat je bila na oblasti prva vlada Janeza Janše. Kar ne pomeni, da je »Janševa vlada ustanovila Gen-I«. Gen-I je nastal skozi več lastniških in organizacijskih korakov, pri katerih so sodelovali različni akterji. Golob je bil pri vsem tem pomemben, vendar je nekaterim to težko priznati.

Če rečem, da je Golob ustanovil Strela-G, iz katerega je kasneje nastal Gen-I, to še ne pomeni, da sem ga razglasila za genija energetike. Če rečem, da ni pošteno njegove izjave spreminjati, to še ne pomeni, da ga branim pred vsako kritiko. V prvi vrsti se mi zdi prav, da zaščitimo pravico do dejstev. In zavedam se, da se desnica ne bo spremenila. Žal piše svojo različico zgodovine.

Avtor Bernard Nežmah je v svojem pamfletu zapisal: "Gledalec, ki plačuje prispevek za nacionalko, je moral slediti zasebni televiziji, če ga je zanimalo stališče prvega moža izraelske diplomacije." 18. marca 2025 so bili v izraelskih napadih na Gazo ubiti 404 Palestinci, od tega 263 žensk in otrok. Poglejmo stališče tega, za Nežmaha velepomembnega prvega moža izraelske diplomacije, o tem na sedežu AIPAC v Jeruzalemu, po poročanju Reutersa: »Ob 2. uri zjutraj smo začeli napad na Gazo. Začetna odločitev je bila sprejeta že nekaj dni prej. Predsednik vlade in obrambni minister sta bila pooblaščena, da določita čas.« In še: »To ni enodnevni napad. Vojaško operacijo bomo nadaljevali v prihodnjih dneh.« In še: »Dokler nismo uporabili sile – se ni zgodilo nič.« Zdaj vemo, za kakšna stališča je dr. Nežmah pripravljen plačevati RTV naročnino.

Megla, ki se dviga iz desničarskih logov, ima svoj namen: odvrniti pozornost javnosti od JEK 2. Velja biti pozoren na časovnico, opazovati, kaj se dogaja, saj so akterji isti kot pri Teš 6. Družba Westinghouse in SDS imata navezo že od zadnjega mandata Janeza Janše. Zdaj gre le za to, kako posel izpeljati, zato je treba ustvariti politično nestabilnost. A ni potrebno biti ekspert, da bi ugotovil, da gre za nevarno naložbo za Slovenijo. Že če vprašamo umetno inteligenco (Chat GPT), nam poda nedvoumen odgovor: če Slovenija želi narediti jedrsko elektrarno, bi bilo bolj modro kupiti dva do tri majhne reaktorje - kot jih načrtuje Češka.

En češki modularni reaktor Rolls-Royce SMR bo imel 470 MW električne moči. To je približno 68 % moči celotne NEK (696 MW) in več kot slovenski polovični delež NEK (348 MW). Prvi bo

predvidoma zgrajen pri Temelínu v drugi polovici tridesetih let, približno med 2035 in 2039. Rok še ni dokončen. Končna pogodbena cena sicer še ni objavljena. Okvirne ocene za prvi 470-MW blok so približno 3–4 milijarde evrov, vendar to še ni zagotovljena cena. Britanskih 2,5 milijarde funtov, ki se pogosto omenja, je predvsem denar za razvoj in zagon britanskega programa, ne potrjena cena češke elektrarne. Čehi nameravajo pozneje postaviti več takšnih enot, skupaj do približno 3.000 MW. Rolls-Royceov SMR ima več pomembnih prednosti, vendar predvsem zato, ker je posamezen blok manjši in serijsko izdelan. Pri hlajenju pa ni čudežne rešitve – še vedno potrebuje veliko odvajanja toplote. Osrednji del SMR naj bi zavzemal približno 4 hektare, vendar je celotno območje z varnostnim pasom, hladilnimi napravami in infrastrukturo večje. Večina sestavnih delov naj bi bila izdelana v tovarnah in nato sestavljena na lokaciji. To omogoča postopno gradnjo: država lahko najprej zgradi eno enoto, nato drugo in tretjo. Ni treba naenkrat financirati 1.200–1.600 MW velike elektrarne. Predvideni so modularni hladilni stolpi s prisilnim pretokom zraka. Ti iz reke črpajo bistveno manj vode kot neposredno pretočno hlajenje, vendar jo še vedno porabljajo z izhlapevanjem. En SMR potrebuje približno dve tretjini toliko hlajenja kot današnja NEK, ker ima tudi približno dve tretjini njene moči. Trije SMR s skupno močjo 1.410 MW bi potrebovali približno toliko hlajenja kot ena velika elektrarna podobne moči. Prednost je predvsem v tem, da ob suši lahko ustaviš ali zmanjšaš moč samo ene enote, preostale pa še obratujejo. Suša ali prenizek vodostaj pa tudi pri SMR ostajata pomembna dejavnika. Tudi varnostno ima SMR prednosti: manjše jedro in manjša količina goriva v posameznem reaktorju, manj preostale toplote po zaustavitvi, več medsebojno neodvisnih varnostnih sistemov, reaktor naj bi brez električnega napajanja in posega osebja ostal varen do 72 ur, izpad ene enote pomeni izgubo 470 MW, ne 1.200–1.600 MW naenkrat.

Vendar je Rolls-Royce SMR še vedno običajen tlačnovodni reaktor, le manjši in modulariziran. To ni reaktor, ki ne bi mogel doživeti nesreče, in še nobena takšna enota danes ne obratuje. Varnostne prednosti so zato za zdaj potrjene predvsem z izračuni in regulativnimi presojami, ne z desetletji dejanskega obratovanja. A ne glede na to, bi bile za Slovenijo dve ali tri enote po približno 470 MW tehnično manj tvegan sistem kot en sam JEK2 z močjo okoli 1.200–1.650 MW. Gradili bi jih lahko postopoma, izpad ene enote bi bil bolj obvljadljiv, lažje bi jih povezovali z obnovljivimi viri in finančno tveganje bi bilo razdeljeno. Toda resnična prednost bo dokazana šele, ko bo prva serija v Veliki Britaniji zgrajena in bomo poznali dejansko ceno, čas gradnje ter porabo vode. A zaradi kratke gradnje bi bila elektrika dostopna glede na financiranje bistveno prej, najkasneje 5 let in ne 20 kot za JEK 2.

Bernard Nežmah se v svojem pamfletu zgrozi: »Toda demonstranti na čelu s prvim predsednikom države so terjali zaprtje veleposlaništva in prekinitev gospodarskega sodelovanja. Poteza antisemitizma!!!« Trije klicaji? Antisemitizem mora biti res huda reč.

Pamflet konča s temi besedami: »Ta teden so v Ljubljani potekale silne demonstracije proti stavbi veleposlaništva, teden pred tem pa proti Resnici in vladi, a nobenih, ki bi terjale od župana, da meščanom postavi toliko kopališč, da bi ujeli standard iz leta 1943.« Standard iz 1943? Tega leta so Nemci že deportirali slovenske Jude v uničevalna taborišča. To je bil zanje takrat standard. Ga je treba ujeti, doktor Nežmah?

Antisemitizem!!!!!!!!!!

Osrednji mediji so pred dnevi razkrili še dve sodbi (skupaj 4), v katerih je bil Zoran Stevanović obsojen zaradi goljufije in žaljive obdolžitve. Opozicija kajpak opozarja (po Bernardu Nežmahu slavi, kar je nesmisel, kajti slaviti pomeni poveličevati), ko izpostavlja, da je na čelu parlamenta mož, ki ima zakonolomno preteklost.

Ko Nežmah omenja Tita, bi bilo bolje, da bi omenil bolj ’’svež’’ primer, tak kot je tu naveden. Leta 1994 so Južno Afriko vodili predsednik Nelson Mandela in trije njegovi najožji soborci: Govan Mbeki, Ahmed Kathrada in Raymond Mhlaba. Četverica bivših arestantov, ki so bili v zaporu 102 leti: Mandela 27, Mbeki 24, Kathrada 26 in Mhlaba 25 let. A v času apartheida niso bili zaprti le zaradi prevratne dejavnosti, ki je hotela eliminirati tedanjo ureditev, na farmi Liliesleaf so namreč našli tudi večjo količino bomb; zaradi česar bi bil obsojen tudi v današnji državi. Kasneje, ko postane Mandela predsednik, le nadaljuje tradicijo. V Mandelovem času ljudstvo ni zahtevalo odstopa bivših zapornikov, ampak so jih slavili kot heroje.

In potem Nežmah nadaljuje s floskulo o sodobnih časih, ki dovoljuje nekdanjim obsojencem, da sodelujejo na volitvah. Saj tega Stevanoviću nihče ni preprečil. Opozicija upravičeno opozarja na moralne vrednote nekoga, ki je predsednik državnega zbora. Toda Nežmah na prvih straneh Mladine (in verjetno še kje drugje) zapada v metodo t.i. rumenega tiska, ki sistematično išče vse, kar ne ustreza njegovi nedefinirani ideologiji.

Nežmah v stilu prvovrstnega ’’novinarja’’ rumenega tiska navaja besede Roberta Goloba, ki je stranko Resnica preimenoval v Lažnica. Ne bom našteval vseh pisanih in verbalnih laži Stevanovića, ker jih je ogromno. A Nežmah nadaljuje v stilu rumenega tiska, ki na podlagi obtožb članov Resnice začnejo preiskovati Andreja Ribiča. V stilu rumenega tiska navaja: ’’Svoboda obtožuje sodstvo, da vrši nezaslišan postopek, s tem ko poskuša ugotoviti, ali je šlo res za povolilni poskus podkupovanja poslancev Resnice!’’ Kje in kdaj je Svoboda obtožila sodstvo? Izjav Svobode, ki bi neposredno obtoževale sodstvo „nezaslišanega postopka“, v javno dostopnih poročilih ni mogoče najti. Obtožba sodstva in pravnega sistema je v domeni Janeza Janše. Pravilno pa doktor ugotavlja, da Resnica, ki je najmanjša parlamentarna in de facto pozicijska stranka, nima več politične biti, ampak je zradirana na tolpo lažnivcev.

Ko pa Nežmah preide na Izrael, preseže kot rumeni novinar sam sebe. Za njega je protest poteza antisemitizma. Za izgovor navaja ’’kritično’’ britansko vlado, ki le napoveduje gospodarske ukrepe. Za izgovor še doda: ’’Mednarodno sodišče ima v pretresu tožbe zoper izraelskega (ruskega) predsednika in njegove sodelavce, toda ne razpravlja o sankcijah zoper izraelsko (rusko) gospodarstvo.’’ Če bi EU in cel Zahod uvedel take gospodarske sankcije in blokade, kot jih je uvedel proti Rusiji, bi se vojna proti Palestincem in verjetno tudi Izrael končala v roku 1 meseca. Smešna je navedba Nežmaha, da bi morali protestniki zahtevati zaprtje slovenske ambasade v Tel Avivu, ker potem bi bil Nežmah zadovoljen. Pri vsej tej pisariji lahko sklepamo, da Nežmah podpira ali vsaj tolerira zločinsko vlado Netanjahuja. On bi obsodil tudi Einsteina in Hannah Arendt antisemitizma, ker sta leta 1948 skupaj z mnogimi judi napisala pismo za The New York Times, v katerem sta jasno povedala, da je Begin terorist.

