Frederick William Enghdahl: »Nobelovo nagrado za mir bi moral dobiti Putin«

novinar, avtor knjig Vojna za nafto in Popolna prevlada

Frederick William Engdahl, ameriško-nemški novinar in eden od najbolj prodornih kritikov sodobnega mednarodnega dogajanja je v Ljubljani predstavil svoji knjigi Vojna za nafto in Popolna prevlada, ki sta izšli pri založbi Ciceron, znani po razkrivanju manj znanih plati svetovne zgodovine, politike in gospodarstva. Engdahl se je rodil leta 1944 v ameriški državi Minnesota, mladost pa je preživel v Teksasu. Na Univerzi Princeton je študiral inženirstvo in pravo ter nato diplomiral iz primerjalne ekonomije na Univerzi v Stockholmu. Danes živi v Frankfurtu. V sedemdesetih letih je delal kot ekonomski analitik, v času prve naftne krize pa se je posvetil publicističnemu delu. Razkril je veliko pomembnih dejstev o vlogi nafte v svetovni politiki, manipulacijah v zvezi z genetsko spremenjeno hrano in klimatskimi spremembami. Redno objavlja tudi na spleti strani Centra za raziskovanje globalizacije.

Pogovarjamo se v zelo prelomnem trenutku. Pravkar se je končala napetost v zvezi z dvigom ravni zadolževanja v ZDA, prišlo je do preobrata v sirski krizi in nekateri to že primerjajo z letom 1956, s sueško krizo, po kateri Velika Britanija in Francija nista več igrali vlogi velikih sil. Se je danes ta preobrat zgodil tudi z ZDA?

Mislim da bi bilo te dogodke še prezgodaj primerjati s sueško krizo. Vojna v Siriji je vojna preko posrednikov. To ni samo vojna med Sirijo in Savdsko Arabijo in ZDA, to je vojna, v katero so vključene države Izrael, Savdska Arabija, Katar, Turčija, Iran, Rusija, Kitajska in ZDA. In zato ima potencial, da se iz nje razvije tudi prava tretja svetovna vojna. Putinov predlog, da se uniči vso sirisko kemično orožje, je zato izjemnega pomena za mir. Putin seveda ni svetnik, toda če so podelili Nobelovo nagrado za mir zaradi vojne v Siriji, potem bi jo moral dobiti Putin ne pa tehniki, ki so nato odstranjevali kemično orožje. Kajti prav Putin je dal Obami možnost, da se ne odloči za vojno in se častno izvije iz nastaleha položaja. Ozadje sirske krize pa je veliko večje vprašanje. Vojaško-industrijski sistem zahodnih držav, članic zveze NATO, želi predvsem nadzorovati kopensko maso Evrazije, torej Rusijo, osrednje azijske države in Iran. Tisti, ki bo nadzoroval to območje, bo rival ZDA. Zato razmišljanje o tem, ali imamo že opravka z multipolarnim svetom ali ne, ni najboljši način za razumevanje tega, kar se dogaja. Smo sredi zelo nestabilne tranzicije. Velika sila, ki nadzoruje naš svet, je že v upadu, vendar še ni prepustila finančnih vzvodov svoje oblasti, ki so tudi temeljni vzrok upada njene moči. Gre za zmanjševanje moči, kot smo ga lahko opazovali do leta 1914, ko je počasi padala moč Velike Britanije. Vendar sta bili potrebni še dve svetovni vojni, da bi se odločilo, kdo bo naslednja velesila - Američani ali Nemci. V prav takšnem, posebnem, toda nestabilnem trenutku se nahajamo tudi danes.

Ali je nafta še zmeraj pomemben dejavnik pri razporejanju moči? Še pred nekaj leti smo brali o predvidevanjih glede konca 'naftne dobe' in odvisnosti ZDA od bližnjevzhodnih režimov, danes pa se zaradi novih tehnologij ZDA celo razvijajo v izvoznika nafte. Ali nafta kot strateška surovina torej izgublja svoj pomen tudi za Zahod?

