Poraz zagovornikov varčevanja

Če v Evropi ne bo prišlo do zmanjševanja razlik med bogatimi in revnimi, nas ob nadaljevanju sedanje politike varčevanja čaka do 50-odstotni padec plač in dohodkov. Te dni je vse več dokazov, da je z aktualno politiko Evropske unije nekaj zelo narobe – za zadnjega je priskrbel sam Oscar La Fonataine, nemški finančni minister v času vlade kanclerja Helmuta Kohla. Na internetni strani nemške Levice je mož, ki velja za »očeta evra«, opozoril, da se v EU ekonomska situacija poslabšuje iz meseca v mesec ter ocenil, da je bilo upanje, da bo evro vzpodbudil racionalno obnašanje nacionalnih gospodarstev - zaman.

Zato La Fonataine zahteva, da naj se odstopi od »katastrofalne« skupne valute, da bi omogočili okrevanje južne Evrope, sedanjo smer pa je ocenil kot tisto, ki »vodi v pogubo«. Po njegovi oceni se bo Angela Merkel zbudila »iz svojega prepotentnega sna«, ko se bodo evropske države v težavah združile in preprečile sedanji način reševanja krize. Sam je sicer podpiral evropsko monetarno unijo, vendar ne verjame več v njen obstanek, za Nemce pa meni, da še niso doumeli, da se bo celotna južna Evropa, vključno s Francijo, zaradi ekonomske krize, v kateri je, prej ali slej prisiljena zoperstaviti nemški hegemoniji. Največji problem naj bi bile prav prenizke nemške plače v primerjavi s produktivnostjo nemškega gospodarstva. Kmalu zatem se je odzval tudi francoski minister za finance Pierre Moskovichi, ki je razglasil »konec ukrepov varčevanja« in »zmago francoske politike« in to navkljub vse slabšim odnosom med Parizom in Berlinom. Njegov komentar je bil pravzaprav odziv na informacijo, da sta Francija in Španija od Bruslja dobili dodatni dve leti časa za zmanjšanje primanjkljaja proračunov pod tri odstotke bruto družbenega proizvoda. To bi seveda lahko bil dober znak tudi za Slovenijo, ki se nahaja v podobnih težavah.

Te informacije so pravzaprav samo nadaljevanje zgodbe o praktični in teoretični zmagi nasprotnikov varčevanja, ki med ekonomisti poteka že najmanj pet let. In vse kaže, da se zmaga obeta taboru, v katerem je ob različnih imenitnih imenih ekonomistov najbolj znan zagotovo Nobelovec Paul Krugman. Krugman je prepričan, da lahko samo poraba pomaga zmanjšati nezaposlenost in povečati ekonomsko rast do trenutka, ko se bo zasebni sektor znova okrepil. Toda na drugi strani so še vedno gospodarstveniki, ki trdijo, da bi povečanje porabe lahko samo še dvignilo javni dolg, ki je že sedaj velik. Po njihovem mnenju obstaja meja še »dovoljenega« območja povečevanja dolga, v primeru prekoračitve te meje pa bi bilo ekonomsko rast težko uresničiti. Vendar se je ta teza v zadnjem času pokazala kot neutemeljena. Na to je nedavno opozoril časnik Business Insider. Japonska je na primer tipičen primer države, ki je pričela povečevati svoj dolg glede na BDP in to znatno nad pragom 90 odstotkov BDP-ja, za katerega so vsi menili, da bo »točka preloma« po kateri bo sledil »padec«. Še več, njihove obrestne mere so kljub zadolževanju ostale nizke. Po drugi strani pa so države, kot na primer Velika Britanija in Grčija, ki so pod pritiskom Bruslja pričele intenzivno varčevati in končale v recesiji, v primeru Grčije pa celo v depresiji.

Zmanjšanje ekonomske aktivnosti je v celotni Evropi privedlo do zmanjšanja gospodarske aktivnosti, zmanjšanja zbranih davkov in povečanje deficita proračunov. Končno pa je bil odkrit še en argument, ki je postal ključni razlog, zaradi katerega so pristaši varčevanja morali priznati poraz – prišlo je namreč do odkritja, da računica, ki je dokazovala, da se ekonomska rast držav ustavi ko njihovo zadolževanje naraste na 90 odstotkov BDP-ja temelji na matematični napaki. Ko so aritmetično napako popravili, so ugotovili, da zadolževanje nad 90 odstotki BDP-ja (Slovenija je trenutno na slabi polovici te stopnje) samo upočasni in ne zaustavlja gospodarske rasti.