Vrhunec sprevrženosti pa je njegovo primerjanje ljubljanskih bazenov z letom 1943. Ob zapisu, da so fašistične okupacijske oblasti ljudem takrat omogočale ’’bistveno lagodnejše preživljanje pasjih dni’’, se mora vsakdo zgroziti. Ljubljana je bila leta 1943 ožičena kot taborišče, ljudje so stradali, bili streljani kot talci in deportirani. Upam, da Ljubljančani ne bodo nikoli več zahtevali fašističnega standarda iz leta 1943.

Janez Janša je iz občutka ogroženosti naredil politično identiteto. Njegova politika že desetletja temelji na podobnem vzorcu: najprej je treba pokazati nevarnost, nato določiti sovražnika in nazadnje ponuditi sebe, ki naj bi pred tem sovražnikom varoval narod. Največja Janševa prevara je morda prav v tem, da sebe postavlja na stran Slovenije, svoje nasprotnike pa na drugo stran. In če kdo desetletja gradi politično moč, da Slovence prepričuje, da se morajo bati drug drugega, se je treba vprašati, kdo Sloveniji v resnici najbolj škoduje.

Janša skoraj vsak politični konflikt spremeni v eksistenčni spopad. Kritika postane napad. Politični nasprotnik postane grožnja. Medij, ki mu ni naklonjen, postane del sistema. Nevladna organizacija pa del zarote. Vedno znova se vzpostavi: mi smo ogroženi, oni nas ogrožajo, zato moramo stopiti skupaj proti skupnemu sovražniku. In prav tu je Janševa politika najbolj nevarna. Nevarnost je v logiki, da družba potrebuje permanentni konflikt, da lahko voditelj ostane njen nepogrešljivi zaščitnik. Takšna politika ne združuje. Mobilizira.

Žrtev kot politični kapital. Pomemben del te politike je tudi Janševa zgodba o očetu, ta naj bi preživel Kočevski rog, ki je bila javno objavljena že v začetku devetdesetih let in jo je Janša pozneje vključil tudi v svoje pisanje. Ne glede na to, da je zgodba morda izmišljena, ima vsaj pri njegovih pristaših politično moč. Janša je večkrat svoje življenje predstavil skozi prizmo preizkušenj, nevarnosti, krivic in preživetja. Problem je, če se osebni občutek ogroženosti spremeni v politični pogled na svet. Potem začne tudi politiko razumeti kot nenehno vojno. In če svojo osebno zgodbo prenese na državo, postane država prav tako nenehno ogrožena. Takrat namesto iskanja kompromisov potrebuje boj.

Pri tem je posebej zanimiva njegova lastna politična pot. Leta 1975, ko je bil star 17 let, je napisal, da želi delovati v Zvezi komunistov in se izobraziti v marksistični ideologiji. Pozneje je bil član ZKS in je deloval tudi v strukturah ZSMS. Tudi Milan Zver, eden najvidnejših današnjih obrazov SDS, je bil član ZKS med letoma 1979 in 1989. Človek ima pravico spremeniti politična prepričanja. Toda potem je treba imeti enaka merila zase kot za druge. Če je nekdanja politična pripadnost madež pri nasprotniku, mora biti tudi pri tebi. Če označiš komunizem kot zločinski sistem, potem tega ni mogoče uporabljati samo kot orožje proti političnim tekmecem.

Janševa politika potrebuje selektivni zgodovinski spomin. Toda če zgodovina postane predvsem orožje za današnji politični boj, potem tudi mrtvi niso več mrtvi. Postanejo volilno orodje. Slovenija je svojo komunistično preteklost že preživela. Preživela je tudi osamosvojitev, tranzicijo, gospodarske krize, politične menjave in generacijske spremembe. Toda za Janšo se zgodovina nikoli ne sme končati. Kot da mora Slovenija še vedno izbirati med partizani in domobranci. Med komunizmom in protikomunizmom. Med »našimi« in »njihovimi«. Vendar človek, rojen desetletja po vojni, ni odgovoren za dejanja svojega deda. Mlad človek danes ne potrebuje nove državljanske vojne. Potrebuje službo, dostojno stanovanje, zdravstvo, varnost, izobraževanje in občutek, da je država tudi njegova.

Slovenija ne potrebuje politika, ki ji vsak dan razlaga, koga se mora bati, zato je treba Janševo politiko presojati tudi po posledicah. Kaj je po desetletjih nenehnega političnega boja ostalo? Družba, v kateri se ljudje pogosto ne prepirajo več o rešitvah, ampak o tem, kdo sploh sme biti Slovenec. Družba, v kateri se politični nasprotniki obravnavajo kot moralni sovražniki. Družba, v kateri se zgodovina uporablja kot gorivo za sedanjost. Je to naša želja in naš cilj? In kdo je naš največji sovražnik? Kaj Slovenijo najbolj uničuje od znotraj? Je to človek, ki ima drugačno politično mnenje? Je to novinar, ki kritizira oblast? Je to nevladna organizacija?

Državljani, ki jih Janša desetletja razdvaja na »naše« in »njihove«, počasi zgubljamo občutek, da smo sploh še skupnost. Največji sovražnik Slovencev je torej njegova politika, ki potrebuje sovraštvo med nami, da lahko sama obstaja.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) sporočamo, da smo kot organizator referendumske kampanje aktivno vstopili v kampanjo proti ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija in proti uveljavitvi novele zakona o parlamentarni preiskavi.

Izida obeh referendumov sta ključna za zagotavljanje neodvisnega dela novinark, novinarjev in uredništev, ključna sta tudi za medijsko svobodo in demokratične procese v državi. Odločitev na zakonodajnem referendumu bo imela takojšne, neposredne in zastrašujoče učinke za novinarje, ki se bodo kot preiskovanci znašli v preiskavi, za vse ostale pa opozorilo, ki bo lahko vodilo v samocenzuro. Zakon bistveno oži prejšnji nabor ustavnih in procesnih varovalk, slabša zaščito temeljnih človekovih pravic, med njimi svobode izražanja in svobode medijev, ter ogroža tajnost novinarskih virov.

Ne ostajamo ob strani niti, ko gre za prihodnost javnega medija. Tudi v tokratni referendumski kampanji odločno stopamo v bran temeljnim načelom delovanja RTV Slovenija. Razkrivali bomo poenostavljene in enostranske argumente predlagateljev referenduma. Naše sporočilo je povsem jasno: brez predvidljivega in stabilnega financiranja ni neodvisne javne radiotelevizije. To ni zgolj naša želja, temveč zahteva Evropskega akta o svobodi medijev (EMFA), priporočil Sveta Evrope in odločb ustavnega sodišča. Predlagatelji volivcem namreč niso povedali, kakšne zakonske spremembe, ki bodo zagotovile financiranje v skladu z EMFO, bodo sledile. Zaščita javnega medija je zaščita pravice javnosti do obveščenosti, zato pri tem ne bomo pristajali na nobene kompromise.

RTV Slovenija deluje v javnem interesu, odgovorna je javnosti, ni v lasti države, ki bi skozi višino in način financiranja določala in pogojevala njene vsebine, še manj pa vplivala na uredniške odločitve. Ne bežimo od dejstva, da je v krizi in da potrebuje temeljite spremembe na vseh ravneh. Vendar ne moremo dopustiti njene razgradnje zaradi populističnega odpravljanja prispevka. Parole v slogu, »Naj plačuje, kdor želi,« so zavajajoče. S prostovoljnim financiranjem nikakor ni mogoče zagotavljati enake širine in kakovosti programov, izkušnje in podatki pa žal kažejo, da je pripravljenost ljudi za plačevanje medijskih vsebin nizka.

Posledice izsiljevanja države preko financiranja iz državnega proračuna lahko spremljamo v živo. Javni medij je prisiljen krčiti programe, ker država ne izpolni obveznosti po 30. členu zakona o RTV, po katerem je dolžna sofinancirati glasbeno produkcijo in narodnostne programe. Slovenija je ne dolgo nazaj spremljala tudi borbo za obstanek Slovenske tiskovne agencije, ki ji je država nezakonito ustavila proračunsko financiranje.

Posvetovalni referendum sicer nima neposrednih zakonodajnih posledic, vendar nam veliko o namenih aktualne vlade povedo napovedane spremembe medijske zakonodaje, ki na vseh nivojih zmanjšuje obveznost države za zagotavljanje kakovostnih medijskih vsebin v slovenskem jeziku. Slovenija tako izgublja informacijsko in medijsko suverenost, državljani pa smo vedno bolj prepuščeni algoritmom in umetni inteligenci globalnih platform.

Aktualna oblast morebitno podporo ukinitvi RTV-prispevka lahko interpretira na način, da ljudje ne potrebujejo javne radiotelevizije, čemur bodo sledili ukrepi za njeno finančno, kadrovsko in vsebinsko osiromašenje ter podreditev vsakokratni vladajoči politiki.

Takšne RTV državljani res ne potrebujemo. Potrebujemo močno, neodvisno, stabilno in profesionalno javno RTV kot najpomembnejšo kulturno in informacijsko ustanovo, skrbnico rabe lepe slovenščine in spodbujevalko kakovostne glasbene in televizijske produkcije. Zato bomo državljanke in državljane v kampanji nagovarjali, da glasujete proti. Proti razgradnji RTV Slovenija in proti političnemu preiskovanju in nadzoru novinarjev in njihovih virov.

Če se z nami strinjate in bi nam pomagali zbrati sredstva za plakate in druge materiale za kampanjo, lahko nakažete donacijo na transakcijski račun SI56 6100 0003 1794 522.

V uvodniku »Cenejši bencin? Seveda se da.« in članku »Je visoka cena goriv upravičena?« je bilo o družbi Petrol objavljenih več navedb, ki so neresnične, netočne oziroma zavajajoče. Petrol jih zavrača in zaradi zagotovitve celovite in pravilne informacije javnosti pojasnjuje naslednja dejstva.

Neresnična je navedba, da ima Petrol s terminskimi pogodbami nabavne cene goriv vnaprej fiksirane za celotno leto oziroma da »le 10 odstotkov nafte kupuje po tekočih cenah«.

Terminske pogodbe za dobavo goriv Petrolu zagotavljajo predvsem količinsko stabilnost in zanesljivost oskrbe z naftnimi derivati. Same po sebi pa ne pomenijo, da so nabavne cene vseh derivatov za celotno obdobje vnaprej fiksirane.

Nabavne cene derivatov so odvisne od vsakokratnih tržnih razmer ob dobavi, gibanja cen na mednarodnih trgih, valutnih tečajev, količin ter stroškov logistike in drugih relevantnih dejavnikov. Zato ni mogoče utemeljeno trditi, da bi si Petrol lahko za daljše časovno obdobje vnaprej fiksiral nabavno ceno vseh derivatov in se s tem izognil vplivu sprememb cen na mednarodnih trgih.

Petrol je zato neposredno izpostavljen razmeram na mednarodnih trgih naftnih derivatov. Prav tako nima lastnih rafinerij, zato v svojem poslovanju ne ustvarja rafinerijskih dobičkov.

