Ivo Boscarol na pomoč NSi in Cerarju?

Več let je že znano, da bo Ivo Boscarol proizvodnjo letal Pipistrel iz Ajdovščine preselil v Italijo. Predvsem naj bi se za to odločil, ker Slovenija z ZDA nima sklenjenega sporazuma o letalski varnosti in zato letal Panthera, ki bi jih proizvedel »doma«, ne bi mogel prodati Američanom. A to ni edini razlog selitve. Boscarol je v prispevku za TV Slovenijo najavil še, da bo v Stari Gorici tudi razvojni oddelek njegovega podjetja, saj so visoke plače inženirjev v Italiji manj obdavčene – za isti bruto bi imeli zaposleni več denarja. Podpornik Lojzeta Peterleta na predsedniških volitvah leta 2007 in del vladnega strateškega sveta v prvi vladi Janeza Janše se je oglasil prav v času sprejemanja nove koalicijske pogodbe, ko se NSi, katere del je Peterle, nadvse prizadeva za uveljavitev socialne kapice in lajšanja bremen za gospodarstvo. Več>>

Novi osnutek koalicijske pogodbe, objavljen včeraj, sicer socialne kapice ne predvideva več, a kaže, da se novonastajajoča koalicija predvsem ukvarja s težavo, kako razbremeniti tiste, ki prejemajo najvišje plače. Socialna kapica bi omejila plačilo socialnih prispevkov, morebitni politični sopotniki pa zdaj v osnutku koalicijske pogodbe pišejo o odpravi zgornjega razreda dohodninske lestvice s 50-odstotno davčno stopnjo in o razbremenitvi plač visokokvalificirane delovne sile.

Ivo Boscarol je »priletel« kot naročen. V prispevku Mojce Dumančič je z letalom Panthera bojda prvič pristal na goriškem letališču, kjer »pospešeno gradi tovarno« (povod za poročanje torej ni bil dokončanje in odprtje tovarne, niti ne začetek graditve, ki se je začela v juliju), v kateri jih bodo izdelovali. Zaskrbljeno je ob koncu prispevka povedal, da ne razmišlja več samo o selitvi proizvodnje iz Ajdovščine, ampak bo morda v Italijo prestavil še razvojnike, predvsem zato, ker je obremenitev plač v Sloveniji previsoka.

Boscarol je ponovil mantro, ki jo vse od začetka volilne kampanje ponavljajo predstavniki Nove Slovenije, stranke, ki ima domnevno najboljši ekonomski program (o tem, da je njihov program dejansko le najbolj neoliberalni program, v aktualni številki Mladine piše Klemen Košak). Kot podjetnik, ki v javnosti uživa spoštovanje, je še enkrat več oznanil, da je obdavčitev plač največji problem slovenskega gospodarstva, mantro, ki so jo očitno kupili tudi v SMC – najprej se je v koalicijskem osnutku znašla socialna kapica, zdaj ukinitev najvišjega dohodninskega razreda.

A dejstvo je, da visoka obdavčitev plač ni največji problem slovenskega gospodarstva. In da tisti, ki danes po prihodkih padejo v najvišji dohodninski razred, nimajo težav, za katere bi morala skrbeti država in ki bi državo sploh morale skrbeti.

Problem so že v osnovi nizke bruto plače.

Maja je nemški statistični urad zapisal, da so leta 2013 povprečni stroški delodajalca za uro dela na zaposlenega v zasebnem sektorju v EU znašali 23,70 evra, v območju evra 28,70 evra. V Sloveniji so znašali 14,30 evra.

Še več: »Nemški statistični urad je objavil tudi podatke o prispevkih in davkih na delo, ki jih delodajalci plačajo na 100 evrov bruto dohodka. Glede na ta kriterij se je najvišje na lestvici znašla Švedska, kjer so delodajalci na 100 evrov bruto dohodka plačali 51 evrov prispevkov in davkov na delo. Povprečno so delodajalci v zasebnem sektorju v EU lani od 100 evrov bruto dohodka za prispevke in davke namenili 31 evrov, v območju evra pa 35 evrov. Slovenija se je s 16 evri za davke in prispevke na 100 evrov bruto dohodka znašla pod evropskim povprečjem,« je poročala STA.

Če bi torej plače visokokvalificiranih delavcev bile primerljive plačam v tujini, državi ne bi bilo treba nižati obdavčitve, da bi plače še bile privlačne – višje plače so stvar lastnikov podjetij (o tem v uvodniku Grege Repovža). Ob tem dodajmo, da je zvišanje minimalne plače dejansko stvar države in morda bolj primeren ukrep od različnih socialnih kapic in ukinjanja najvišjih razredov dohodninskih lestvic. V ZDA se, denimo, krepi gibanje, ki bi rado uveljavilo minimalno urno postavko 15 dolarjev za uro dela – vodi ga superbogataš>> 

Zgražanje Boscarola nad visokimi obdavčitvami plač je sicer sporno tudi zato, ker je njegovo podjetje postalo tako uspešno, kot je, tudi s pomočjo državnih sredstev. Po podatkih Supervizorja je Pipistrel od države v zadnjih desetih letih dobil okrog štiri milijone evrov razvojnih sredstev. Ta sredstva je država dobila prav od davkov – tudi tistih iz plač zaposlenih pri Pipistrelu.

**Dodano 14. 8. 2014: tabela, koliko prispevkov plačajo delodajalci na en evro neto dohodka zaposlenega v državah EU