Slepe ulice nove ukrajinske vlade

Vlada v Kijevu je kot odgovor na odcepitev Krima pripravila tri ukrepe, med katerimi bo zlasti uvedba potnih listov in vizumov za ruske državljane še dodatno razgrela strasti

Vlada v Kijevu je kot odgovor na podpis ukaza, s katerim je bil Krim ponovno priključen Rusiji, napovedala tri korake: da bo Ukrajina zapustila Skupnost neodvisnih držav (CIS), da bo OZN predlagala, da Krim postane demilitarizirano območje, ter da bo za državljane Rusije po novem uvedena obveznost vstopa v državo s potnimi listi, da bi pozneje uvedli vizume. Težava vseh treh ukrepov je v tem, da v ničemer ne bodo spremenili 'de facto' spremenjenega stanja na terenu, hkrati pa so bodisi neuresničljivi bodisi bodo še dodatno prilili olja na ogenj nestabilne vzhodne Ukrajine.

Skupnost neodvisnih držav je bila sicer ustanovljena leta 1991 in jo je v začetku sestavljalo 12 držav, vendar jo je prva zapustila Gruzija, po konfliktu z Rusijo leta 2008. Ukrajina naj bi sedaj predlagala razpustitev celotne skupnosti, vendar tega ne more doseči sama, ni pa verjetno, da bodo ostale države pristale na predlog Ukrajine. Kar se tiče predloga o Krimu kot demilitariziranem območju tudi ni povsem jasno, kako si vlada v Kijevu predstavlja uresničitev tega predloga. Celo če Krim dejansko ne bi ostal v Rusiji, bi črnomorska flota lahko ostala na Krimu še nekaj desetletij, saj ima o tem podpisano pogodbo z Ukrajino, glede na zadnje dogodke pa še bolj kaže, da Rusiji v prihodnje sploh ne bo več potrebno plačevati okoli 100 milijonov dolarjev za rusko oporišče črnomorske flote na Krimu, saj se od včeraj Krim znova nahaja znotraj matične države.

Na ta način Rusija ne bo v slabšem položaju kot so ZDA na Kosovu, saj za vojaško bazo Bondsteel na Kosovu ZDA doslej niso plačevale nikakršnega nadomestila, za razliko od Rusije, ki je na 'svojem' Krimu plačevala nadomestilo ukrajinski vladi. Pogodbo o demilitarizaciji bi tudi v tem primeru morali podpisati tako Ukrajina kot Rusija, ali pa bi jo moral vzpostaviti VS OZN, v katerem pa je Rusija stalna članica s pravico veta in na takšen predlog najverjetneje ne bo pristala. Kar seveda pomeni, da ta načrt ukrajinske vlade nima nikakršnih možnosti za uresničitev.

Tretja domislica, zahteva po prestopu današnje ukrajinsko-ruske meje samo s potnimi listi in naknadna uvedba vizumov, pa je očitno enako modra, kot je bil predlog o ukinitvi statusa ruskega jezika, ki je bil eden od večjih povodov za odcepitev Krima. Državljani Rusije in Ukrajine so doslej meje prehajali samo z osebnimi izkaznicami. Uvedba potnih listov ne bo povzročila samo velike stroške državljanom obeh držav, pač pa bo zaradi napovedi uvede vizumov zagotovo povzročila nezadovoljstvo na obeh straneh rusko-ukrajinske meje, kjer živi rusko govoreče prebivalstvo. Vizume bodo razumeli kot poskus postavljanja novih ovir pri prehodu meje med ruskim prebivalstvom, vse to pa bo vplivalo na zahteve po večji samostojnosti vzhodnega dela Ukrajine in zahteve po podelitvi ruskih državljanstev - in s tem pravice do ruskih potnih listov.

V vzhodni Ukrajini že sedaj prebivalci z barikadami ovirajo prihod ukrajinskih enot iz zahodnega dela države na vzhodne meje Ukrajine. Zato lahko po izteku ruske ponudbe o diplomatski rešitvi problema v petek pričakujemo nove zaostritve. Zanimivo je, da se Ukrajina ni veliko naučila iz primera Srbije, ki se je v podobnem položaju (pravilno) odločila, da ne bo zaostrovala položaja, pač pa bo iskala kompromisne rešitve skupaj z oblastmi Kosova. Srbija ni uvajala enostranskih ukrepov zoper oblasti Kosova, pač pa je Kosovu izročila vse podatke o katastrih in kosovskim državljanom dovolila celo vstop na svoje ozemlje s potnimi listi Kosova (ob izpolnitvi posebnega formularja), čeprav potnih listov odcepljene pokrajine ne priznava. Ukrajina ravna drugače, odgovor Rusije pa bo znan že kmalu.

