Evropsko podpihovanje vojne

Odločitev EU, da ukine embargo na orožje sirskim upornikom, bo po vsej verjetnosti privedla do razširitve konflikta

Konflikt v Siriji se je v zadnjem času prenesel tudi področje Libanona in Iraka, pri tem pa so v vojno posredno vključene še številne arabske države, Iran, Izrael, Turčija ter 'velike sile', ki spopad nadzorujejo z logistično in vojaško podporo vpletenim v vojno. Ta vojna traja že več kot dve leti in je odnesla že več kot 70.000 življenj. Spopadi v regiji večinoma potekajo po ločnici, ki razdvaja sunite in šiite. Tako se v imenu 'osvoboditve Sirije' libanonski Hezbolah bori na strani Asadove vojske, sunitske bombe pustošijo po iraškem Bagdadu, ki ga obvladuje šiitska osrednja oblast, Iran pa nesebično podpira sirskega avtokratskega predsednika, ki ga s skupnimi močmi in podporo ZDA ter EU rušijo enako avtokratski sunitski režimi.

Na Bližnjem vzhodu se torej vse bolj širi vojna preko posrednikov, v katero so z odločitvijo zunanjih ministrov EU o ukinitvi embarga postale posredno vpletene tudi vse članice EU. Vse skupaj nima prav veliko zveze z bojem za demokracijo in človekove pravice. ZDA medtem stavijo na poveljnika sirijske uporniške vojske, generala Salama Idriza, ki se z orožjem oskrbuje iz Savdske Arabije. Odločitev, da se ukine embargo za sirske upornike, kljub temu ni bila sprejeta povsem enoglasno, ker so manjše države, predvsem Avstrija, Švedska, Češka in Finska trdile, da je ta odločitev slaba in da bi lahko pomenila kršitev mednarodnega prava. Kako je glasovala Slovenija trenutno še ni jasno, toda če je soditi po suhoparnem sporočilu MZZ, kakšnega pretiranega odpora zelo sporni odločitvi zunanjih ministrov EU s slovenske stvari v Bruslju ni bilo.

To, kar se je v resnici zgodilo, je na strani MZZ namreč zavito v običajno diplomatsko latovščino. »Minister za zunanje zadeve Karl Erjavec se je v Bruslju udeležil zasedanja Sveta za zunanje zadeve EU. Ministri za zunanje zadeve so večino pozornosti namenili razmeram v Siriji. Pozno sinoči so se dogovorili o podaljšanju omejevalnih ukrepov proti Siriji za 12 mesecev, z izjemo morebitnega izvoza orožja v Sirijo. Svet je vzel na znanje, da bodo države članice prodajo, dobavo in transfer oz. izvoz vojaške opreme urejale na nacionalni ravni. Svet bo znova preučil svoje stališče pred 1. avgustom 2013,« piše v sporočilu zunanjega ministrstva. Prvega junija bo torej embarga konec, zunanji ministri pa bodo šele dva meseca pozneje ugotavljali, kaj se je medtem sploh zgodilo. Medtem bo vse prepuščeno 'nacionalni ravni', ker seveda pomeni, da bodo države, ki bodo to želele, lahko začele pošiljati orožje v Sirijo. In to seveda sunitskim upornikom, kljub resni nevarnosti, da je dobršen del teh upornikov pravzaprav na plačilnem spisku Al Kajde.

Samo nekaj ur po tej izjemno 'modri' odločitvi odličnikov iz EU je iz Rusije že prišla izjava Sergeja Rjabkova, namestnika ruskega zunanjega ministra, da bo Rusija nadaljevala z predajo protiletalskih sistemov S-300 Siriji. Rjabkov je dejal, da so se rakete pokazale kot faktor stabilnosti, ki bi nekatere razgrete glave lahko odvrnil od vpletanja v konflikt. Rjabkov je istočasno obtožil voditelje EU da »razpihujejo plamen konflikta«. Zanimivo je, da je ta izjava prišla samo dan zatem, ko je izraelski Jeruzalem Post objavil, da naj bi Rusija odstopila od izročitve raket S-300 Siriji, saj naj bi Vladimirja Putina v to v zadnjem trenutku prepričal izraelski predsednik vlade Netanjahu. Vse kaže da je bila resnica točno takšna, kot smo že napovedali: da so rakete S-300 že v Siriji, verjetno še pod nadzorom ruske vojske, toda že pripravljene na predajo. In tudi raketni strokovnjaki sirske vojske naj bi že opravili svoje šolanje v Rusiji.

Vse to bi lahko v precejšnji meri onemogočilo uspeh mednarodne konference o Siriji, ki jo skupaj pripravljata ZDA in Rusija. Več kot očitno je, da je EU s svojo zadnjo odločitvijo znova ravnala v skladu s pričakovanji ZDA, ki si diplomatske rešitve spora v Siriji očitno sploh ne želijo, saj jih zanima samo padec Asada. Vendar tega cilja ne bo mogoče doseči na tako preprost način kot v Libiji, saj celo obveščevalna poročila zahodnih agencij navajajo, da so enote sirske redne vojske v zadnjem času celo v ofenzivi. V primeru oboroževanja ene strani v vojni – in to tiste, ki je zelo povezana z Al Kajdo – pa res ni povsem jasno, kaj naj bi bil po izračunih zunanjepolitičnih strategov EU in ZDA končni izplen tega početja. Razen če je končni cilj res še večja in bolj krvava vojna.