Milijonar, ki želi rešiti raj

V Argentini in Čilu je ime Douglas Tompkins dobro poznano. Skupaj s svojo ženo je v obeh državah kupil posestva v velikosti tretjine Slovenije. Podariti jih želita vladam držav v obliki nacionalnih parkov. Vendar jima domačini niso pripravili tople dobrodošlice – ravno nasprotno, prepričani so, da njuni nameni niso iskreni. Več>>

Kot piše Diana Saverin v Altanticu, je Douglas Tompkins v preteklosti ustvaril dve uspešni podjetji – The North Face in Esprit, mednarodno poznani blagovni znamki oblačil. Prvo podjetje je prodal za 50.000 dolarjev, svoj delež v drugem pa za 125 milijonov dolarjev. Sam pravi, da je želel prenehati prodajati ljudem stvari, ki jih ne potrebujejo. Tompkinsove okoljevarstvene aktivnosti sicer segajo v 70. in 80. leta prejšnjega stoletja. Takrat se je pričel poglabljati v ekološko literaturo, tudi v svetu mode je širil to zavest. Zaposlene v podjetju Esprit je vabil na raftinge, na katerih so poslušali predavanja aktivistov Earth First.

Sicer velja za ekscentričnega moža, milijonarja, organskega kmeta, planinca, okoljevarstvenika, ki nima mobilnega telefona. Zanj je uporaba mobilnega telefona enaka, kot če bi vsak dan potisnil glavo v mikrovalovno pečico.

Preselil se je na majhno kmetijo v čilskem parku Pumalin. 300 hektarov velik park obsega gost in vlažen gozd, z izklesanimi fjordi in gorami, ki se strmo spustijo do obale. Na jugu parka je kupil še eno kmetijo, kjer se z ženo lotevata kmetijskih del. Kmetije spreminjata v organske in upata, da bodo služile kot zgled sosednjim kmetom.

Douglas je v Južni Ameriki zaščitil več zemlje kot katerikoli drugi zasebnik v zgodovini. V letu 2004 je njegova fundacija Conservación Patagonica pridobila dolino Chacabuco in jo pričela spreminjati v bodoči »Nacionalni park Patagonija,« kot ga imenuje sam. Zemljišče je pričel obnavljati, želi ga namreč povrniti v stanje, v katerem je bilo pred prihodom ljudi. Prodal je skoraj vso živino in zgradil kamnite stavbe s širokimi okni in bakrenimi strehami. Njegovi zaposleni in prostovoljci so odstranili več kot 640 kilometrov ograd in odstranili rastline invazivnih vrst.

Vseeno pa so domačini do njegovih namenov nezaupljivi.

Nekateri so prepričani, da želi izkoristiti vodne vire – območje ima velike zaloge pitne vode. Drugi trdijo, da bo Tompkins na tem območju naredil zatočišče za jude in v Južni Ameriki zgradil drugi Izrael. Spet tretji verjamejo, da gradi bunkerje za potencialno jedrsko vojno.

Domačine moti tudi Tompkinsov pristop. Menijo, da ne ohranja patagonske identitete. V mestu Amarillo, ki predstavlja enega od vhodov v park Pumalin, je polepšal hiše, kar domačinom ni všeč. Tamkajšnji gavčoti živijo v preprostih enosobnih kočah iz lesa, Tompkins pa gradi velike kamnite stavbe, do česar so nezaupljivi. Prepričani so, da če bi zares gradil nacionalni park, takih hiš ne bi potreboval. Prav tako jim ni všeč, da želi zaščititi zemljo, ki je še vedno rodovitna.

Nasprotovanje Tompkinsovim namenom so domačini izrazili na protestu. Zbrali so se ob kamniti restavraciji in jezno vzklikali o gringotih in zakoncih Tompkins. Teden po protestu je skupina organizatorjev, La Voz de la Patagonia, v mestu organizirala dobrodelni dogodek, na katerem so nastopili proti Tompkinsu. Zavzeli so se za zavrnitev masovnih nakupov zemlje s strani tujcev, zavrnitev zaščite rodovitne zemlje in podobno. Večina udeležencev dogodka je zagovarjala predvsem ustavitev prodaje zemlje in vrnitev živine v dolino, vendar so organizatorji komunicirali še eno sporočilo: podporo kontroverznemu projektu HidroAysén, velik projekt petih jezov, ki ga je čilska vlada zaustavila zaradi protestov. Udeležencem dogodka podpora temu projektu ni blizu. Domačinom je namreč skupen en cilj: ustaviti tujce v dolini, pa naj bo to Tompkins ali HidroAysén.

Tompkins pa kljub odkritemu nasprotovanju ne namerava odnehati. Vir motivacije so mu ostali okoljevarstveni projekti po svetu, ki se srečujejo s podobnim nasprotovanjem. Eden takih je park Yellowstone, ki je s pomočjo investicij Johna D. Rockefellerja zaživel. Zakonca Tompkins sta prepričana, da bo zgodba z njunimi nacionalnimi parki enaka. Verjameta, da si čez 100 let nihče ne bo mogel predstavljati, da na tem območju ne bi bilo zaščitenega nacionalnega parka.