Zavajajoč je tudi način, na katerega je v objavah predstavljena regulirana marža, saj lahko pri bralcu ustvari napačen vtis, da regulirana marža predstavlja neposreden dobiček Petrola.

Regulirana marža predstavlja najvišjo dovoljeno maržo naftnega trgovca, iz katere mora ta pokrivati vrsto stroškov, povezanih s prodajo in distribucijo goriv. Mednje sodijo zlasti stroški dela, logistike, skladiščenja, distribucije, vzdrževanja prodajne mreže, energije, plačilnega prometa, financiranja in drugi stroški poslovanja.

Zato iz spremembe oziroma povišanja regulirane marže za en cent ni mogoče neposredno sklepati, da se bo bilančni dobiček Petrola povečal za 10 do 12 milijonov evrov.

Petrol je skupina, ki posluje na različnih trgih in opravlja različne dejavnosti. Poslovnega izida celotne skupine zato ni mogoče neposredno pripisovati regulirani prodaji goriv v Sloveniji. Večino poslovnega dobička skupina Petrol ustvari zunaj Slovenije.

Ne držijo niti namigovanja, da naj bi bila junija 2026 regulirana marža brez ustrezne utemeljitve oziroma brez analiz in lastnih izračunov zvišana v korist Petrola.

Petrol pri postopkih določanja regulatornega modela in konkretne višine najvišje dovoljene marže ne sodeluje na način, ki bi mu omogočal odločanje o njeni višini. Določanje regulatornega okvira in višine regulirane marže je v pristojnosti Vlade Republike Slovenije.

Petrol sicer že vrsto let opozarja na ekonomsko nevzdržnost obstoječega regulatornega modela določanja cen naftnih derivatov in se zavzema za deregulacijo cen vseh derivatov, tudi derivatov, ki se prodajajo zunaj avtocestnega omrežja, po vzoru ureditve v drugih državah članicah Evropske unije.

Zavajajoče so tudi navedbe, da priznani stroški obveznega vmešavanja biokomponent predstavljajo dodatno maržo oziroma zagotovljeni dobiček trgovcev.

Obveznost vmešavanja biokomponent v goriva izhaja iz veljavnih predpisov. Države članice določajo obseg oziroma zahteve glede vmešavanja biokomponent v okviru veljavnega regulatornega in evropskega pravnega okvira. Slovenija ima pri tem nadpovprečno visoke zahteve glede deleža biokomponent.

Priznanje stroška obveznega vmešavanja biokomponent zato ne pomeni priznanja dodatne marže ali zagotovljenega dobička trgovca, temveč upoštevanje stroškov, ki družbi nastajajo zaradi izpolnjevanja regulatornih zahtev.

Petrol odločno zavrača navedbe oziroma namigovanja o kakršnem koli »predvolilnem ustavljanju dobave« goriv.

Petrol ni sprejel odločitve niti izdal navodila za ustavitev ali namerno zmanjševanje dobav goriv. Nasprotno, v obdobju izrednega povečanja povpraševanja je družba obseg dobav bistveno povečala.

Do sunkovitega povečanja povpraševanja po gorivih v Sloveniji je marca 2026 prišlo predvsem zaradi pričakovanega zvišanja maloprodajnih cen, ki je bilo javno napovedano več dni vnaprej. Omejene fizične zmogljivosti logistične verige tako začasno niso mogle v celoti slediti močno povečanemu povpraševanju.

Treba je poudariti, da je Petrol kljub bistveno povečanemu povpraševanju in dvigu cen marca 2026 v segmentu prodaje goriv v Sloveniji zabeležil kar 27,5 milijona evrov izgube iz poslovanja, kar ne bi bilo mogoče, če bi imel nabavne cene fiksirane leto vnaprej, kot napačno sklepata avtorja navedenih člankov.

Marca 2026 je Petrol zabeležil kar 72-odstotno rast količin goriv, dostavljenih na prodajna mesta, v primerjavi z marcem 2025.

Ob takšnem izrednem povečanju povpraševanja so bili začasni izpadi na posameznih prodajnih mestih posledica izjemnih razmer v oskrbovalni in logistični verigi in jih ni mogoče prikazovati kot dokaz namernega omejevanja dobav.

Petrol je na podlagi izkušenj iz navedenega obdobja pristopil tudi k pripravi protokola za ravnanje družbe ob podobnih anomalijah v prihodnje. Njegov namen je med drugim izboljšati odzivnost družbe in zmanjšati izpostavljenost poslovnim izgubam v primerljivih izrednih okoliščinah.

Neresnične so tudi navedbe oziroma namigovanja, da naj bi Petrol od Vlade Republike Slovenije zahteval »ekscesne dobičke« oziroma da bi med Petrolom in Vlado Republike Slovenije obstajal politični dogovor ali dogovorjena protiusluga.

Petrol si že vrsto let prizadeva za ekonomsko vzdržen, predvidljiv in mednarodno primerljiv regulatorni okvir.

Petrol z Vlado Republike Slovenije, političnimi strankami ali nosilci javnih funkcij nima nobenega dogovora o višini regulirane marže, volilni podpori, politični protiuslugi ali drugi vnaprej dogovorjeni koristi.

Petrol zato odločno zavrača vse neresnične navedbe in namigovanja, da je zahteval »ekscesne dobičke«, da regulirana marža predstavlja njegov neposredni dobiček, da je namenoma omejeval dobave goriv, da stroški biokomponent predstavljajo dodatno maržo trgovcev ali da je bil zaradi političnih dogovorov deležen posebnih ugodnosti oziroma vnaprej dogovorjene koristi.

Ko sem prebrala besede izraelske veleposlanice Ruth Cohen-Dar o antisemitizmu v Sloveniji, sem se počutila globoko prizadeto. Prizadevam si za človečnost, za enako vrednost vsakega človeškega življenja, za konec množičnega trpljenja Palestincev in nasprotujem ravnanju, ki ga vse več ljudi in strokovnih institucij označuje za genocid. Zato težko sprejmem, da bi bila zahteva po zaščiti palestinskih civilistov ali kritika izraelske politike povezana s sovraštvom do Judov.

In prav zato sprašujem izraelsko veleposlanico, kdaj je kritika izraelske politike postala antisemitizem. Če zahtevam zaščito palestinskih otrok, nisem proti Judom. Če obsodim ravnanje izraelske vlade, ne napadam judovstva. Če zahtevam odgovornost za dejanja izraelskih politikov, ne sovražim Judov. To razlikovanje bi moralo biti temeljno. Če teh razlik ne zmoremo več vzpostaviti, smo nevarno blizu temu, da politično kritiko razglasimo za sovraštvo do celega naroda. Toda ali ni prav to nevarnost, ki jo moramo prepoznati v odnosu do Palestincev, ko se celotno palestinsko prebivalstvo obravnava skozi prizmo Hamasa in se posamezniku odvzame njegova individualnost?

Antisemitizem je seveda treba obsoditi, povsod in ne glede na to, s katere politične strani prihaja. Če nekdo Jude napada zato, ker so Judje, je to antisemitizem. Če uporablja stare predstave o kolektivni krivdi Judov, je to antisemitizem. Če zanika holokavst, je to antisemitizem. Toda kritika izraelskih oblasti pa nikakor ni.

Velik del naše desnice, ki je nekoč znal uporabljati govorico o »judovskih elitah«, je danes postal goreč zagovornik Izraela, še zlasti Netanjahuja, njegovih ljudi in politike. Izraelska zastava je za nekatere postala dokaz moralne neoporečnosti. A podpora Izraelu sama po sebi ni dokaz borbe proti antisemitizmu. Izrael je mogoče podpirati iz geopolitičnih, verskih ali pragmatičnih razlogov. Tudi zato, ker ga vidijo kot zaveznika v evropskem kulturnem boju proti islamizmu ali levici. Ali kot zaveznika priti na oblast.

Pravi preizkus odnosa do Judov je, ali smo pripravljeni antisemitizem obsoditi tudi takrat, ko prihaja iz našega političnega tabora. Če se del slovenske desnice predstavlja kot najbolj zanesljiv izraelski prijatelj, hkrati pa se njeni predstavniki pojavljajo v družbi poveličevalcev ustaštva in njegove simbolike, tega ni mogoče obravnavati kot nepomembno zgodovinsko posebnost. NDH je sprejela rasne zakone, preganjala Jude in sodelovala pri njihovem uničevanju. Zato bi moral biti vsak poskus rehabilitacije ustaške simbolike za resničnega nasprotnika antisemitizma alarm. Pa je za SDS, za NSi, za demokrate in Resnico alarm? Ni, nasprotno.

Ponovno sprašujem izraelsko diplomacijo: Zakaj antisemitizem tako hitro »prepoznate« pri političnih nasprotnikih, ne pa pri podpornikih, kot so Janša in njegovi? Moralno merilo ne more biti odvisno od političnega prijateljstva.

Najbolj nevarno se mi zdi, če spomin na holokavst postane politični monopol in ščit pred kritiko današnje genocidne izraelske politike. Njegova lekcija je namreč univerzalna - človeka ne smemo razčlovečiti, mu odvzeti dostojanstva in ga spremeniti v legitimno tarčo. Zato »nikoli več« ne more pomeniti »nikoli več Judom, za druge pa bomo videli«. Pomeniti mora nikoli več nikomur. Palestinski otrok ni manj vreden kot Jud. Obsodba njegovega trpljenja ne zmanjšuje trpljenja judovskih žrtev holokavsta. Eno merilo za vse! Samo to je človečnost. Se strinjate, gospa veleposlanica?

Ko prebiram članek Jureta Trampuša z naslovom Domoljubje in Marija, se v celoti strinjam z avtorjevo analizo izključujoče narave Janševe poslanice ob velikem šmarnu. Vendar pa me ob tem znova zbode politična legenda, s katero Trampuš začenja tekst – namreč, da je bil Janša v mladosti komunist, moč božje milosti pa naj bi spoznal kasneje v vojaškem zaporu. Kot nekdo, ki pozorno spremlja slovensko politično sceno, moram jasno poudariti: Janša v resnici nikoli ni bil ne prepričan komunist ne iskren krščanski domoljub. On je bil in ostaja zgolj politični oportunist z zavidanja vredno tranzicijsko kariero, ki svoje svetovne nazore menjava hitro in preračunljivo, prilagojeno vsakokratnemu obdobju. Njegovo domnevno spoznanje božje milosti leta 1988 je bilo le še ena oportunistična tranzicija za prevzem oblasti.

Janša je danes morda institucionalno religiozen človek, je pa izjemno daleč od duhovnega človeka. Kot nas uči preudarni Bertrand Russell, sta religioznost in duhovnost povsem ločeni stvari. Religioznost je zunanja, formalna in podrejena cerkveni instituciji; duhovnost pa je širši pojem, ki se nanaša na človekovo globoko prizadevanje, da razume sebe, svoje življenje in svojo sočutno povezanost z drugimi ljudmi ter naravo. In prav tu Janša odpove na celi črti. Njegovo politično delovanje in govori so polni sovraštva, izključevanja in hujskanja proti vsem, ki ne sprejmejo njegovega janšizma. Kako svetlobna leta daleč od duhovnosti je ta človek, najbolj nazorno dokazuje njegovo odkrito prijateljstvo z Benjaminom Netanjahujem.

