|  Ekonomija

Skrivnost preplačanih predsednikov uprav

© Profimedia

Ni skrivnost, da prvi možje velikih podjetij v ZDA dobivajo nerazumljivo visoka izplačila. Razumljivo je, da dobi visoko plačo direktor, ki mu uspe podjetje rešiti pred propadom ali mu uspe bistveno povečati prihodke in dobiček Toda vodilni v podjetjih lahko zaslužijo več deset tisoč ali več sto milijonov dolarjev tudi, če ne naredijo nič posebnega.

Lee Raymond je recimo leta 2005 odšel v pokoj iz družbe Exxon-Mobil s 321 milijoni dolarjev odpravnine, to je znesek, ki ustreza 22.140 letom dela za minimalno plačo. Njegov glavni uspeh, ki ga je dosegel za družbo, je bil, da je bil predsednik njene uprave v času, ko so visoke cene nafte prinašale naftnim družbam visoke dobičke. Hank McKinnel je leta 2006 odšel iz farmacevtske družbe Pfizer z odpravnino 166 milijonov dolarjev. Kak njegov poseben uspeh za družbo bi bilo težko najti, na portalu Truthout piše Dean Baker.

A ni treba vedno imeti povprečnih rezultatov za nerazumno visoko plačilo. Bob Nardelli je pobral 420 milijonov dolarjev, ko je po šestih letih odšel iz družbe Home Depot, čeprav je v času njegovega vodenja vrednost delnice družbe padla za 40 odstotkov, cena delnice konkurenčne družbe Lowe pa se je skoraj podvojila.

Potem imamo direktorje v finančni industriji, vodilne može velikih bank in zavarovalnic, ki so podjetja spravili na rob bankrota ali v bankrot, pa so kljub temu odšli z več sto milijoni dolarjev odpravnine nadalje našteva Baker in dodaja, da ne bi bilo težko napisati pogodb, v katerih bi bilo določeno, da je plača prvega moža bolj odvisna od uspešnosti podjetja. Če bi recimo nagrada Leeja Raymonda bila bolj odvisna od višine delnice družbe Exxon Mobil v primerjavi s cenami delnic drugih naftnih družb, bi dosegla le desetino izplačane. Pogoje za izplačilo nagrade bi seveda bilo mogoče določiti tudi tako, da ne bi bilo mogoče oditi iz podjetja pred bankrotom s polnimi žepi.

Predsedniki uprav so preplačani zato, ker v nadzornih svetih in odborih direktorjev sedijo ljudje, ki so njihovi prijatelji. Zato tudi ne poskušajo najti podobno usposobljenega človeka za predsednika uprave, ki bi bil pripravljen delati za nižjo plačo, čeprav je njihova naloga, da skušajo na enak način znižati plačo predsedniku uprave, kot znižujejo stroške poslovanja podjetja s selitvijo proizvodnje v države s cenejšo delovno silo. »Toda prijatelji ne poskušajo privarčevati denarja z zmanjševanjem plač svojim prijateljem. In ko direktorji sami spravijo v žepe več sto tisoč dolarjev na leto za udeležbo na 4 do 10 sestankov, je malo spodbude, da bi svoje delo jemali resno,« ugotavlja Dean Baker.

Poslovnež Erskine Bowles je sedel v odboru direktorjev velebanke Morgan Stanley in proizvajalca avtomobilov General Motors v letih, ko ju je z davkoplačevalskimi dolarji reševala država ZDA. Najbolj znani ameriški konservativni ekonomist Martin Feldstein je sedel v nadzornem odboru zavarovalnice AIG, ki jo je prav tako reševala država. Oba sta bila za »svoje delo« bogato nagrajena.

Višina plače povprečnih predsednikov uprav je pomembna zaradi primerjave med podjetji in panogami, prav tako vodilni na univerzah in v zasebnih dobrodelnih organizacijah zaslužijo milijone dolarjev, ker predsedniki uprav podobno velikih podjetij zaslužijo veliko več. Nerazumno visoke plače vodilnih so po Bakerjevih besedah pomemben del zgodbe o neenakosti v gospodarstvu.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.