Zamrznjen arktični spor

Tekma za arktična naravna bogastva se zaostruje – sedaj se je tudi Danska z uradno zahtevo za del območja priključila Rusiji, Kanadi in ZDA v boju za arktični teritorij.

Arktika ima veliko naravnih bogastev – po oceni geoloških raziskav ZDA naj bi območje imelo osmino svetovne neizkoriščene nafte in četrtino plina, piše The Economist. Ta bogastva bodo zaradi globalnega segrevanja lahko postala bolj dostopna. Temperature v regiji namreč naraščajo dvakrat hitreje kot drugod. Taljenje ledu je odprlo nove trgovske poti med Azijo in Evropo čez vrh sveta – 71 tovornih ladij je šlo skozi severovzhodni prehod lansko poletje, v letu 2012 pa 46.

Norveški admiral je sicer pred dvema letoma dejal, da je Arktika najverjetneje najbolj stabilno območje na svetu. Pridobivanje nafte in plina je tam tako in tako zelo drago, padajoče cene nafte pa so okoliščine za arktične energetske vire še poslabšale.

Vendar si države kljub temu želijo zagotoviti pravice do območja. Leta 2007 je ruska ekspedicija s podmornico Mir na Arktiki, štiri kilometre pod severnim tečajem, postavila rusko zastavo. »Arktika je bila vedno ruska,« je takrat dejal Artur Chilingarov, eden od polarnih raziskovalcev. Pojavili so se strahovi, da bo to dejanje poslabšalo spor za arktični teritorij in naravna bogastva. Vendar se niso uresničili – v naslednjih letih je Arktični svet, vladno telo držav s teritoriji znotraj arktičnega kroga in držav opazovalk postal veliko bolj vpliven – tudi eden od zadnjih preostalih mejnih sporov med Norveško in Rusijo je bil rešen.

Sedaj pa je Danska razburila duhove. Pred kratkim je vložila zahtevo, da v skladu s Konvencijo Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) približno 900.000 kvadratnih kilometrov Arktičnega oceana – dvajsetkratna velikost Danske – severno od Grenlandije, avtonomne danske pokrajine, pripada Danski. Časovni izbor ni naključje – UNCLOS je na Danskem stopil v veljavo 16. decembra 2004, države pa imajo deset let po ratifikaciji konvencije možnost vložiti uradne zahtevke za območje.

Tukaj se pojavi problem: zahteva Danske je v konfliktu z rusko, ki je odprla svoj primer v okviru UNCLOS, pa tudi norveško in kanadsko, ki načrtuje uveljavljanje suverenosti nad delom polarne kontinentalne police.

Patrick Barkham v Guardianu piše, da Jon Rahbek-Clemmensen iz Univerze južne Danske meni, da je ekonomska dimenzija tega spora precenjena, saj ta del Arktike najverjetneje nima nobenih bogastev. Po njegovih besedah dejanje Danske služi povečanju popularnosti na Grenlandiji, ki se želi osamosvojiti. »Geološke ocene kažejo, da točno to območje nima niti nafte niti plina – gre samo za meje na zemljevidu. Za Grenlandce je namreč pomemben občutek, da so del Arktike. Podobno kot pri Rusih, gre za simboliko,« pravi. Tudi Thorkild Kjærgaard, vodja oddelka za zgodovino in kulturo na Univerzi Grenlandije, se strinja, da je danska zahteva usmerjena predvsem v izpostavljanje prednosti unije z Dansko: Grenlandija namreč sama nikoli ne bi mogla vložiti take zahteve.

Komisija sicer zaključkov o veljavnosti zahtev najverjetneje ne bo sprejela še deset let, potem pa bodo morali tekmujoči narodi doseči bilateralne dogovore o tem, kako razdeliti severni tečaj. Spor tako zaenkrat miruje.

Kot smo že pisali v Mladini, ima Greenpeace kampanjo »Save the Arctic«, s katero opozarja na nevarnosti, ki grozijo Arktiki zaradi podnebnih sprememb. Preprečiti želijo izkoriščanje naravnih virov na Arktiki in poudarjajo, da je vrtanje nafte na Arktiki izjemno nevarno in tvegano, razlitje nafte pod ledenimi površinami pa bi imelo katastrofalne posledice.