Netanjahujeva stranka Likud je neposredna naslednica gibanja, ki ga je ustanovil Menahim Begin. Že leta 1948 so judovski izseljenci in vrhunski intelektualci, vključno z Albertom Einsteinom in Hannah Arendt, v odprtem pismu za New York Times ostro opozorili svetovno javnost, da je Begin terorist, ki izvaja pokole nad Palestinci, in da ima njegova stranka enake metode, cilje in fašistoidno volilno bazo kot evropske nacistične organizacije. Danes Netanjahu pod krinko obrambe izvaja genocidno politiko v Gazi, Janša pa mu pri tem zvesto salutira.

Kot politični oportunist Janša namenoma noče razumeti aktualnih zgodovinskih grozot, saj sta si z Netanjahujem v svojih metodah preveč podobna. Še manj pa je sposoben dojeti zaključni poziv Bertranda Russlla: grozote, ki so jih določeni narodi pretrpeli v preteklosti, nikakor ne morejo biti opravičilo za enake ali še hujše zločine, ki jih ti isti narodi danes v sedanjosti prizadenejo nekomu drugemu.

Temelj naše ustavne demokracije in državnosti so laičnost, razsvetljenstvo, humanizem in narodnoosvobodilni boj, ne pa izključujoča politična manipulacija s krščanskimi vrednotami, ki jih njihovi največji glasniki sami najbolj surovo poteptajo. 

V naši zavesti, polni zgodovinskega spomina, nosimo spoznanje, da je človekova minljivost del življenja, pokop pa temeljna civilizacijska obveza.

V naši zavesti pa nosimo tudi spoznanje, da je pokop posmrtnih ostankov žrtev povojnega nasilja v Sloveniji moralna obveza vsega Slovenstva. Zato se ni čuditi večkrat izraženim željam in zahtevam večine prebivalcev, naj se pokop čimprej opravi, čeprav manjšina morda misli in deluje drugače.

Imperativu človečnosti se je odzvala zdajšnja vlada, ki je odločena, da se osemdesetletnemu mučnemu obdobju naredi konec. Zdaj je že znano, da je za pokop žrtev sprejet zakon (novela), pripravljeni so pravilniki za izvedbo pokopa in določen je kraj pokopa, to je osrednje pokopališče Žale v Ljubljani, prestolnici Slovenije.

Kruta smrt nesrečnih žrtev in globoke bolečine, ki še vedno spremljajo življenja njihovih najbližjih kot tudi mnogih čutečih sonarodnjakov, ne dovolijo, da bi nasprotniki pokopa s tako lahkoto v nedogled prezirali in ovirali žrtvam dostojen pokop. Namesto premeščanja plastičnih zabojev in vreč, polnih otožne vsebine, s čimer je doseženo dno etičnih in moralnih načel v civiliziranem svetu, je tu zdaj odločna zahteva po pokopu žrtev in zagotovitvi spoštljivega vzdušja pokopnega in spominskega prostora. Zato je naloga vladne komisije, da za omenjeni zahtevi izbere najprimernejšo lokacijo ob dodatnem pogoju – trajnosti lokacije, ki jo narekuje spoštovanje do mrtvih in ki ne sme biti podvržena stihiji drugih potreb.

Vse te zahteve oz. pogoje odlično izpoljnjuje pokopališče Žale, zato je tudi razumljivo, da je bilo skozi več zgodovinskih obdobij izbrano kot kraj pokopa in večnega spomina ne samo za več kot 150.000 posameznikov, ampak tudi različnih verskih, vojaških ali drugih skupnosti. Naj naštejem samo nekatere: - V erske skupnosti, redovi: Frančiškani, Jezuiti, Kapucini, Salezijanci, Lazaristi, Uršulinke, Usmiljenke, Šolske sestre, Notredamke in dr. - Italijansko vojaško pokopališče – 1. sv. vojna, več kot 1.000 grobov - Nemško vojaško pokopališče – 2. sv. vojna, skoraj 1.000 grobov - Avstro-ogrsko pokopališče – 1. sv. vojna, 6.300 grobov - Kostnica žrtev 1.sv. vojne – posmrtni ostanki več kot 5.000 žrtev - Judovsko pokopališče - Spomenik sinovom Rusije in Sovjetske Zveze - Spomenik žrtvam dachauskih procesov - Spomenik žrtvam, padlim v vojni za Slovenijo 1991 - Spominsko grobišče žrtev letalske nesreče na Korziki - In še mnogo drugih V družbo vseh naštetih, ki počivajo na tem pokopališču, bomo tako kmalu pospremili tudi sorojake, žrtve povojne morije, in jim končno zagotovili mirni počitek.

Grobno znamenje, ki bo označevalo njihovo poslednje domovanje, mora biti sporočilo živečim – nikoli več!

Naj zaključim: pokopališče je imanentni del mesta, je kraj mrtvih in kraj kulturnega izročila, tradicije, običajev in simbolnih pomenov. Njegovi številni elementi so v skladni medsebojni povezavi in dajejo vsebino našemu zadnjemu domovanju.

Pokopališče je zgodovinski, kulturni in krajinski fenomen, ki v naši kulturi je in ostaja kraj posebnega pomena. 

Če je Golob kršil zakon, naj odgovarja. Če so bili očitki Bobnarjeve neutemeljeni, naj se tudi to pove.

Janšist ni vsak politik in podpornik SDS-a, ali človek, ki je volil Janeza Janšo. Ni vsak policist ali uradnik, ki je bil imenovan v času njegove vlade, in ni vsakdo, ki je z Janšo politično sodeloval. Janšizem razumemo kot način izvajanja oblasti: politično obvladovanje institucij, kadrovanje po lojalnosti, pritisk na neodvisne organe in medije ter delitev družbe na »naše« in »njihove«.

Zato me je vedno motilo, ko so geslo »smrt janšizmu« razlagali kot željo po smrti Janše in njegovih podpornikov. Takšna hudobna razlaga je bila za SDS politično zelo priročna, ker je z njo blatila nasprotnike. Tudi zato je nenehno očitala Golobu, ki je izraz janšisti samo povzel in gotovo poznal njegov pomen.

Leta 2022 se je odločalo, kakšna naj bo država po Janševem razsutju in po nezakonitem in nesorazmernem vtikanju v policijo. Takrat ni šlo za nezakonite poskuse, takrat so se izvajali z roko v roki. Da ne omenjam početja s protestniki in vsega ostalega. Glas ljudstva je zato pred volitvami med drugim zahteval odpravo posledic nestrokovnih kadrovanj prejšnje vlade, večjo neodvisnost institucij in preverjanje političnih imenovanj. Golob in Gibanje Svoboda sta tem zahtevam pritrdila. Bistvo torej ni bilo »odstranite vse, ki jih je imenovala Janševa vlada« - kot se SDS ves čas dela žrtev - ampak »preverite politično kadrovanje in vrnite strokovna merila«. To je pomembna razlika.

Zato tudi današnje zgodbe o policiji ne morem razumeti samo skozi besedo »čiščenje janšistov«. Tudi pri Tatjani Bobnar sem zaradi tega previdna. Parlamentarna komisija je prišla do resnih ugotovitev glede njenega in Lindavovega pričanja o dogajanju okoli aretacije ruskih vohunov. Toda iz tega še ne sledi, da je bila neresnična (ali čisto neresnična) njena pripoved o odnosih med vlado in policijo.

Imam pa vprašanja. Če je Bobnar že ob prvem srečanju z Golobom zaznala problematično razumevanje kadrovanja v policiji, zakaj je funkcijo notranje ministrice sprejela? Zakaj je o svojih pomislekih spregovorila šele po konfliktu? Morda ima za to razloge. Morda je verjela, da lahko stvari uredi znotraj sistema. Morda pa je prišlo tudi do nerazumevanja med policijsko in politično vlogo in komunikacijo pri tem. Tega ne vem. Še manj me pa prepriča enačenje delovanja Janševe tretje vlade in Golobove vlade pri vplivanju na policijo. Če sta bili res enaki, bi rada vedela, v čem, ker tega res ne vidim. Je kdo takrat obtožil in ovadil Janšo? Zakaj ne? Ker je za nekatere nedotakljiv? Je kdo zahteval odgovornost? Sta Bobnar in Lindav glasno opozarjala na politično obvladovanje policije?

Nista. Danes se zdi, kot da so bile takratna oblast in vse njene rušilne posledice pozabljene. Pri tem ne pravim, da je Golob nad kritiko. Če je prestopil mejo, naj za to odgovarja. Toda prav tako ne sprejemam enačenja.

Golobova vlada je imela napake. Tudi resne. Po volitvah leta 2022 sem pričakovala in tudi dobila predvsem spremembo smeri v krepitev socialne države. Bilo je manj političnega obvladovanja institucij, strokovnejše kadrovanje in normalnejši odnos med oblastjo in državnimi organi. Zato se mi zdi nevarno, če bomo danes zaradi ene afere začeli govoriti, da sta bila Janša in Golob pravzaprav ista zgodba. Nista.

Janšev način vladanja je za državo toksičen. To ne pomeni, da je vsak Janšev kader slab in vsak Golobov dober. Pomeni pa, da sem leta 2022 podprla spremembo politične smeri, ne pa menjave enega seznama političnih ljudi z drugim. Če je Golob kršil zakon, naj odgovarja. Če so bili očitki Bobnarjeve neutemeljeni, naj se tudi to pove. Za to dimno zaveso pa poteka razgradnja države naprej. Odstopajo veliki strokovnjaki, kadrujejo se ljudje, ki bi »sodnikom trli jajca«, suverenost države se prodaja Izraelu in korak za korakom drsimo v avtokracijo. 

Državni zbor je podprl razpis posvetovalnega referenduma o ukinitvi obveznega plačevanja prispevka za programe RTV Slovenija. Takšno ravnanje je neodgovorno, če hkrati volivcem ne poveš, kako nameravaš interpretirati izid referenduma in kakšne zakonske spremembe bodo sledile.

Obenem se bojimo, da bo aktualna oblast morebitno podporo ukinitvi RTV-prispevka interpretirala na način, da ljudje ne potrebujejo javne radiotelevizije, čemur bodo sledili ukrepi za njeno finančno, kadrovsko in vsebinsko osiromašenje ter podreditev vsakokratni vladajoči politiki.

Takšne RTV državljani res ne potrebujemo. Potrebujemo močno, neodvisno, stabilno in profesionalno javno RTV kot najpomembnejšo kulturno in informacijsko ustanovo, skrbnico rabe lepe slovenščine in spodbujevalko kakovostne glasbene in televizijske produkcije.

Opozarjamo še, da je zagotavljanje neodvisne javne RTV s stabilnim financiranjem tudi zahteva predpisov Evropske unije.

Pričakujemo, da bo referendumska kampanja postregla s številnimi populizmi in dezinformacijami, na kar bomo v Društvu novinarjev Slovenije še posebej pozorni.

