Bajka o podpredsednici Evropske komisije iz Slovenije je mrtva, naj živi Alenka Bratušek

»Meni se Alenka Bratušek osebno ravno tako smili. In sicer zato, ker se je precenila, ker ima zelo slabo ekipo, ki je ni ne usmerila ne zaustavila, še najmanj pa pripravila na to polomijo. Ne smili pa se mi v tem boju poražena političarka Alenka Bratušek. V Bruselj si je želela na vso moč in na vsak način, in tudi če ji je kdo doskok rahlo spodmaknil, je bila za uspešen pristanek več metrov prekratka.« Več>>

Popolnoma emocionalno in do kraja neracionalno spremljamo politiko. Ko sem se sinoči pripeljal čez belgijsko mejo, je bila po radiju ravno novica, da so se po nekaj mesecih usklajevanj, a še vedno relativno hitro za Belgijo, končno odločili za predsednika vlade, ki naj bi bil frankofonski liberalec Charles Michel. Vse izjave so bile umirjene in zelo vsebinske. Nekateri novi davki bodo, a bodo ukinili veliko drugih. Toliko in toliko milijard bo preusmerjenih v programe za rast konkurenčnosti, nekaj za boj proti brezposelnosti ipd. Vse s številkami in konkretnimi projekti. V vladi so stranke z vseh polov in iz obeh nacionalnih skupin.

Slovenija je med najbolj nacionalno kohezivnimi državami v Evropi, a smo toliko bolj razdeljeni politično. No, ko bi bili vsaj politično, razdeljeni smo pravzaprav klanovsko, smo častilci in pljuvalci vodij in žrtev. Največji klan častilcev je seveda klan Janeza Janše, še večji pa je klan vseh, ki so najprej in predvsem proti njemu. Ti drugi imajo težavo z iskanjem svojega vzornika in nikakor ne preidejo na višji, vsebinski nivo politike.

Zato odzivi pri imenovanju Alenke Bratušek in danes pri njeni zavrnitvi ne presenečajo. Najprej smo jo kolektivno pljuvali, zdaj, ko je žrtev, se spet čustveno opredeljujemo in se nam bo počasi zasmilila, če se nam še ni.

V sredo popoldne je Conchita Wurst nastopila pred Evropskim parlamentom in zdi se, da se tudi v naši politiki stalno dvigujejo feniksi. Danes opažam zametek že tretjega Alenkinega moralnega vzpona iz pepela letos. Najprej je bila žrtev Zorana Jankovića, čeprav je sama sklicala kongres tik pred evropskimi volitvami in praktično izničila možnosti za uspeh liberalcev na njih. Nato se je po državnozborskih volitvah, na katerih je preživela za las, predlagala za komisarko, postala pljuvalnik nacije in medijev, a glej ga zlomka, stvari so šle predaleč – po enem mesecu so jo nekateri že začeli braniti in tik pred zaslišanjem je ponovno postala žrtev in kot taka dobila usmiljenje naroda že drugič. Zdaj, ko je pogrnila na celi črti, se vam z vsako negativno besedo napisano o njej ponovno vedno bolj useda v srce, ko si jo predstavljate nebogljeno pred dvema odboroma krvoločnih poslancev, ki si želijo njene glave in pred škodoželjno novinarsko rajo, ki tekmuje, kdo bo bolj duhovit s tviti o njenih nebulozah. Schadenfreude je beseda dneva, mar ne?

Težava ni v tem, da politike zasmehujemo kolektivno takrat, ko ga lomijo, pač pa v tem, zaradi kakšnih banalnosti po njih tacamo s tako ihto, namesto da bi se ukvarjali z njihovimi dejanskimi, vsebinskimi pomanjkljivostmi. Tak primer sta bila stil oblačenja nekdanje premierke in njena angleščina. Ne leopardov vzorec krila in ne njena angleščina ne izstopata iz povprečja, trdim celo, da ni tako veliko slovenskih politikov na mednarodni in na EU sceni, ki bi angleško govorili bistveno bolje od nje. Problem je v tem, da je ona tudi v slovenščini izpadla prazna in pokazala v triurnem nastopu pravzaprav manj besednega zaklada kot češki poslanec, ki je v svojem nastopu govoril slovensko.