Ta »naftna revolucija« proizvodnje nafte iz skrilavcev in plina s pomočjo »crackinga« oziroma lomljenja zemeljskih plošč, da pridemo do ujetega zemeljski plina, ki se skriva pod plastmi je že mimo. Royal Dutch je pravkar priznal, da je bila njihova največja napaka ta, da so vložili milijarde dolarjev v opremo za »cracking«. Ko sem bil v Moskvi, sem se pogovarjal s poznavalci iz Lukoila, ki so mi povedali, da je vse to ena velika potegavščina. Zemeljske plasti se zlomijo, nato v začetku procesa iz vrtine prodreta plin in nafta z zelo velikim pritiskom, nato pa pritisk hitro upade in morate v vrtino vbrizgati velikanske količine vode in strupenih kemikalij, da bi ohranili dotok plina ali nafte. Zaradi teh strupenih spojin imate nato težave zaradi zastrupitev vode in spodjedanja kamnin, kar lahko privede tudi do sesedanja, zemeljskih razpok in plazov. Pa tudi do onesnaženja podtalnice. V Evropi je takšno pridobivanje plina in nafte zato prepovedano, v bližini New Yorka, v Pennsylvaniji in Severni Dakoti v ZDA, kjer najbolj pogosto uporabljajo to tehniko, pa se prebivalci soočajo s številnimi okoljskimi problemi. Če seštejete vse te stroške, je tako pridobljena nafta veliko dražja od tiste iz navadnih vrtin. Kar se tiče teorij o skorajšnjem izčrpanju nafte, pa je potrebno reči, da gre samo za mit. Nafta namreč v nasprotju s splošnim prepričanjem ni proizvod kemičnih procesov, ki so prastara živa bitja pred milijoni let spremenili v nafto. Nafta je, kot so v petdesetih in šestdesetih letih dokazali že ruski in ukrajinski znanstveniki, rezultat stalnega delovanja in trenja, ki obstaja v notranjosti zemlje, na površino pa prihaja skozi različne vrzeli in prelomnice ter se nato ujame v porozne plasti zemlje. Nafta torej nastaja neprestano in ni biološkega izvora. Da nafta nastaja iz mrtvih alg in trupel dinozavrov je pač pravljica, v katero so nas prepričale naftne družbe. V Rusiji in Ukrajini sem govoril z znanstveniki, ki so dokazali svojo teorijo, prav tisto, ki so jo velike naftna podjetja namerno diskreditirala. Nobenega znanstvenega dokaza ni, da naj bi nafta nastajala iz izumrlih živih bitij. Pomislite, le kako naj bi se dinozavri in druge živali 'zbrale' na nekih točno določenih točkah, na primer prav na Bližnjem vhodu in ne kje drugje? Če vse skupaj dobro premislite, lahko pridete sami do sklepa, da so to popolne neumnosti. To je religija, ki nima nobene zveze z dejstvi. Naftna podjetja preprosto želijo, da bi verjeli v to.

Nafta nastaja neprestano in ni biološkega izvora. Da nafta nastaja iz mrtvih alg in trupel dinozavrov je pač pravljica, v katero so nas prepričale naftne družbe.

Kakšne pa so posledice ene ali druge teorije?

Prav zato ker viri nafte niso tako omejeni, kot bi nas v to rada prepričala naftna industrija, bi tudi nafta, ki poganja večino naše civilizacije, morala biti veliko bolj poceni. Vendar velike sile tega seveda ne želijo. Britanska in ameriška naftna podjetja so pomen nafte spoznala že pred več kot stoletjem, ko se je tudi začel boj za nadzor nad naftnimi viri. In moč BP-ja, Royal Dutch Shella, Chevrona in ExonMobila, Halliburtona temelji prav na nadzoru nafte in njenih virov. Ta podjetja skupaj z bankami in Wall Streetom nadzorujejo večino svetovnega gospodarstva. In zato si države seveda želijo pridobiti predvsem nadzor nad viri energije. Če lahko države kot so Kitajska, Brazilija ali Indija, ki potrebujejo nafto, samostojno pridobijo svoje vire nafte, potem so seveda manj odvisne od pritiskov tistih, ki nadzorujejo naftni trg. In prav zato tudi ZDA vztrajajo pri nadzoru Bližnjega vzhoda, ki se je začel že leta 1945, ko je Roosevelt Savdsko Arabijo izpod nadzora Velike Britanije »prestavil« pod zaščito ZDA. In to je bistvo vsega, kar lahko danes opazujemo na Bližnjem vzhodu, to pa velja tudi za Sirijo.