Svoje davne dni smo na Bledu dihali svež zrak, uživali mir in sobivali skupaj s turisti, ki so prihajali v kinč nebeški. Danes je to le še spomin. Preko vsega poletja je kraj s svojo okolico preplavljen s turisti. Množični turizem, prometni pritiski, turistifikacija stanovanj, prekomerna gradnja celoten tukajšnji prostor potiskajo čez rob njegove nosilne zmogljivosti. Turizem se predstavlja kot trajnostni, Bled pa kot zelena destinacija. A deklariranih načel in usmeritev vsakodnevne izkušnje prebivalcev ne potrjujejo: nenehni prometni kolaps s celodnevnimi prometnimi zastoji; hrup; pritisk na jezero in njegovo obalo; svetlobno onesnaževanje; pomanjkanje nočnega miru; degradacija okolja in narave s povečanimi odplakami in smetmi; reka Sava Bohinjka od Bleda navzdol bližje kloaki kot naravnemu vodotoku; vse višji stroški bivanja in dvig cen nepremičnin; pritiski na vodne vire; pritiski na javne storitve. To je samo nekaj primerov posledic prekomernega turističnega obremenjevanja kraja in njegove širše okolice.

Uradna priseganja na trajnostni turizem so samo prazna deklaracija, če temu ne sledijo resna dejanja in pravočasna ukrepanja za zagotavljanje takega stanja. Ampak razen simbolnih dejanj se dogajajo nasprotne prakse. Nova obsežna parkirišča v kraju, ki pritegnejo še večji promet; sprejemanje novih prostorskih načrtov za gradnjo novih, tudi večjih objektov za turistične nastanitve ob tem, da je povečevanje turističnih ležišč že itak stalnica (samo podatek, da je na Bledu okoli 20 youth hostlov, brez omenjanja zasebnih garaž, kleti, ki se spreminjajo v turistične sobe, pove, v katero smer gre turizem ipd.).

Ves omenjeni pritisk je tako velik in resen, ob letošnjem rekordnem dvomesečnem vročinskem in sušnem obdobju se je še bolj izostril, da so nujna dejanja, ki jih za preprečevanje takih razmer uresničujejo drugod po svetu, kot so npr.: preusmerjanje prometa oziroma regulacija dostopa (zgraditev centralnega parkirišča v bližini izstopa iz avtoceste ter organiziranje frekventnih shuttle busov po sistemu P+R); določanje kvot obiskovalcev; striktno omejevanje kratkoročnih najemov; na sezonsko obremenitev indeksirana turistična taksa; moratorij na nove turistične zmogljivosti; merjenje dnevnega pretoka obiskovalcev in merjenje hrupa/kakovosti zraka ter objavljanje teh kazalnikov. Ne nazadnje pa tudi večje vključevanje prebivalcev v odločitve, ki so povezane z razvojem kraja. Prebivalci Bleda nimamo več občutka, da smo sogovorniki z odgovornimi odločevalci.

Trenutno dogajanje ni razvoj, temveč razprodaja prostora in narave. Vprašanje »kam to pelje?« ima preprost odgovor: v izgubo tistega, kar Bled dela Bled. Če ne bomo obrnili krmila, ne bomo več reševali turizma – reševali bomo zgolj posledice.

Na žalost to ni edina zgodba. V državi je še nekaj podobnih. Narava ima svoje zakonitosti in omejitve. Turizem, ki od nje živi, bi to moral prvi spoštovati. V nasprotnem si žaga lastno vejo. Mogoče bi se ob letošnji rekordni sezoni veljalo potrkati po glavi, ne po prsih. Na tem planetu ni neskončnosti naravnih virov!

Prebivalke in prebivalci Slovenije temu odločno nasprotujemo. S svojimi dejanji utrjujete sodelovanje z državo, ki v Gazi izvaja genocid. Utrjujete sodelovanje z državo, ki je v treh letih načrtno pobila več kot 73.300 in ranila prek 173.000 ljudi, od tega na desettisoče otrok, ob tem pa uničila skoraj celotno za življenje potrebno infrastrukturo. Izrael v Gazi sistematično strada in muči Palestince in Palestinke, medtem pa najvišji izraelski politični predstavniki javno pozivajo k množičnemu pobijanju prebivalstva. Tudi na Zahodnem bregu Izrael požiga palestinske domove in njihova polja ter napada in pobija palestinsko prebivalstvo. Cilj sta etnično čiščenje in priključitev ozemlja Izraelu.

Z vse tesnejšim sodelovanjem z Izraelom takšna dejanja predstavniki Vlade Republike Slovenije legitimirate in podpirate. Predsednik vlade Janez Janša je takoj ob nastopu mandata poudaril, da je Izrael strateški partner Slovenije, minister za zunanje in evropske zadeve Tone Kajzer pa je celo dejal, da Izraela ne smemo več obsojati in dajati vrednostnih in moralnih sodb.

Toda mi, prebivalci in prebivalke Republike Slovenije, vam sporočamo, da izraelska dejanja obsojamo. Ker ne podpiramo množičnega pobijanja, stradanja in mučenja ljudi. Ker vemo, kaj je prav in kaj narobe. Ker vemo, kaj so človekove pravice, ker poznamo humanitarno in mednarodno pravo in zahtevamo dosledno spoštovanje temeljnih moralnih norm.

Še naprej bomo zahtevali sankcije proti Izraelu. Ker vemo, kaj Izrael že več desetletij počne s palestinskim prebivalstvom.

Zahtevali bomo kaznovanje za izraelske zločine in za vse, ki pri tem sodelujejo. Ker vemo, da je Meddržavno sodišče že leta 2024 pripoznalo možnost izraelskega genocida in potrdilo nezakonitost izraelske okupacije ter s tem državam, tudi Sloveniji, naložilo odgovornost ukrepanja.

Ne bomo mirno opazovali, kako utrjujete sodelovanje z izraelsko genocidno državo in ji v Sloveniji celo nudite prostor za veleposlaništvo.

Ker smo ogorčeni. Ker smo besni. Sodelovanje z Izraelom je podpora genocidu, je podpora pobijanju in mučenju ljudi, tudi dojenčkov in otrok, pomeni podporo in sokrivdo pri uničevanju celotnih regij in generacij, pomeni podporo rasizmu, vojnim zločinom in drugim zločinom zoper človečnost. Ker ni mogoče pristajati na to, da se pobijanje otrok preimenuje v »strateško sodelovanje«, da se uničevanje palestinskega ljudstva odmika iz polja moralne presoje in da Slovenija ob tem ne zgolj molči, ampak celo sodeluje. Mi ne bomo pogledali stran. In ne bomo dovolili, da to počnete v našem imenu!

Zato vas pozivamo, da ne omogočite odprtja predstavništva države, ki dokazano ne spoštuje mednarodnega in humanitarnega prava, države, ki jo vodijo politiki, obtoženi vojnih zločinov, države, ki podpira in izvaja nezakonito prisvajanje ozemelj sosednjih držav, in države, ki je obtožena etničnega čiščenja in genocida. Zahtevamo, da proti Izraelu uvedete najostrejše sankcije ter k temu pozovete tudi EU in širšo mednarodno skupnost.

*Podpisniki: Gibanje za pravice Palestincev, Ne v mojem imenu!, Društvo Humanitas - Center za globalno učenje in sodelovanje, Zavod Proja, Inštitut 8. Marec, Velenje za Slovenijo, Sumud, platforma za svobodno Palestino, Danes je nov dan, Inštitut za druga vprašanja, Založba /*cf. - Zavod založniško in raziskovalno dejavnost, Društvo za razvoj humanistike, Zavod za podporo civilnodružbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje Pekarna Magdalenske mreže, Organizacija za participatorno družbo, Društvo OV-CA, Slovenska filantropija, Glas ljudstva, Kolektiv Rosa, Kreativni razred, Divja misel, Društvo Iskra, Moment Maribor, Sindikat za ustvarjalnost in kulturo ZASUK, Društvo DIH - Enakopravni pod mavrico, Iniciativa mestni zbor, Ženski pevski zbor Kombinat, Sindikat Mladi plus, Ekosocialistična iniciativa Klas, Društvo Rdeča pesa, Ambasada Rog, PLAC - Participativna Ljubljanska Avtonomna Cona, Društvo za kvirovske in feministične dogodke za LGTBQAI+ ljudi - Lez Get Together Maribor, Društvo Škuc, Društvo ZIZ, Kulturno društvo Prostorož, Feministični pevski zbor Z’borke, Mesto žensk, Društvo za promocijo žensk v kulturi, Focus, društvo za sonaraven razvoj, PIC Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja, Zavod Membrana, Inštitut za delavske študije (IDŠ), Ženski lobi Slovenije, Umanotera ter posameznice in posamezniki

V zvezi z Javnim zavodom za razvoj sodobne plesne umetnosti (ZRSPU) je IFJ natresla toliko neresnic, polresnic in laži, da je po dveh mesecih njenega arogantnega in ignorantskega vladanja slovenski kulturi napočil čas za kratko rekapitulacijo. S svojimi medijskimi izjavami in uradnimi stališči je kršila kodekse, standarde in integriteto, ki pritičejo delovanju političnega funkcionarja najvišjega ranga. Prelomila je tudi zaprisego ob imenovanju za ministrico za kulturo Republike Slovenije v Državnem zboru.

Najprej se je zlagala, da v letošnjem proračunu za kulturo zeva globoka proračunska luknja in da denarja za tak luksuz, kot ga namerava izvajati soustanovljeni, sicer že leta 2012 pod 2. Janševo vlado ukinjeni, javni zavod za sodobni ples, preprosto ni. Kot tudi ni denarja za kopico drugih nepotrebnih programskih in projektnih vsebin, ki jih izvajajo nevladni izvajalci, javni zavodi in samostojni delavci v kulturi. Danes je jasno, da je denar vsekozi bil in da bo - po njenih besedah - razpolagala z rekordnim proračunom. 560.000 EUR? Drobiž.

Njena naslednja laž je bila, da bo javni zavod imel ob direktorju še dva zaposlena pomočnika direktorja, kar naj bi po njenem mnenju predstavljajo zgodovinski unikum in »privilegij«. Očitno IFJ ni prebrala Sklepa o ustanovitvi ZRSPU, kjer izrecno piše, da je od dveh predvidenih pomočnikov direktorja dejansko mogoče zaposliti le enega. V našem primeru umetniško direktorico. Ob tem je, kako nerodno, pozabila povedati, da je istovrstna rešitev zapisana tudi v Sklepu o ustanovitvi javnega zavoda Muzej slovenske osamosvojitve. Priznam, da se mi vršilec dolžnosti direktorja osamosvojenega muzeja, Jože Dežman, že vnaprej smili.

Njena tretja laž je povezana z izvršljivostjo tristranske pogodbe med soustanoviteljicami: državo ter celjsko in novogoriško občino. Če je menila, da je neizvršljiva, na kar sem večkrat opozarjal tudi sam, je imela več kot dovolj časa, kar dva meseca, da jo spremeni in uskladi s soustanoviteljicama. Dodatna laž, še vedno objavljena na uradni spletni strani ministrstva za kulturo, je, da nobena od soustanoviteljic ni poravnala svojih pogodbenih obveznosti. Ni res, MO Celje jih je, na kar je opozorila tudi v javno objavljenem demantiju ministričine izjave za medije.