Da bo zaslišanje zelo težko, smo pričakovali vsi. Junckerjev sistem tako imenovanih 'nadkomisarjev' je poslance zanimiral in zintrigiral. Do njega so sumničavi in vedelo se je, da bodo podpredsedniška mesta prav zato najbolj izpostavljena. Vedelo se je tudi, da bodo socialisti iz svojih pomanjkljivih kandidatov poskušali preobrniti pozornost na liberalce, EPP (Evropska ljudska stranka) pa si želi obvarovati svojega Španca. Prav zato bi se morala Alenka Bratušek zelo profesionalno ekipirati in bistveno bolje pripraviti, pa je po navedbah virov blizu liberalcev celo odklanjala asistenco in, kot sama priznava na Facebooku, namenoma izbrala vsebinsko zelo mlačno pozicijo. Prav novinar European Voicea Dave Keating, ki ga tako zelo citirajo zadnje dni, je pred 14 dnevi objavil članek o tem, kakšno pozicijo bi Bratuškova morala zavzeti, da bi prepričala zelene in S&D, ki si želijo ob Caneteju zelo ekološko podpredsednico, ki bo bdela nad njim. Podpredsednica EK, zadolžena za energetsko unijo, tudi ne more preskočiti ali se izogniti odgovoru o jedrski energiji, ampak bi morala svojo zelo konkretno pozicijo in vizijo glede vsakega tako ključnega vprašanja znati zdrdrati tudi, če bi jo zbudili sredi noči.

Ne glede na politični pol so evropski poslanci večinoma karierni politiki, ki so posebej ponosni na demokratično vlogo parlamentarizma in so v stalnem institucionalnem konfliktu tako s Komisijo, še bolj pa s Svetom in državami članicami. Posplošeni odgovori v smislu »stopiti bomo morali skupaj« in »če ne bodo države članice pomagale, Evropska komisija ne more nič« itd., so ravno tisto, kar jih najbolj razkuri. Je že tako, da se komisar z vizijo lahko v vsakem trenutku zameri polovici poslancev, ampak komisar brez vizije se bo zagotovo v treh urah zameril prav vsem.

Meni se Alenka Bratušek osebno ravno tako smili. In sicer zato, ker se je precenila, ker ima zelo slabo ekipo, ki je ni ne usmerila ne zaustavila, še najmanj pa pripravila na to polomijo. Ne smili pa se mi v tem boju poražena političarka Alenka Bratušek.

Bistveno bolj mi je hudo za Slovenijo. Komisarka Alenka Bratušek je bila tam v našem imenu, prav tako v našem imenu je Alenko Bratušek poslala – Alenka Bratušek sama. In ta Alenka Bratušek, nekdanja predsednica vlade, je najbolj odgovorna za polomijo, ki se je zgodila kandidatki za podpredsednico EK.

Danes je jasno, da ima zgodba dve približno enakovredni plati. Ena je ta, da Alenka Bratušek za ta resor preprosto ni bila primerna. Druga pa je, da je ALDE trenutno prešibak, SD pa premočan, da ne bi te šibkosti izkoristil, tudi če se Tanja Fajon sedaj poskuša distancirati od odločanja v SD, kjer je sicer podpredsednica.

V Bruslju te dni pridobiva na vrednosti tudi domneva, prva jo je s sarkastičnim vprašanjem na Twitterju artikulirala britanska konservativka Julie Girling, ali je Juncker parlamentu dal žrtveno jagnje. Ni nepredstavljivo, da se je Juncker že od vsega začetka zavedal Alenkinih slabosti in ji morda namenoma dal tako zahteven resor. S tem je namreč zelo oslabil liberalce, ki zdaj panično iščejo zensko nadomestilo, da ne bi namesto njih socialisti dobili se ene komisarke. Hkrati pa so čez noč zbledeli skoraj vsi pomisleki glede drugih spornih komisarjev, ki jih sedaj odbori potrjujejo enega za drugim.

A dejstvo je, da Alenke Bratušek ni zrušila ne SD, ne Tanja Fajon, niti je ni žrtvoval Juncker sam, še manj kdorkoli drug. Če so v ALDE prejšnji teden trepetali zanjo, češ da si Socialisti želijo 'njene krvi', je bilo po eni uri zaslišanja jasno, da ni šlo za nikakršno puščanje krvi, ampak za čisti harakiri. Ne glede na ozadja Alenke Bratušek ni bilo potrebno rušiti ne politično, ne proceduralno, ne osebno. Vse je storila sama, tako kot se je sama predlagala. Vprašanja, povezana z Bandiero rosso in protikorupcijsko komisijo, so ob vsebinskih vprašanjih izpadla kot nepotrebno pobalinsko in ideološko nagajanje, saj so se poslanci veliko bolj burno odzivali na njene prazne odgovore na vsebinska vprašanja. In tako, kot se je sama ponavljala na zaslišanju, se te dni ponavljam tudi sam in še nekateri drugi: padla je na vsebini.

Političarka Alenka Bratušek si v tem trenutku ne zasluži nobenega pomilovanja zaradi bruseljske kuhinje, ki ji je naskok na visok položaj otežila. Tja si je želela na vso moč in na vsak način, in tudi če ji je kdo doskok rahlo spodmaknil, je bila za uspešen pristanek več metrov prekratka.