Da je celoten projekt evra temeljil bolj na dobrih željah kot pa na realnih izračunih, kaže tudi intervju Helmuta Kohla iz leta 2002, ki pa je bil objavljen šele sedaj. Nemškemu novinarju Jensu Peteru Paulu je nekdanji nemški kancler priznal, da je glede evra »ravnal kot diktator«. »Vedel sem, da ne bi mogel nikoli dobiti referenduma v Nemčiji. Referendum o evru bi izgubili. To je bilo povsem jasno. Izgubili bi s sedemdesetimi odstotki proti tridesetim odstotkom,« je pojasnil Helmut Kohl, ki je evro videl kot »sinonim za Evropo« in kot zagotovilo, da Evropa ne bo več doživela vojne.

Preveč diktatorske volje do moči in preslabi izračuni pa so projekt sedaj potisnili na rob prepada. Vendar to ni edina slaba vest za območje evra. Kot je namreč nedavno zapisal Hans-Werner Sinn v Handelsblattu, bodo ob nadaljevanju sedanje politike države kot so Grčija, Portugalska in Španija (k temu pa lahko mirno dodamo še Slovenijo) glede cene delovne sile morale postati za okoli 20 do 30 odstotkov »bolj poceni« od evropskega povprečja, medtem ko bi v Nemčiji plače morale narasti za okoli 20 odstotkov. Le tako naj bi namreč v območju evra dosegli uravnovešeno konkurenčnost. Toda v Nemčiji je povečanje plač zaradi prepletenosti finančnih elit z vladajočimi strankami skorajda nemogoče doseči. Istočasno pa bi takšno naraščanje plač postreglo še z višjo inflacijo v Nemčiji, na primer v višini 4 odstotke, takšno stanje pa bi za izravnavo bilanc vseh vpletenih držav moralo trajati najmanj desetletje. To je za Nemčijo preprosto nesprejemljivo.

Enako velja za revni jug Evrope. Države, ki so z vstopom v območje evra izgubile skoraj vse vzvode monetarne politike, preprosto ne morejo zmanjšati vrednosti nacionalnih »valut«, kar bi bil najbolj enostaven ukrep, zaradi katerega ne bi bilo potrebno zniževati plač in odpuščati delavcev. In ker različne produktivnosti dela ni mogoče uravnovesiti drugače, je po vseh resnih izračunih potrebno uvesti še 20- do 30-odstotni, v nekaterih primerih pa celo 50-odstotni, padec vrednosti plač v »južnih« državah EU, kot je bilo prav tako že v preteklosti analizirano na www.zerohedge.com in kjer je lepo opisana »strašljiva" prihodnost za delavce iz perifernih evropskih držav.

Pri odgovoru na vprašanje, za koliko bi se namreč morale plače zmanjšati za doseganje »ravnovesja« v plačilnih bilancah, so namreč ekonomski analitiki izračunali, da bi v Grčiji in na Cipru plače morale pasti za najmanj 50 odstotkov glede na nemške, v večjih državah, kot sta Španija in Francija pa bi bilo potrebno zmanjšanje plač za okoli eno tretjino. Seveda pa se zastavlja še eno vprašanje – kako delavcem v teh državah (in tudi v Sloveniji) ki s(m)o že šli skozi pekel drastičnega krčenja prejemkov pojasniti, da bo zaradi nekaj »matematičnih napak« ob postavitvi evra in sedanji razdelitvi družbenega bogastva ob enakih cenah zelo kmalu potrebno zmanjšati plače in prejemke še za tretjino ali celo za polovico. Zdi se absurdno, toda to so seveda zahteve, ki jih Alenka Bratušek z ekipo posluša skoraj vsak dan.

Pri tem pa evropski politiki nimajo poguma, da bi ljudem povedali resnico in pričeli takoj popravljati resno načet evrosistem. Poleg slabih receptov bi lahko neenakost med evropskimi državami zmanjšali tudi finančni transferji od bogatih k revnim državam, od »razvitih« do »nerazvitih«, kar je sicer običajno v vseh federacijah. Toda za to bi bila potrebna zavest, da smo res vsi »Evropejci«. Evropa takšne mehanizme pozna, doda še zmeraj so finančno podhranjeni. In verjetno bo potrebno še nekaj časa, predno bo pomoč Nemčije Cipru tudi za nemškega volivca enako sprejemljiva kot je povprečnemu Američanu pomoč, ki jo New York daje Zahodni Virginiji. Vendar je tudi to cena za obstoj evra: bogate države in predvsem Nemčija se bodo na bližnjih volitvah morale odločiti, koliko so pripravljene žrtvovati za obstoj evra, ki najbolj koristi prav njim. Referendum, ki se mu je Kohl izognil je bil v resnici samo prestavljen – prava odločitev bo kmalu pred nemškimi in nato pred vsemi drugimi volivci.