Zadnjo in najbolj debelo laž si je IFJ privoščila večkrat, nazadnje na TV Slovenija v Odmevih. Če povzamem: ZRSPU naj bi predstavljal prototip birokratskega aparata, ki le zajeda denar ustvarjalcem, kar se sklada z njenim privlačnim propagandnim sloganom: Odločen Ne birokraciji v kulturi, odločen da ustvarjalnosti! V slogu prodajanja bučk je navedla, da bodo od 19 delovnih mest v zavodu zaposleni le 3 plesalci. Če bi prebrala Pravilnik o notranji organizaciji zavoda s sistemizacijo in katalogom delovnih mest ter Program dela, kadrovski načrt in finančni načrt za leto 2026, bi ugotovila, da je zavod organiziran v dve enoti, v Poslovno-programski oddelek z 10 zaposlenimi, od teh direktor in umetniška direktorica za mandatno obdobje, ter 8 zaposlenih za nedoločen čas. Od slednjih štirje programski delavci (2 financirata občini). Druga enota, Umetniški oddelek, predvideva 14 zaposlenih za določen čas, za čas trajanja kohezijskega projekta, ob pogoju, da ta sredstva ZRSPU tudi pridobi. Od teh je 13 ustvarjalcev in od slednjih 9 plesalcev sodobnega plesa. Skupaj zaposlenih torej: 24, od teh 18 ustvarjalnih in programskih kadrov. Skratka, IFJ ni prebrala ključnih dokumentov, ne pozna delovanja javnih zavodov na področju kulture, ne razume razlike med sistemizacijo delovnih mest in kadrovskim načrtom in predvsem totalno zgreši v definicijah določanja javnega interesa in posledično javne službe v kulturi, predvsem v umetniških ustanovah. Ob naštetem napoveduje še odpoved in preoblikovanje že potrjenih kohezijskih projektov (za sodobni ples to neposredno in posredno pomeni izgubo 4,1 milijona evrov), zaostrovanje pogojev za pridobitev statusa samostojnih delavcev v kulturi in organizacij v javnem interesu ter reorganizacijo Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki bo po novem verjetno skrbnik in financer vseh profesionalnih, in ne le ljubiteljskih nevladnih organizacij. Zaradi vseh navedenih lažnivih argumentov (!) se je torej IFJ odločila, da bo svojemu gospodarju predlagala izstop države iz znova spodletele sage o institucionalizaciji sodobnega plesa. Ne slepimo se in ne bodimo naivni: naj se neha sprenevedati in skrivati za svojimi »strokovnimi službami«. Naj jasno in javno pove, da je odločitev padla, še preden je bil ZRSPU sploh ustanovljen. Na najvišji ravni. Da se IFJ ob tem požvižga na veljavni nacionalni kulturni program in druge strateške in razvojne dokumente, na veljavni proračun in na veljavne pogodbe, pravzaprav ni nič novega. Vse to, kar se ta trenutek dogaja z uničevanjem slovenske kulturne in medijske krajine, smo že videli v vseh dosedanjih vladah Janeza Janše - torej tudi v vseh mandatih, ko je vajeti na ministrstvu, pristojnem za kulturo, prevzela stranka SDS. Z majhno razliko. To je šele uvod. In da, še kolcalo se nam bo po Vasku Simonitiju. Ali bo zaradi namerno izrečenih laži in škodljivega ravnanja proti umetnosti in sodobnemu plesu IFJ odgovarjala tudi pred bogom? Ne vem, se ne spoznam na božjo politiko. Vem le, da ne spoštuje 8. božje zapovedi, ki vsakemu faranu Rimskokatoliške cerkve veleva naslednje: Ne pričaj po krivem!

V pričakovanju nakazila pogodbenih sredstev, vključno dveh neizplačanih plač za vršilca dolžnosti direktorja, ter septembrskega sestanka na Maistrovi 10, ki se ga močno veselim, Ignacijo Fridl Jarc toplo pozdravljam.

Ob zadnjih razkritjih o domnevnih varnostnih tveganjih okoli predsednice republike Nataše Pirc Musar se ves čas sprašujem, zakaj za vse ne veljajo enaka merila.

Žan Mahnič je po opozorilih nekdanjega direktorja SOVE Rajka Kozmelja predlagal, naj slovenske obveščevalne službe »takoj prenehajo s posredovanjem obveščevalnih in varnostnih poročil« uradu predsednice Nataše Pirc Musar. Argument je bil, da so lahko ljudje, ki so neposredno povezani z varovano osebo, potencialni kanal za tuje obveščevalne službe. Razumem. A zakaj isti varnostni standard ne velja za vse?

Pri Nataši Pirc Musar je v ospredju njeno dolgoletno prijateljstvo z rusko državljanko Viktorijo Krivolucko. Govori se o njunih poslovnih povezavah, o stikih, o tem, da je bila prijateljica v vozilu varovane osebe. Vse to je lahko predmet varnostne presoje. Toda iz javno znanih podatkov ne izhaja, da bi bila Krivolucka agentka ruske obveščevalne službe, da bi od predsednice pridobivala tajne podatke ali da bi SOVA ugotovila konkretno obveščevalno operacijo prek nje.

Pri Black Cube pa ne govorimo samo o hipotetičnem tveganju. SOVA je javno predstavila ugotovitve o konkretni paraobveščevalni dejavnosti in tujem vmešavanju v slovenske volitve. Predstavniki izraelskega zasebnega obveščevalnega podjetja so bili po uradnih ugotovitvah večkrat v Sloveniji; trije so se decembra 2025 ustavili tudi na Trstenjakovi 8, kjer je sedež SDS. SOVA je navedla, da ima za to materialne dokaze, in zadevo predala policiji ter tožilstvu.

To je precej drugačna situacija. Pri Nataši Pirc Musar imamo potencialno varnostno tveganje. Pri Black Cube pa imamo konkretno ugotovljeno obveščevalno dejavnost, konkretne operativne metode, materialne dokaze in ugotovljeno tuje vmešavanje. In vendar se javna razprava obrača v nenavadno smer. Pri eni strani zadostuje že možnost, da bi lahko obstajalo tveganje. Pri drugi strani pa se ob konkretnih ugotovitvah SOVE zelo hitro doda opozorilo: »Ampak saj ni dokazano, da je Janša to naročil.« Tudi sama tega ne trdim, ker iz javno objavljenih ugotovitev SOVE tega ni mogoče pošteno sklepati. Trdim pa: če zahtevamo tako visok

varnostni standard za predsednico republike, potem ga moramo zahtevati tudi za druge nosilce oblasti. Če je že potencialna možnost tujega vplivanja dovolj, da se predlaga prekinitev obveščevalnega obveščanja predsedničininega urada, kaj naj potem naredimo s konkretnimi ugotovitvami o tuji paraobveščevalni dejavnosti, povezani s politično stranko? Zakaj je pri Rusiji dovolj vprašanje »kaj pa če«, pri Izraelu pa zahtevamo dokaz »kje je naročilo in kdo ga je dal«?

Pred letom 2022 je bilo potovanje v Rusijo za Slovence nekaj povsem običajnega. Tja smo hodili turisti, gospodarstveniki, politiki in diplomati. Slovenija je imela z Rusijo normalne odnose. Danes je zaradi agresije proti Ukrajini in varnostnih razmer povsem drugače. Toda dejstva, da so bili stiki z Rusijo nekoč običajni, ne moremo izbrisati.

Bolj kot vprašanje, ali je Nataša Pirc Musar ravnala prav ali narobe, me zanima, kdo določa, kaj je varnostno tveganje. In po kakšnih merilih. Če so merila objektivna, bi morala biti enaka za predsednico republike, predsednika vlade, poslance in njihove politične kroge. Ne glede na to, ali je tuja država Rusija, Izrael, ZDA ali katera koli druga država. Če pa se merila spreminjajo glede na politično pripadnost domačega akterja in glede na to, katera tuja država je v ozadju, potem govorimo o politični interpretaciji varnosti. In to je nevarno. Obveščevalne službe morajo biti previdne. Politiki morajo biti še bolj previdni, ko njihove ugotovitve uporabljajo za politične obračune.

Zato pozivam Mahniča. Naj odgovori, ali je njegov kriterij univerzalen. Če je, potem naj ga uporabi tudi pri Black Cube. Varnostno tveganje nima strankarske izkaznice. In če res želimo zaščititi slovensko državo pred tujim vplivom, bi bilo dobro, da najprej zaščitimo tudi osnovno načelo: enaka merila za vse.

Ko prebiram članek Jureta Trampuša z naslovom Napad na predsednico, v katerem avtor odlično razgalja zlobne, pritlehne in trolovske metode domače desnice – od bizarnih obtožb o vohunjenju do izmišljotin o nočnem žuranju v uradnem avtomobilu –, se preprosto ne morem znebiti občutka, da lokalni analitiki vidijo le drevesa, spregledajo pa celoten gozd. Priznam, zgodba, ki se mi ob tem poraja v glavi, močno meji na fantapolitiko ali drzno teorijo zarote. Pa vendar, ko človek poveže na videz naključne pike, ugotovi, da je ta teorija morda še kako blizu resnici.

Globalna obveščevalna in tehnološka moč Izraela je danes postala orodje za popolno utišanje in nadzor nad svetovnim javnim mnenjem. Tel Aviv s pomočjo kapitalskih lobijev in zasebnih agencij, kot je zloglasni Black Cube, neusmiljeno in sistematično zatira vsakogar, ki si drzne javno obsoditi zločine Netanjahujeve genocidne vlade. Če nekoliko pretiravam, a morda sploh ne preveč: danes so vsi svetovni politiki, ki si upajo ubesediti resnico o Gazi, realno varnostno ogroženi in skrajni čas je, da začnemo resno skrbeti za njihovo fizično zaščito. Ta brutalni aparat namreč ne izbira sredstev, ko gre za utišanje kritikov.

Kje je v tej veliki igri slovenska desnica? Janez Janša danes brez sramu in javno vrača obveščevalni »dolg« Izraelu za pomoč, ki jo je Black Cube nudil SDS pri njenem dokopavanju do oblasti. Medtem ko mednarodna sodišča Netanjahuja iščejo zaradi vojnih zločinov, Janša obljublja selitev slovenske ambasade v Jeruzalem in odpiranje izraelskega veleposlaništva v Ljubljani, in opušča varovalke, ki so del doktrine uradne EU.

Šele skozi to srhljivo prizmo dobi članek Jureta Trampuša z naslovom Napad na predsednico svoj pravi, grozljivi pomen. Ko Trampuš odlično razgalja zlobne, trolovske in neartikulirane metode janšističnih trolov v Ljubljani, ki predsednico blatijo z izmišljotinami o vohunjenju in nočnem žuranju v uradnem avtomobilu, ne gre za lokalno politično folkloro. To pritlehno medijsko kreiranje realnosti je le lokalna posledica velike igre. Domači vazali po navodilih svojih čezmejnih obveščevalnih gospodarjev zgolj opravljajo umazano delo: z blatenjem poskušajo vnaprej diskreditirati in utišati edino preostalo moralno in ustavnopravno avtoriteto v državi, ki si še upa govoriti resnico.

