MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

28. 6. 2013  |  Mladina 26  |  Politika

Skrito povelje

Kako so slovenski vojaki zaradi propagandnega učinka sestrelili helikopter, poln kruha

Toni Mrlak (1950 – 1991), pilot sestreljene gazele

Toni Mrlak (1950 – 1991), pilot sestreljene gazele
© Knjiga Skrito povelje, Draga Potočnjak, Založba Sanje

27. junija 1991. V Sloveniji se je začela vojna. Majhen helikopter gazela SA 241, št. 664, je ob 19.16 poletel s platoja pri tedanji vojaški pekarni na ljubljanskem Kodeljevem, kjer je naložil kruh za vojake, ujete v vrhniški vojašnici. Letel je mimo Delove stolpnice in nizko najprej proti Rožni dolini, po trasi, po kateri je vedno letel. Na vrhu stolpnice TR3 sta bila pripadnika slovenske protizračne specialne enote, prvi je raketo Strela 2M sprožil malo več kot dve minuti po vzletu helikopterja, drugi nekaj deset sekund kasneje. Prva raketa je zgrešila cilj, neaktivirana je padala nekje v Tivoliju, druga je zadela rep helikopterja, ki se je že oddaljeval od središča mesta. Helikopter je eksplodiral in se zrušil blizu križišča Ceste v Rožno dolino in Ceste III, nedaleč od avstrijskega konzulata in študentskih domov. V padlem helikopterju sta bila dva vojaka, tehnik letalec Makedonec Bojanče Sibinovski in Slovenec Toni Mrlak, ki je že nekaj časa tajno sodeloval s teritorialno obrambo, koordiniral in izpeljal pa naj bi prestop helikopterskih posadk in gazel na slovensko stran. Preden mu je uspelo, je njegov neoboroženi helikopter zadela raketa. Sestrelitvi s stolpnice je poveljeval Anton Krkovič, katerega enota je bila pod neposrednim poveljstvom Janeza Janše. Kot je o dosežkih specialne brigade Moris v Vojnozgodovinskem zborniku zapisal Krkovič sam: »Naši pripadniki so, pod mojim neposrednim poveljstvom, sestrelili prvi helikopter JLA nad Ljubljano.« O tem, kdo je pilotiral gazelo in kakšna je bila njena vloga, Krkovič ne piše, oba strelca sta bila kasneje za svoj pogum odlikovana.

Slovenija bo pravna in demokratična dežela šele, ko bo znala raziskati in ovrednotiti temne plati svoje zgodovine.

»Da je šlo za napako, je bilo jasno že od prvega trenutka,« danes pravi Jelko Kacin, tedanji sekretar za informiranje, ki je Mrlaka dobro poznal, z njimi se je tudi pogovarjal o prestopu na slovensko stran. »Ko so helikopter sestrelili, me je poklical Janša, rekoč, da naj bi bila neka gazela raketirala v Rožni dolini in da naj bi bil poškodovan avstrijski konzulat. Odšel sem tja, konzulat ni bil poškodovan, ustavil pa sem se tudi na mestu, kjer je bil sestreljeni helikopter. V hipu sem prepoznal gazelo z Brnika, nobena izmed njih ni bila oborožena, videl sem, da je peljala kruh, in videl sem tudi trupli, pri čemer sem takoj prepoznal Tonija. Nato sem poklical njegovega strica in mu povedal, kaj se je zgodilo.«

Minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar med osamosvojitveno vojno

Minister za obrambo Janez Janša in minister za notranje zadeve Igor Bavčar med osamosvojitveno vojno
© Tone Stojko

Vtis v slovenski javnosti je bil takrat seveda drugačen. Sestrelitev gazele je bila predstavljena kot velik uspeh slovenske strani. Janez Janša je kasneje v Premikih zapisal, da so bili tank, letalo, helikopter v očeh mnogih teritorialcev in policistov sredstva, »ki so se zdela neuničljiva. Poklical sem Toneta Krkoviča – njegova enota je imela poleg protiletalskih mitraljezov na strehah po Ljubljani nekaj protiletalskih raket – in ga vprašal, kaj vendar počnejo posadke.« Ko je počilo nad Rožno dolino, je Janša najprej pomislil, da so raketirali predsedstvo ali poslopje izvršnega sveta. »Novica o sestrelitvi helikopterja se je hitro razširila. Po radiu je zanjo zvedela vsa Slovenija. V operativni dvorani je iz več ust hkrati prišla ena beseda. Končno! … Psihološka pregrada je padala.« Uradna razlaga, zakaj so streljali na helikopter, je bila, da naj bi bil ogrožal stavbe tedanjih republiških organov. To ni bilo res, na slovenski strani bi morali vedeti, da gazele niso bile oborožene, pa tudi helikopter ni letel proti središču Ljubljane in ni preletaval stavb, v katerih je bilo republiško vodstvo. Nasprotno, od središča se je že oddaljeval, raketa ga je zadela dobesedno »v hrbet«.

Sestrelitve helikopterjev naj bi prestrašile JLA in mednarodno javnost prepričale, da v Sloveniji divja vojna.

