Neplačano 'usposabljanje' poslej nezakonito

V Veliki Britaniji je odslej 'prisilno' opravljanje dela za prejemnike socialne pomoči nezakonito. Od tega novodobnega suženjstva so imela korist predvsem velika podjetja

Britansko vrhovno prizivno sodišče je po večletnem sporu sprejelo pomembno odločitev, s katero je presodilo, da je neplačano delo, ki so ga doslej morali opravljati nekateri iskalci zaposlitve v Veliki Britaniji – nezakonito. Gre za posebno obliko zaposlovanja, ki se ga je v Veliki Britaniji že oprijel vzdevek 'novodobno suženjstvo', čeprav je uradni cilj tega programa nadvse plemenit: zmanjšanje nezaposlenosti v Veliki Britaniji. Podobni, ne pa povsem povsem enaki programi 'usposabljanja', kjer lahko podjetja za nekaj mesecev dobijo že usposobljeno delovno silo, ki jo nato na račun države 'usposabljajo' vse do trenutka, ko se ista delovna sila znova znajde brez dela, sicer obstajajo tudi v drugih državah, na primer tudi v Sloveniji. 

Spor se je začel zaradi tožbe tedaj 24-letne diplomantke Univerze v Birminghamu Cait Reilly, ki je skupaj z 40 letnim, prav tako nezaposlenim mehanikom Jamieson Wilsonom iz Nottinghama, vložila tožbo proti državi in na pritožbenem sodišču, kjer so odločali trije sodniki, dosegla, da je bilo neplačano delo razglašeno za nezakonito. Cait Reilly je trdila, da je bila prisiljena prekiniti svojo prostovoljno delo v muzeju, da bi bila v skladu z vladno politiko delala v nekem diskontu v Poundlandu. V kolikor bi zavrnila ponujeno neplačano delo, bi namreč izgubila socialno pomoč, ki jo od države dobiva kot nezaposlena oseba. Gre za skromno vsoto denarja, ki pokriva samo najbolj osnovne stroške. Ta sredstva se zbirajo preko nacionalne zavarovalne sheme. Da bi bila torej še naprej bila upravičena socialnih prejemkov, bi diplomatka morala 30 ur na teden čistiti pohištvo v prodajalni - in to najmanj pol leta.

Vendar je Cait Reilly zavrnila ponujeno neplačano delo. Ob zavrnitvi je opozorila, da delo, ki so ji ga ponudili, ne ustreza njenim kvalifikacijam ter da tudi sprejem tega dela zanjo ne bi imelo nikakršnih koristi v smislu nabiranja izkušenj, prav zato ji tudi ne bi pomagalo pri morebitni trajnejši zaposlitvi. Vendar pa to še ne pomeni, da bo 'prisilno delo' nezaposlenih v Veliki Britaniji popolnoma odpravljeno. Obvezno delo je po shemi MWA (Mandatory Work Activity) še zmeraj zakonito (gre za največ enomesečno delo za tiste iskalce zaposlitve, ki že dolgo čas niso imeli dela, da ostanejo v 'kondiciji' kot konkurenčni iskalci zaposlitve); le tisti iskalci zaposlitve, ki vstopijo v 'prostovoljno' shemo in si sami izberejo prostovoljno delo, ki ga bodo opravljali v času svoje brezposelnosti, v skladu z novo sodbo sedaj niso več prisiljeni sprejeti nikakršnega zastonjskega opravljanja dela s strani institucij, ki skrbijo za zaposlovanje v Veliki Britaniji. Vendar pa je bilo v zadnjih letih ob na različna 'obvezna' dela poslanih tudi veliko število iskalcev zaposlitve, ki so opravljali različna prostovoljna dela. In to je bilo nezakonito. Kot za RT opozarja Anne-Marie O’Reilley iz organizacije Boycott Workfare  (Bojkotirajte prisilno delo), to pomeni, da je bila »vsaka oseba, ki je bila v zadnjih dveh letih poslana na delo na tak način, poslana na delo nezakonito in zato ima na desettisoče ljudi, ki so bili soočeni z res težkimi življenjskimi razmerami in pomanjkanjem, ker za delo niso prejemali denarja, sedaj možnost, da zahtevajo svoj denar nazaj«. Po podatkih civilnodružbenih organizacij naj bi šlo za preko 130.000 iskalcev zaposlitve.

Velika Britanija, ki je soočena z resnim nazadovanjem zaradi ostrih varčevalnih ukrepov, je sicer vpeljala sistem obveznega dela maja leta 2011, v skladu z določili zakona pa morajo iskalci zaposlitve zato, da bi dobivali pomoč države, tudi delati. Junija leta 2012 je program dobil dodatnih 5 milijonov funtov sredstev, namenjen pa naj bi bil predvsem zmanjševanju nezaposlenosti med mladimi, med katerimi je brez dela več kot 20,5 odstotka populacije. Vendar pa ima po ocenah kritikov ta program nikakršen učinek in iskalcem zaposlitve sploh ne pomaga pri zaposlitvi, hkrati pa pomaga velikim podjetjem, kot so na primer ASDA, ARGOS, TESCO, Poundland in drugim, da si na poceni način pridobijo na stotisoče ur zastonjskega dela. S tem pa država dejansko pomaga odpravljati delovna mesta, ki bi morala nastati, če si ta velika podjetja ne bi mogla pomagati s prisilnim delom obubožanih prejemnikov socialne pomoči.