Že nekaj časa smo priča izjavam, ki diskreditirajo Ustavno sodišče s sklicevanjem na domnevno politično pripadnost oziroma »ideološko usmerjenost« posameznih ustavnih sodnikov. Po odločitvi ustavnega sodišča, s katero je razveljavilo Sklep o nedopustnosti razpisa zakonodajnega referenduma o Zakonu o interventnih ukrepih za razvoj Slovenije (v nadaljevanju: interventni zakon) in dopustilo referendum o interventnem zakonu, pa so se tovrstne izjave še okrepile. Gre za izjave, ki presegajo meje legitimne kritike posamezne odločitve in predstavljajo neprimerno spodkopavanje ene najpomembnejših nadzornih institucij v državi.

Namesto spoštovanja odločitev ustavnega sodišča kot samostojnega in neodvisnega organa, pristojnega za presojo spoštovanja ustave, prihaja s strani nosilcev oblasti ne le do napadov na vsebino odločitev, temveč zlasti do napadov na legitimnost institucije ter na osebno integriteto njenih članov. Posebej zaskrbljujoče je, da celo nekdanji ustavni sodniki v razpravo o ustavnem sodišču vnašajo vprašanje domnevne politične pripadnosti in pristranskosti ustavnih sodnikov. Takšno ravnanje prispeva k delegitimaciji institucij, ki izvajajo nadzor nad nosilci oblasti, in spodkopava temelje pravne države.

Deligitimacija ustavnega sodišča s strani koalicije, njenih poslancev in podpornikov ter celo predsednika vlade je še toliko bolj zaskrbljujoča, ker gre za nosilce oblasti oziroma z njo tesno povezane osebe, ki lahko v celoti vplivajo tako na primerno zakonodajno tehniko kot na ustavnoskladno vsebino zakonov, ki jih sprejemajo.

Težko si je predstaviti, da bi kakšna sestava ustavnega sodišča, ki bi jo sestavljali pravni strokovnjaki glede sklepa o nedopustnosti referenduma o interventnem zakonu, odločila bistveno drugače, kot je odločila aktualna sestava ustavnega sodišča. Kot je v relevantni odločbi pojasnilo samo ustavno sodišče, bi namreč zakonodajalec lahko vsebino, ki ne sme biti predmet odločanja na referendumu, ločeno umestil v poseben predlog zakona, druge vsebine pa v drug(e) predlog(e) zakona(ov) ter s tem zagotovil tako spoštovanjeustavne pravice do referenduma kot tudi izvzetje vsebin iz druge in četrte alineje drugega odstavka 90. člena ustave iz referendumskega odločanja. Ker tega ni storil, je sam ustvaril zahteven ustavnopravni položaj, glede katerega se je moralo opredeliti ustavno sodišče. Da pri tej odločitvi ni šlo za vprašanje politične pripadnosti posameznih ustavnih sodnikov, kaže tudi velika večina, s katero je bila odločitev sprejeta, vključno z glasom ustavnega sodnika, ki ima domnevno bolj konservativna stališča.

Poleg izjav, ki spodkopavajo legitimnost ustavnega sodišča, so v navedenem kontekstu zaskrbljujoči tudi pozivi k zvišanju praga za izvolitev ustavnih sodnikov z navadne na dvotretjinsko večino. Vprašanje potrebne večine sicer ureja prvi odstavek 14. člena zakona o ustavnem sodišču. Pri tem se ob morebitni spremembi obstoječe ureditve odpira vprašanje, kakšna večina je potrebna za spremembo. Po naši oceni bi bila najverjetneje za takšno spremembo potrebna dvotretjinska večina. Nasprotna razlaga bi namreč pomenila, da bi lahko trenutna sestava državnega zbora z navadno večino omejila pristojnosti navadne večine v prihodnjih sestavah državnega zbora in določila ureditev, katere sprememba bi bila v bodoče mogoča le z dvotretjinsko večino. S tem bi trenutna parlamentarna večina prihodnjim sestavam državnega zbora bistveno otežila spremembo pravil, ki jih je sama določila z navadno večino, v praksi pa bi lahko to odprlo vrata resnim zlorabam zakonodajnega postopka.

Kritika posameznih odločitev ali pravnih razlag institucij je zagotovo lahko legitimna. Ni pa legitimno, da se namesto argumentirane kritike vsebine odločitev napada osebna integriteta ustavnih sodnikov in jih diskreditira s sklicevanjem na njihovo domnevno politično pripadnost oziroma »ideološko usmerjenost«, kadar nam njihove odločitve niso po godu. Sprejemanje ustavnosodnega nadzora je eden od temeljev pravne države, zaupanje vanj pa bi morala politika s svojimi besedami in dejanji krepiti, ne pa spodkopavati.

Dr. Bogomir Kovač v svojem komentarju upravičeno opozarja na komaj dojemljivo prevzetnost naših samozvanih ’’osamosvojiteljev’’ ob odkritju novega Maistrovega spomenika v Pivki. Ta dogodek je ponovno razgalil, kako preračunljivo si desna politična elita s Peterletom in Janšo na čelu prisvaja in instrumentalizira lik in delo generala Rudolfa Maistra. Njegov nesporni zgodovinski pomen se danes načrtno mitologizira z enim samim namenom: da bi se nanj projicirala podoba prvega junaka osamosvojitve, hkrati pa se monumentalna epopeja NOB zreducira zgolj na malovredno ’’komunistično epizodo’’. Takšna politična delitev zgodovine pa je v očitnem nasprotju z neizpodbitnimi geografskimi in zgodovinskimi dejstvi. Peterle in Janša sta danes največja krivca za razkol Slovencev (prosto po Možini) in tudi najbolj dosledna in vztrajna arhitekta tega razkola.

Največja zgodovinska hinavščina te mitologizacije se skriva v dejstvu, da si Maistra danes prilaščajo ravno tiste politične opcije, katerih ideološki predhodniki so generalu v usodnih trenutkih metali polena pod noge. Ko je Rudolf Maister novembra 1918 v Mariboru z vojaško akcijo odločno prevzel oblast, je to storil v neposrednem nasprotju z navodili tedanje klerikalne Slovenske ljudske stranke (SLS) in Narodne vlade v Ljubljani. Ljubljanski politiki so bili prestrašeni, zato so Maistrovo radikalno vojaško intervencijo krčevito zavračali.

Ta oportunistični in hlapčevski gen desnih strank se je v polni meri razgalil tik pred začetkom in med drugo svetovno vojno. Ne smemo pozabiti zgodovinske izdaje in kolaboracije predhodnikov današnje NSi. Ko je delegacija pod vodstvom SLS-ovega prvaka Marka Natlačena odšla na sprejem k Mussoliniju v Kačji vasi, se mu je Natlačen priklonil skoraj do tal. Leta 1941 sta Natlačen in Pucelj ponovno vodila delegacijo v Rim ter okupatorju sramotno predala prošnjo za združitev vseh slovenskih ozemelj pod – italijansko fašistično oblastjo! To so bili temelji, ki so kasneje spodbudili nastanek domobranstva in povečali narodni upor in odpor. Desnica skupaj s slovensko RKC, ki je slovensko mladino popeljala v izdajstvo in hlapčevstvo tujcem, danes zaničuje in pomanjšuje zgodovinski boj partizanov, s katerim je Slovenija v okviru NOB z odločitvami Kočevskega zbora ter mirovnih konferenc pridobila in za vedno zavarovala celotno Primorsko s Tržaškim zaledjem, severni del Istre, Reko in Prekmurje. Ozemeljsko gledano je NOB Sloveniji zagotovil več kot dve tretjini današnjega državnega ozemlja – to je štirikrat več od Maistrovega doprinosa, brez katerega današnja Slovenija sploh ne bi imela izhoda na odprto morje. Že samo zaradi tega bi moral biti nazaj postavljen spomenik Tita na Brdo.

Podoben vzorec spreminjanja zgodovine in kraje politične doktrine se je ponovil po osamosvojitvi. Medtem ko so dejanske temelje samostojne države po diplomatski poti v največji meri dosegli politiki, kot so Milan Kučan, Ciril Ribičič in Dimitrij Rupel s predhodnim aktivizmom intelektualcev, zbranih v okviru Nove revije in Mladine in seveda tako rekoč 100% podporo vseh prebivalcev Slovenije, si je Janez Janša po osamosvojitvi brutalno prisvojil doktrino in lik dr. Jožeta Pučnika. Pri tem on in vsi na desnici zavestno zamolčijo, da je bil Pučnik deklariran socialdemokrat, čigar politični vzornik je bil nemški socialdemokratski kancler Gerhard Schröder. Pučnikov sin Gorazd je večkrat javno opozoril na to manipulacijo z izjavo, da bi bil njegov oče, če bi danes živel, opozicija Janezu Janši in celotni NSi.

Zgodovina nas uči, da slovenska desnica nikoli ni bila resnična sila osamosvojitve ali napredka, temveč stranka kapitulacije in oportunizma. Ponujati danes v Pivki Maistra kot ekskluzivnega borca za meje izpod rok tistih, ki so lastno državo ponujali Mussoliniju in uničevali Pučnikov socialdemokratski koncept, je nedopustno potvarjanje zgodovinske resnice, na kar je treba vedno glasno opozoriti.

Spoštovani Grega Repovž.

Redno in z veseljem prebiram vaše kolumne. V njih je na pronicljiv način predstavljeno tekoče stanje in zastavljen kritičen pogled na dogajanje.

Današnja, Nedotakljivi svet, pa po mojem prepričanju problema ne naslavlja na pravem »naslovu«.

Trditev, da bi reguliranje računovodskega poklica odpravila probleme opeharjenih delavcev in podizvajalcev in povišala davčno kulturo, po moji presoji enostavno ne zdrži, pa tudi ni izvedljivo. Da ne bi bil narobe razumljen, absolutno podpiram to, da bi računovodske in davčno-svetovalne storitve opravljali kvalificirani posamezniki, pravzaprav tudi sam precej pomagam pri tem v okviru izobraževanj, ki jih izvaja Slovenski inštitut za revizijo pa tudi druge organizacije (na primer Zbornica računovodskih servisov, Center za izobraževanje v pravosodju …) Vendar pa je treba upoštevati naslednje; zaradi skupnega evropskega trga in prostega pretoka med drugim tudi storitev, je problematično oziroma nemogoče vzpostavljati administrativne ovire v smislu izdajanja licenc za neregulirane poklice, kakršen je poklic računovodje. In nenazadnje, če je lahko direktor in družbenik družbe kdorkoli, za kar ne potrebuje nobene posebne izobrazbe in nobenega posebnega dovoljenja; za poslovanje družbe pa je odgovorno poslovodstvo, je potem nemogoče zahtevati, da bo omejitev postavljena na tem, kdo je lahko računovodja.

Drganc tudi nekoliko »počez« opleta, da je poklic reguliran v Avstriji in Nemčiji. Gre le za to, da je tam do neke mere reguliran poklic davčnega svetovalca (Steuerberater) ali pa revizorja (Wirtschaftsprüfer). Pri čemer je poklic revizorja seveda urejen tudi pri nas skladno z Zakonom o revidiranju, davčno svetovanje pa ni regulirano. V Avstriji in Nemčiji ima poklic davčnega svetovalca daljšo tradicijo in združenja in omejitve (oziroma regulativa) je bila uvedena pred nastankom oz. vstopom teh dveh držav v EU in so posledično tudi še lahko zadržali zatečeno stanje. Drganc sicer ne pove, in vprašanje, če se tudi zaveda, da regulacija zahtev pomeni tudi državni nadzor. Pri tem pa je vprašanje, kdo naj ta nadzor izvaja, saj je v javni upravi (zlasti MF) in na FURS kadra, ki bi res dobro in v podrobnosti poznal računovodsko problematiko, razmeroma malo in čedalje manj.