Pisali ste tudi o procesu »balkanizacije« Bližnjega vzhoda. Ali tudi v »arabski pomladi« vidite proces namernega drobljenja držav na Bližnejm vhodu? In le kakšna bi bila korist od takšnega ravnanja?

Vse »arabske pomladi« so del načrtov Pentagona in konservativcev, ki želijo militarizirati Bližnji vzhod in nadzorovati največje znane zaloge nafte na svetu, vse to pa predvsem zato, da Kitajska in druge sile ne bi imele neomejenega dostopa do teh naftnih virov. Afriško poveljstvo ameriške vojske za Bližnji vzhod AFRICOM je bilo v času Georga W. Busha ustanovljeno prav zato, da bi preprečilo kitajsko oskrbovanje z nafto in surovinami na tem območju. Pri tem so bili zelo uspešni. Kajti tako dolgo, dokler nadzorujejo nafto, imajo moč. Libija je tipičen primer.

Toda tudi v Libiji so, podobno kot ob številnih intervencijah pred tem, samo uresničili doktrino o »pravici do zaščite«, znano s kratico »R2P«. Ali se vam ne zdi, da je humanitarne posredovanje v nekaterih primerih vendarle nujno?

Doktrina o »pravici do zaščite« je eno od najbolj prozornih lingvističnih opravičil za vojne proti temeljnim načelom OZN. Za čigavo odgovornost gre, kdo odloča o tej odgovornosti, da se nekoga 'zaščiti'? Ali nimamo mednarodnega prava in ustanovne listine OZN? Gadafi je bil avtokrat, res je kradel denar, vendar ni nikogar napadel in ni grozil nikomur. Izbrali so ga starešine plemen v procesu, ki je trajal več kot petdeset let. Sedaj je vse to uničeno in trajalo bo morda še naslednjih 25 ali 50 let, da bomo v Libiji znova videli takšen konsenz. Kar je naredil zahod, je bilo enako, kakor da bi vrgli ročno bombo v trgovino s kitajskim porcelanom. Trajalo bo še dolga leta, predno se bodo ti koščki sestavili v delujočo državo.

Toda kaj če bi rekli, da da je bila to edina pot naprej, edina možnost, da se ljudstvo reši diktatorja?

Edina pot naprej? To vsekakor ni bila edina pot za Libijo.

Večina zahodnih, tudi slovenskih medijev je stanje v Libiji prikazovala prav na ta način – da je bilo to, kar se je zgodilo, edina možna pot za ljudstvo, ki mu je vladal avtokrat. Se vam ne zdi, da ima sedaj, ko ga ni več, ljudstvo vendarle vsaj možnost, da zgradi svojo demokracijo?

Vse to so medijske manipulacije. Postaje kot so CNN in BBC pošiljajo v vojna območja svoje novinarje, ki so nato »priključeni« enotam nacionalne vojske ali pa enotam NATA. Novinarji in fotografi dobijo »foto priložnosti«, da posnamejo tistih nekaj svojih vojnih prizorov dokler vojskam to ustreza. To je čista propaganda. Poznam vrsto novinarjev, ki so bili v Libiji v času spopadov in so resnično neodvisni in pošteni ljudje – pripovedovali so mi, da so trditve zahodnih medijev o tem, da ni bilo 'nediskriminatornega bombardiranja' Libije popolne laži, da so bile del psiholoških operacij, kot jih poznajo v vsaki vojni. Tu so umazano vlogo odigrali Francozi, ki so si želeli pridobiti naftne vire od italijanskega ENI-ja. Zato so jim ZDA prepustile to vojno. Preprosto, bilo je, kakor da bi jim vrgli kos mesa in rekli 'tu je vaša priložnost, lahko greste v Afriko in znova uresničite svoje kolonialne sanje'. To je tako, kakor da bi v areno poslal pitbula. In rezultat? Država je razsuta, vladajo plemena in milice, naftna industrija je v katastrofalnem stanju, vse skupaj je en kaos. Toda točno to so si nekateri želeli.

In kaj je alternativa? Svet, v katerem vlada Rusija?