Zakaj je torej padel? Avtorica pred dnevi izdane knjige Skrito povelje Draga Potočnjak, sicer svakinja Tonija Mrlaka, je prepričana, da je bil pravi razlog za sestrelitev propaganda. Nekateri so pač želeli, da se sestreli katerekoli helikopter jugoslovanske vojske, ker bi to imelo velik motivacijski in propagandni učinek. Padli helikopter v Rožni dolini je recimo takoj posnela ekipa CNN-a. V povelju t. i. koordinacijske skupine, ki so ga podpisali Janez Janša, tedanji notranji minister Igor Bavčar in tedanji načelnik teritorialne obrambe Janez Slapar, je zapisano, »da je treba odpirati ogenj iz vsega orožja na vse helikopterje JA ne glede na njihov položaj«. Malo pred sestrelitvijo helikopterja v Rožni dolini je bil sestreljen helikopter na Igu, v njem so bili štirje vojaki. Sestrelitve helikopterjev naj bi torej prestrašile JLA in mednarodno javnost prepričale, da v Sloveniji resnično divja vojna. To, da je bil v gazeli pilot, ki se je pripravljal na prestop na slovensko stran, pa je bila le kolateralna škoda. Podobno škodo so pretrpeli tudi svojci umrlega, ko so se desetletje borili z različnimi birokratskimi ovirami, da so dobili formalnopravno potrditev, da Mrlak ni deloval na sovražni strani.

A sestrelitev nad Rožno dolino ni edini takšen dogodek iz osamosvojitvene vojne, kajti nekateri posamezniki, zbrani predvsem okoli Janše in Bavčarja, so si želeli intenzivnejših vojaških spopadov kot pa recimo tedanje republiško politično vodstvo in seveda ljudje na terenu. Podoben dogodek je bil ukaz za napad na ljubljanske vojašnice, saj naj bi »pokalo v vsej Sloveniji, samo v Ljubljani ne«. Ustni ukaz za napad na ljubljanske vojašnice je Mihi Butari, tedanjemu poveljniku teritorialne obrambe za ljubljansko pokrajino, dal Janez Slapar okoli pol štirih zjutraj, 28. junija. A Butara ga ni sprejel, zahteval je pisni ukaz, zato sta se poveljnika sprla. Miha Butara njun tedanji pogovor po spominu opisuje takole. »Ko je to ponovno zahteval s trdovratnim pojasnilom, naj izvršim ukaz, mi je prekipelo. Nisem ga več imenoval tako kot do takrat z nazivom načelnik, dejal sem mu: ’Janez, sedaj pa imam tega dovolj, nehaj se igrati vojne, to je preresna stvar, tu je več kot 300 tisoč civilistov, situacijo imamo popolnoma pod nadzorom, nobene potrebe ni, da bi izpostavljali nedolžne ljudi.’ Slapar je še odločneje vztrajal pri izvršitvi ukaza. Vsega mi je bilo dovolj. Odvrnil sem mu: ’Janez, brez pisnega ukaza ne naredim nič. Goni se u kurac in se nehaj igrati vojne.« Napad na vojašnice bi prinesel veliko žrtev, tudi med civilisti, saj je jugoslovanska vojska grozila, da bo streljala po Ljubljani, poleg tega slovenski teritorialci na zasedbo vojašnic niso bili pripravljeni. »Neposlušnega« poveljnika so med vojno razrešili, 2. julija 1991 je bil ukaz ponovljen, Butarov naslednik Janez Lesjak je začel priprave, vendar je bila pol ure pred napadom na poseben klic Janeza Janše akcija odpovedana. Razglašena je bila enostranska prekinitev ognja.

Naslovnica Mladine, 2 julij 1991 (na fotografiji Jelko Kacin na prizorišču strmoglavljenja helikopterja)

Naslovnica Mladine, 2 julij 1991 (na fotografiji Jelko Kacin na prizorišču strmoglavljenja helikopterja)
© Miha Fras

Knjiga, kakršno je napisala Potočnjakova, ni »omadeževanje osamosvojitve«, kar ji očitajo nekateri, prej velja nasprotno. Slovenija bo pravna in demokratična dežela šele, ko bo znala raziskati in ovrednotiti temne plati svoje zgodovine. Tudi vprašanja o žrtvovanju življenj za namene propagande. Resnica o osamosvojitvenih herojih se, kot pravi zgodovinar Božo Repe, počasi prebija na dan. »Vseskozi sramežljivo, saj je usodno povezana z interesi vpletenih, politično močjo ter mrežami, ki so jih obvladovali in jih še, da bi prikrili tedanje ravnanje in ohranili mitološko interpretacijo svoje preteklosti.« A resnice za zmeraj seveda ni mogoče prikriti.

Vendar ne gre samo zato. Gre tudi za osebno zgodbo, izgubo, bolečino, zgodbo o človeku, ki ga več ni, o človeku, ki je verjel v svobodo in je imel rad nebo. »Tonija ni moč povrniti. Nobena preiskava ga ne bi povrnila,« je na koncu zapisala Draga Potočnjak. »Povrniti je mogoče zgolj spomin, dostojanstvo in dobro ime, ki so mu ga umazali. Zato sem si prizadevala.«

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.