Ne nazadnje pa tudi ne pomeni avtomatično, da je računovodja kar odgovoren za vse. Če je vse normalno, celo ni priporočljivo, oziroma je prva temeljna kontrola, da so funkcije izvrševanja in evidentiranja med seboj ločene; torej računovodja, ki evidentira poslovanje, naj nima opravka s plačilnim prometom. V primerih, ko temu ni tako, lahko hitro pride tudi do kakšnih zlorab s strani oseb, ki jim je oboje poverjeno. Vendar je v tem primeru krivdo treba pripisati tistemu, ki je odločil, da bo ista oseba knjižila in plačevala (kjer je en od bolj eklatantnih primerov to, da so knjiženje in plačevanje poverili računovodkinji Fakultete za varnostne vede nekaj let nazaj). Prav tako to ne pomeni, da če se lastnik in/ali direktor družbe odloči, da delavcev ne bo plačeval, da ima računovodja na to kakšen bistven vpliv, ne glede na to kako je izobražen in ali ima kakšno »licenco« ali ne. Tudi ni noben pogoj, da bi bil računovodja, da bi izvajal prijave in odjave delavcev. V prispevku tudi ni izpostavljeno, da so mnogi računovodje izpostavljeni strahovitim pritiskom s strani lastnikov, kaj vse naj naredijo. Tisti, ki imajo srečo, da niso življenjsko odvisni od posameznega naročnika, vsaj lahko rečejo, da ne bodo; kako pa naj se obnaša na primer mamica samohranilka, ki je kot računovodja zaposlena v podjetju, kjer ima direktor »čudne ideje« … In pa tudi nobenega zagotovila ni, da bolj izobražena oseba ne bo izvajala problematičnih dejanj (o čemer nas na primer poučita primera dr. Šuštarja in mag. Bineta Kordeža; sicer noben od njiju ni računovodja, sta pa oba dobro podkovana v ekonomiji).

Tako da je žal ta kolumna po nepotrebnem zlila gnojnico na poklic, ki je v resnici izjemno zahteven in kjer verjamem da velika večina dela dobro in pošteno; za tiste, ki ne, pa ni razlog v tem, da opravljajo ta poklic, ampak osebnostne lastnosti. O tem bi se dalo kar precej razpravljati, dobro pa zadeve pojasni »diamant prevar«, ki sta ga kot dopolnitev »trikotnika prevar«, ki ga je razvid Donald R. Cressey razvila Wolfe in Hermanson (http://www.cek.ef.uni-lj.si/magister/kranjc1019-B.pdf).

Davčna in sicer poslovna kultura in »normalno« poslovno obnašanje, spoštovanje pravil in podobno so odvisne od splošne klime, splošne kulture, ne nazadnje pa tudi od višine davčne obremenitve, o čemer je večkrat pisal dr. Stanko Čokelc, priznani revizor in davčni svetovalec, ki se je s tem področjem precej intenzivno ukvarjal in ga raziskoval. Po drugi strani pa tudi velja, da smo v času Jugoslavije v okviru SDK imeli vzpostavljen sistem, ki je bistveno onemogočal opeharjenje delavcev, saj naslednja plača ni mogla biti izplačana, dokler niso bili plačani prispevki za prejšnjo, plačilne naloge in kontrolo pa je vršila prav SDK. A smo na neki točki ugotovili, da je to nazadnjaško in SDK razformirali. Del, ki se nanaša na poročanje, je spremenjen v AJPES.

Lep pozdrav.

Spoštovano uredništvo tednika Mladina.

Dovolite mi, da odgovorim na nekatere očitke, ki jih je novinarka Monika Weiss zapisala v članku z naslovom »Mar še ni povedal dovolj?« v številki 30 (31.07.2026). Dolžan sem odgovoriti na očitke, ki se nanašajo na konferenco »Miti in resnice o varovanju okolja«, pri kateri tudi sam sodelujem kot član organizacijskega odbora.

Novinarka ga. Weiss nam očita, da smo na konferenco povabili nekatere predavatelje, ki so kritični do problema podnebnih sprememb. Izraža pa tudi začudenje, kako je mogoče, da so povabljeni predavatelji povezani z desno politično opcijo, na kar jo je opozoril nek »šokirani okoljski znanstvenik«, ki je po vsej verjetnosti bolj nagnjen k levi politični opciji.

Res je, da smo tudi člani organizacijskega odbora vsak po svoje precej kritični do vprašanja podnebnih sprememb, vendar se močno trudimo, da bi bila konferenca odprta za sodelovanje vseh, ki jim ni vseeno za probleme okolja in ki bi želeli pri konferenci sodelovati. Že samo dejstvo, da je novinarko na našo konferenco opozoril nekdo z leve politične opcije, bi ji moralo dati misliti, da vabila na konferenco nismo poslali samo »desničarjem«. Če bi le pokukala v zbornike prejšnjih konferenc v arhivih na spletni strani konference, bi lahko videla, da so na dosedanjih konferencah sodelovali predavatelji različnih mnenj in različnih političnih prepričanj, največ pa je bilo strokovnjakov, ki se niso opredeljevali do politike in so svoje kritike podali izključno v okvirih svoje stroke. Tudi letos smo poleg javnega vabila vsem poslali še nekaj manj kot 300 vabil na osebne naslove in naslove različnih institucij. Zato tega plitvega očitka o politični motiviranosti ali obarvanosti ne morem sprejeti.

Kritičnost do vprašanja podnebnih sprememb (pravzaprav kritičnosti do katerega koli strokovnega vprašanja) je po našem mnenju samo dobrodošla. Verjetno se vsi strinjamo, da stanje našega okolja ni ravno idealno in ostaja mnogo nerešenih problemov. Pri reševanju tako zapletenih problemov pa je nujna široka znanstvena in strokovna razprava. Politika je v zadnjih desetletjih ta vprašanja reševala pretežno pod pritiskom raznih aktivističnih skupin, redkeje pa

na podlagi temeljite in široke strokovne presoje. Rezultati niso ravno spodbudni. Trgovanje s kuponi za izpuste toplogrednih plinov v ozračje se je izkazalo koristno samo za trgovce na borzi, vsi ostali smo bili zaradi tega oškodovani z višjimi cenami energentov in posledično višjimi cenami vseh izdelkov in storitev. Podobno se je zgodilo tudi s sistemom subvencij za nakupe električnih vozil in postavitvijo solarnih panelov, s tem so se okoristili le bogatejši, vsi ostali pa smo zaradi tega imeli večje stroške in višje davke. A tudi to bi morda vzeli v zakup, če bi šlo za spodbujanje razvoja domače industrije, pa temu žal ni tako, saj večina podjetij, ki se s tem ukvarjajo, kupujejo solarne panele na Kitajskem, torej gre večina denarja njim. In to so samo nekateri najbolj očitni primeri slabo domišljenih ukrepov. Upam, da je vsakomur, tudi tistim z leve politične opcije, jasno, da ti ukrepi ne predstavljajo ravno zgled družbene pravičnosti.

Maja letos pa smo – na presenečenje vseh, ki se s to problematiko podrobneje ukvarjamo – lahko prebrali novico, da Medvladni odbor za podnebne spremembe (IPCC) v svojem prihodnjem poročilu ne bo več obravnaval razvpitega scenarija RCP-8.5, oziroma po novi nomenklaturi iz zadnjega poročila AR6 SSP5-8.5, kot najbolj verjetnega scenarija prihodnjega razvoja (BAU, business as usual). Ta scenarij po novem predstavlja zgolj malo verjetni mejni scenarij. Namreč, po tem scenariju je bilo predvideno, da se bodo do leta 2100 letni izpusti toplogrednih plinov potrojili in bi posledično globalna povprečna temperatura zrasla za 4 do 6 (v povprečju 5) stopinj Celzija nad temperaturo iz predindustrijske dobe.

Čeprav so vsi ti pred kakšnimi 20 leti objavljeni scenariji takoj doživeli ostre kritike strokovne javnosti, so vse do sedaj veljali kot osnova za politično načrtovanje prihodnjega razvoja. Zlasti omenjeni RCP-8.5 je bil ves čas temelj za vse nadaljnje strokovne projekcije, podlaga za medijsko vzbujanje strahu in aktivistične pritiske na politiko, naj vendarle ostro ukrepa, ter tudi upravičilo za dejansko uveljavljene ukrepe, ki naj bi vodili k omejevanju izpustov in prilagajanju na pričakovane velike podnebne spremembe.

Po novem naj bi vloga BAU scenarija pripadla milejšemu SSP3-7.0, po katerem naj bi se do leta 2100 izpusti le podvojili in bi po predvidevanjih temperatura zrasla za okoli 2,5-3 stopinje Celzija. A tudi to je sedaj že pod vprašanjem, saj sedanji izpusti ne dosegajo niti do spodnje meje območja nezanesljivosti tega scenarija. Vpričo dejstev, da celotna Evropska industrija doživlja težke čase, delno zaradi visokih davkov in stroškov dela, delno zaradi hude konkurence s strani Kitajske in nekaterih drugih daljnovzhodnih držav, delno pa zaradi vojn, ki dražijo energente na svetovnem trgu, nenazadnje tudi zaradi negativnih demografskih trendov v številnih državah sveta, bo po vsej verjetnosti nujno ponovno ovrednotiti nekatere razvojne načrte.

Ko je v 80tih letih prejšnjega stoletja Gro Harlem Brundtland, ki je vodila komisijo Združenih narodov, postregla s sintagmo »trajnostnega razvoja«, je bil poudarek na razvoju, zlasti manj razvitih držav, ki bi jih bilo nujno potegniti iz revščine. Danes je beseda »razvoj« bolj podobna psovki, kot trajnostni cilj pa se nam ponuja »odrast« (ang. Degrowth), torej ekonomsko nazadovanje. Prizadevanja razvitih držav pa gredo v smeri plačevanja manj razvitim na ime pomoči razvoju, vendar so ta plačila pogojena z nakupi zelenih tehnologij od razvitih, kar ima za posledico mnogo počasnejši razvoj manj razvitih in nadaljevanje njihove energetske in ekonomske revščine, ter posledično sili manj razvite države, da postanejo lahek plen razvitih, ki lahko za smešno nizke cene še naprej izkoriščajo njihova naravna bogastva.

Več kot očitno je, da je dosedanjo razvojno politiko potrebno postaviti na povsem drugačne temelje. Zato v organizacijskem odboru konference upamo, da bodo strokovne predstavitve in razprave postregle z nekaterimi novimi vidiki in novimi smernicami razvoja, ki bi jih naša vlada ter morda tudi Evropska komisija upoštevale in ponudile ustreznejše zakone na glasovanje v parlamentu.

Izkoriščam priložnost, da novinarko go. Weiss ter tudi vse zainteresirane povabim na našo konferenco, da lahko iz prve roke vidijo in slišijo naše strokovne kritike in predloge.

S spoštovanjem.