Rusija vsekakor ni grožnja svetu. Ne želi biti vladarka sveta. Od konca Sovjetske zveze igra povsem drugačno vlogo. Bil sem v Rusiji in menim, da si Putin ne želi biti vladar sveta. Ni Stalin. Je precej trd nekdanji KGB-jevec in ko gre za postopanje s članicami Pussy Riot, bi lahko v Rusiji ravnali tudi veliko bolj modro. Vendar moramo razumeti, da se v Rusiji hladna vojna pravzaprav nikoli ni nehala. Preprosto zato, ker tudi ZDA nikoli niso odstopile od svoje namere, da Rusijo popolnoma spodkopljejo in uničijo. Celoten protibalistični ščit predstavlja eksistencialno grožnjo za Rusijo. V tem imajo popolnoma prav. Če ZDA s tem uspejo, Rusija nima možnosti preživetja.

Kljub temu se Rusija v zadnjem času odziva drugače. V primeru Kosova se je odzvala mlačno, v primeru Libije je celo dovolila resolucijo VS OZN, ki je avtorizirala letalske napade, le v primeru Sirije se je odzvala bolj odločno. Zakaj?

V primeru Kosova je bila Rusija brez moči. V primeru Libije je šlo za odločitev Medvedjeva, ki je bil v tistem trenutku predsednik Rusije. Medvedjev je bil povezan s frakcijo oligarhov in elite, ki si je želela dogovorov z ZDA, Putin pa je bolj povezan z nacionalno usmerjenimi krogi, ki menijo, da bi to za Rusijo predstavljalo samomor. Mislim, da ima Putin prav in se je Medvdjev zmotil. Omenjeno resolucijo so nato ZDA in druge sile seveda zlorabile in razširile napade. Glede Sirije pa si Rusija ni mogla privoščiti odstopanja, zato so potegnili črto v pesku. Tudi Kitajci so videli, da so jih v Libiji izigrali. Sam sem jim v Pekingu dejal, da so bili neumni. Priznali so mi, da so imeli v Politbiroju nekoga, ki je bil izdajalec. Vsekakor pa so se nekaj naučili iz te lekcije. Uvideli so, da bodo NATO kmalu imeli pred svojimi vhodnimi vrati, če bodo kar naprej potrjevali vojne zveze NATO. Tega pa si Kitajska ne želi. In zato je Sirija postala drugačna zgodba. In tega strategi v NATO niso pričakovali. Kitajska, Iran in Rusija predstavljajo prostor, ki ima energijo, tehnologijo in trge za vse, kar potrebujete za preživetje v naslednjih 150. letih. In tega je mnoge v ZDA strah.

Rojeni ste bili v ZDA, vendar v svojih knjigah in člankih vztrajno kritizirate predvsem politiko ZDA. Zakaj? kako bi odgovorili na trditev, da ge za »nedomoljubno« ravnanje?

ZDA, kjer sem se rodil in preživel mladost, so bile precej drugačne kot danes. Zdaj postajajo nekakšna policijska, nadzorovana država, ki te spremlja na vsakem koraku. Nekaj podobnega se je dogajalo v tridesetih letih v Nemčiji, kjer živim sedaj. Če to moč povežete še s finančno močjo Wall Streeta in finančnih elit sveta, ki nato povzroča vojne po svetu samo zato, da bi ohranjala svojo moč, potem imate seveda opravka z velikanskim virom zlorab. In zato želim s svojim delom, s svojimi knjigami, ki jih pišem že več kot 30 let in so dejansko tudi zelo avtobiografske, nekoliko bolj osvetliti te temne kotičke manj znanih plati dogajanja v svetu. Če se to komu zdi domoljubno ali ne, me ne zanima. Domoljubje je pogosto samo fraza, pod katero se skrivajo zlorabe. Tudi Američani sami so žrtve teh zlorab. Ne živijo v pravi demokraciji in se ne zavedajo, kako se z njimi manipulira. Ne zavedajo se niti tega, s čem se hranijo, saj predsednik države podpisuje zakone, ki Monsantu in podobnim podjetjem dajejo pravico do uporabe genetsko spremenjene hrane. In to je moj edini namen – da bi bralcem osvetlil zlorabe in jim povedal resnico.