Tako kot smo samo dan po zgodovinskem preobratu, ko je večina medijev na zahodu slavila »zmago opozicije«, napovedali zaostrovanje krize, je mogoče tudi na podlagi opisanih ukrepov ukrajinskih oblasti napovedati, da nas v Ukrajini, pa tudi drugih entitetah, ki si želijo priključitve Rusiji, čakajo nova presenečenja. Če bo Ukrajina (beri: zahod) zavrnila Putinovo ponudbo o 'federalizaciji' Ukrajine, se lahko Evropa pripravi na spopade in incidente med privrženci in nasprotniki Rusije in vse bolj verjetno rusko 'humanitarno' in 'stabilizacijsko' intervencijo v Ukrajini, ki bo omogočila, da se bo legalno in legitimno izvoljeni predsednik Ukrajine Viktor Janukovič, odstranjen z oblasti s pomočjo državnega udara (kot to vidi Moskva), vrnil na oblast, odstranil 'pučiste' iz sedanje vlade, ki se že nahajajo na ruskih mednarodnih tiralicah, okrepil vojsko, razpustil 'gardo', pomagal pri 'federalizaciji' države ter nato tudi priznanju »sprememb na terenu«. Oziroma verifikaciji odcepitve Krima s strani Ukrajine, kar je mednarodnopravno eden od možnih načinov potrditve sprva nezakonite ozemeljske spremembe.

Sicer pa je prav to pot Evropa pokazala Putinu v primeru Kosova, kjer se Srbijo že od leta 2008 naprej z različnimi ukrepi sili v postopno priznanja »stanja na terenu«, ki naj bi se po zahtevah nemškega Bundestaga, pred vstopom Srbije v EU, končalo celo s podpisom dvostranske pogodbe med Srbijo in Kosovom. Podpis dvostranske pogodbe pa dokončno pomeni priznanje države. Srbija se je temu doslej upirala, vendar je še zadnji vztrajni zagovornik spoštovanja mednarodnega prava Vojislav Koštunica s svojo stranko DSS na zadnjih volitvah izpadel iz srbskega parlamenta, nekdanji nacionalist Aleksander Vučič (SNS) pa je postal novi ljubljenec zahoda in zagovornik evropske poti Srbije. Če to ne bo mogoče, pa se lahko Ukrajina pripravi na 'krimizacijo' in 'kosovizacijo' vzhodnega dela države.

Pri tem so se Vladimir Putin, Sergej Lavrov in drugi pomembni politiki Rusije večkrat eksplicitno sklicevali na primer Kosova, kjer so ZDA in 22 članic EU ravnale na podoben način. Hkrati pa ima Rusija v rokah še eno karto: predsednika Ukrajine Janukoviča. Povabilo predsednika države, da naj sosednja država »pomaga« njegovi državi, je tudi eden od dveh (drugi je odločitev VS OZN) legitimnih razlogov za tujo intervencijo. Tudi to povabilo bi bilo seveda sporno, morda samo malo manj, kot je bilo svoj čas povabilo afganistanskega vodstva, da ZSSR intervenira v Afganistanu, saj tudi predsednikova legitimnost ne bi smela biti vprašljiva. Vendar pa je pravo – po zaslugi zahodnih držav in kratkovidne odločitve Meddržavnega sodišča v Haagu ob vprašanju odcepitve Kosova – v tem trenutku vse manj pomembno.

Kljub temu pa je pravno gledano morebitna prihodnja ruska intervencija v Ukrajini že danes pravno bolje utemeljena, kot so bile intervencije zahodnih držav od Kosova do Sirije. Vladimir Putin ima v rokavu aduta, ki ga lahko uveljavi kadarkoli do izteka mandata Viktorja Janukoviča. Vendar verjetno ne bo čakal tako dolgo. Ukrepati mora hitro, dokler nova oblast in njena garda ne pridobita na moči. Po oceni vojaških strokovnjakov pa tudi NATO še vse do julija ne more skoncentrirati dovolj sil za odvračanje ruskih enot, legitimnost nove oblasti pa medtem ostaja vprašljiva. Predvsem zato, ker so na oblast prišli s pomočjo vpada v parlament, groženj in nasilja, pa tudi zato, ker Viktor Janukovič sploh ni bil zakonito odstavljen, pač pa je bil iz države le pregnan.

Vse to bi nato Rusiji omogočilo, da doseže enega od dveh ciljev: da priključi še vzhodne dele Ukrajine ali pa da doseže, da Ukrajina kot država zaradi nerešenega ozemeljskega spora z Rusijo oziroma zaradi nove »ustavne reforme« (načeloma jo že podpira tudi ameriška administracija), ki bo vzhodnemu delu države omogočila veliko stopnjo samouprave in veta na strateške odločitve. S tem bi vzhodni del države lahko postal entiteta, podobna Republiki srbski v BiH. Putin namreč svoje zunanjepolitične odločitve zelo pogosto utemeljuje prav na podlagi izkušenj iz vojn na Balkanu in razpada SFRJ, ki so nanj naredile velik vtis. Rusija bi na ta način v vzhodni Ukrajini lahko ustanovila nekakšno 'Republiko Rusko'. Takšna entiteta bi postala »enota za samoodločbo«, le-ta pa bi čez čas lahko uveljavila tudi pravico do samoodločbe. Medtem pa bi zagotavljala, da Ukrajina nikoli ne postane članica EU in predvsem zveze NATO. V vsakem primeru pa je svoj glavni strateški cilj – da onemogoči zvezi NATO, da prežene rusko črnomorsko floto iz Sevastopola – Vladimir Putin že dosegel.