V središču / Prazne obljube pogube
Novi val svaril pred apokaliptičnim potencialom umetne inteligence reciklira prežvečene floskule, pobude za upočasnitev razvoja pa ne izhajajo iz altruizma tehnoloških mogotcev
Živžgač Jacob Coxon, sicer matematični wunderkind, je podjetje Anthropic zapustil, da bi človeštvo opozoril na distopično prihodnost, v kateri bodo sistemi umetne inteligence ušli izpod nadzora in se zarotili proti človeštvu.
Medijsko krajino so v preteklih dneh preplavila senzacionalistična svarila pred apokaliptičnimi učinki prenaglega razvoja umetne inteligence, češ da bo ta do konca tega desetletja razvila zavest, se uprla svojemu stvarniku in iztrebila človeštvo. Eksistencialni strahovi pred napredno umetno inteligenco nas spremljajo še iz časa, ko je bila ta tehnologija, kot jo poznamo danes, predvsem znanstvenofantastična zamisel – spomnimo se denimo ikoničnega prizora iz Kubrickove klasike 2001: Odiseja v vesolju (1968), v katerem se superračunalnik HAL9000 zaradi strahu pred izklopom upre človekovemu ukazu. Svarila pred uničujočo močjo umetne inteligence so se v zadnjih petih letih, odkar je umetna inteligenca prestopila prag naših gospodinjstev in pisarn, rešila okovov fikcije, te dni pa so glasnejša kot kdaj prej.