Kriza evropske države blaginje

Dva pomembna razloga sta, da so danes razmere na Norveškem boljše kot v številnih drugih državah na svetu. Ima naravne danosti, zlasti zaloge nafte, ribe in vodno energijo, ki vladi omogočajo velike presežke. Naftna industrija in industrija, ki je z njo povezana, zagotavlja delovna mesta, zato je brezposelnost na Norveškem med najnižjimi na svetu (pod 3 odstotki). Ta nizka stopnja brezposelnosti pomeni, da imajo sindikati v tej državi še vedno moč.

Hkrati pa je bila Norveška ena najbolj razvitih držav že v času, ko so tam odkrili zaloge nafte v 60. letih prejšnjega stoletja. Razporeditev moči v družbi je omogočila, da je večina prihodkov od proizvodnje in prodaje nafte uporabljena v korist celotne družbe. Na Norveškem teh dobičkov ne pobirajo velike naftne družbe ali lokalne elite. Zaradi tega tam danes ni bilo treba sprejemati varčevalnih ukrepov, kakršne sprejemajo druge države v Evropi. Relativno velik javni sektor prav tako pripomore k stabilizaciji gospodarstva in zmanjševanju negativnih posledic finančne krize, ki je izbruhnila leta 2008. V letih 2008/2009 so Norvežani v javno gospodarstvo vložili še dodatne prihodke od prodaje nafte, da bi še dodatno zmanjšali učinke krize, v pogovoru na spletni strani Global Research razlaga Asbjørn Wahl, avtor knjige o vzponu in padcu države blaginje (The Rise and Fall of the Welfare State).

Tudi Norveška je v zadnjih 30 letih izvedla nekaj bolj ali manj neoliberalnih politik, vlade (levosredinske in desnosredinske) so izvedle liberalizacijo, deregulacijo in privatizacijo. Reformirale so pokojninski sistem (znižale so pokojnine večini ljudi, uvedle manj delitve denarja od vrha do dna družbene lestvice…). V javnem sektorju so uvedle tako imenovani nov javni menedžment, s katerim je poslovanje bolnišnic postalo bolj tržno usmerjeno, povečala se je neenakost v družbi in revščina med otroci. A vse to se je zgodilo na milejši način kot v drugih državah v Evropi.

Asbjørn Wahl opozarja, da je sedanji status Norveške ogrožen, ker je tesno povezana z evropskim in svetovnim gospodarstvom, ki je pod močnim vplivom neoliberalizma. Svetovno gospodarstvo lahko močno vpliva na norveški izvoz, če se ta zmanjša, se hitro lahko poveča brezposelnost, moč sindikatov se lahko občutno zmanjša. To pomeni, da je norveška država blaginje le zgornje nadstropje Titanica.

Wahl pojasnjuje, da je treba vedeti, da država blaginje pred vzpostavitvijo nikoli ni bila zahteva delavskega razreda. Delavski razred se je boril za socializem, česar pa ni dosegel. Država blaginje je tako nastala kot rezultat zgodovinsko posebnih razmer, ki so privedle do zgodovinskega kompromisa med delavci in kapitalisti.

»Ta država blaginje je kompromis interesov, zato ima več različnih obrazov in je polna nasprotij. Medtem ko je pomenila velikanski družbeni napredek za večino običajnih ljudi, je morda zdaj čas, da maloštevilno delavsko gibanje opozorimo, da država blaginje ne predstavlja in nikoli ni predstavljala emancipacije delavskega razreda,« razlaga Asbjørn Wahl.

Po njegovi oceni je obdobje države blaginje mimo oziroma se zdaj končuje. V večini držav Evrope, ki jih je prizadela kriza, opažamo sistematično uničevanje države blaginje. S spremembami odnosov moči v družbi, ki jih doživljamo po začetku ofenzive neoliberalizma, ki se je začela okrog leta 1980, je bila ukinjena večina regulacij, zato je struktura oblasti, na kateri je temeljila država blaginje, izginila.

»Seveda moramo braniti, kar smo dosegli prek države blaginje, a naš dolgoročni cilj je vzpostavitev drugačne družbe, družbe, ki temelji na uresničevanju potreb ljudi,« pravi Asbjørn Wahl. Sedanja kriza je po njegovih besedah izgovor za koncentracijo moči v rokah vladajočega razreda. »Mnogi politiki in sindikalisti, tudi na levici, pravijo, da je politika varčevanja, ki jo zahteva trojka mednarodnih posojilodajalcev (evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni monetarni sklad) napačna, ker ne bo pripomogla k oživitvi gospodarske rasti in odpiranju delovnih mest. Zato skušajo prepričati trojko in politike EU, naj spremenijo svojo politiko. Kratkoročni cilj trojke ni gospodarska rast in delovna mesta, ampak ukinitev države blaginje in uničenje sindikalnega gibanja,« razlaga Asbjørn Wahl.

Čeprav je EU bila ustanovljena leta 1958, je večino institucij in pogodb dobila v času neoliberalizma, kar se močno odraža v njeni strukturi odločanja, njenih politika in zakonodaji. To pomeni, da agresivno ravna v interesu kapitala. Neoliberalizem in varčevanje sta danes tako rekoč del pogodb EU. V zadnjih dveh letih pa EU vse hitreje postaja avtoritarna nadnacionalna država, ki deluje v interesu finančnega kapitala. To dogajanje je v luči zgodovine Evrope zelo nevarno, svari Wahl.

Zakonodaja EU omogoča, da kapitalisti lažje izkoriščajo velike razlike v plačah med vzhodom in zahodom Evrope za namen socialnega dumpinga v Zahodni Evropi. Socialnih modelov ni mogoče preprosto kopirati, ne iz zgodovine ne iz drugih držav. »Socialni modeli so konkretni rezultati bojev in moči v družbi. Zaradi tega ni mogoče vnovič vzpostaviti povojno državo blaginje. To smo imeli in je nimamo več, ker tak socialni kompromis ni bil in ne more biti stabilno ravnotežje. Dejstvo, da danes izgubljamo državo blaginje je dokaz, da zadnjič nismo šli dovolj daleč. Glavni problem je, da nismo v celoti odprli vprašanja lastništva. Družbeno lastništvo bank, drugih finančnih institucij in proizvodnih podjetij bo zaradi tega spet treba dati na dnevni red, enako kot demokracijo, pravo demokracijo, da bo mogoče popraviti stare napake boja za emancipacijo delavskega razreda,« razlaga Asbjørn Wahl.