Hrvaška grozi z odstopom od arbitražnega sporazuma

Potem ko je hrvaški časnik Večernji list objavil zvočne posnetke pogovorov  med slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem in slovensko agentko, predstavnico ministrstva za zunanje zadeve Simono Drenik, sta oba odstopila. Slovenija mora zdaj v 15 dneh imenovati novega člana sodišča. Medtem na Hrvaškem že omenjajo možnost odstopa od sporazuma.

Zunanja ministrica Vesna Pusić je dejala, da v Zagrebu potekajo posvetovanja hrvaške diplomacije in hrvaških pravnikov tudi o možnosti, da bi Hrvaška odstopila od arbitražnega sporazuma. K temu hrvaško vlado poziva tudi največja opozicijska stranka HDZ, medtem ko so nekatere druge opozicijske stranke zahtevale izredno sejo parlamenta. Bivši hrvaški predsednik Ivo Josipović, ki je kot poslanec SDP nasprotoval arbitražnemu sporazumu, je na ocenil, da je spor o meji s Slovenijo treba urediti na mednarodnem sodišču. Ocenil je, da je bila arbitraža od začetka »blago z napako«.

Josipović je kot predsednik stranke Napred Hrvaška - Progresivna zveza poudaril, da gre za pravni, politični in moralni škandal. Ocenil je, da bosta vlada in sabor morala storiti vse, kar je možno v okvirih mednarodnega prava, da reševanje spora prestavita na katero od pristojnih mednarodnih sodišč, kot je Meddržavno sodišče v Haagu. Ob tem ne bi smeli poslabšati prijateljskih odnosov s Slovenijo, je dejal.

Največja hrvaška opozicijska stranka HDZ je od vlade, sabora in predsednice države zahtevala, naj nemudoma in brezpogojno razveljavijo arbitražni sporazum. »Posegi slovenske strani so pripeljali do tega, da arbitražno sodišče ne more več sprejeti objektivne in pravno veljavne odločitve,« so izpostavili.

Teoretično je odstop od arbitražnega sporazuma možen, pravi profesor mednarodnega prava z mariborske Pravne fakultete Silvo Devetak, a ocenjuje, da je malo verjeten in vse prej kot enostaven. Vsaka suverena država lahko odstopi od mednarodne pogodbe, če smatra, da ta ni več veljavna, ker je prišlo do njene bistvene kršitve. Načeloma bi dokazana direktna intervencija oziroma vplivanje predstavnika države pri arbitražnem sodišču lahko predstavljala takšno kršitev. Če bi se Drenikova - ta je danes, tako kot tudi Sekolec, sicer že odstopila - na primer branila, da je le izpolnjevala navodila zunanjega ministra, bi bila situacija za Slovenijo s tega vidika slabša.

Z vidika mednarodnega prava postopek, po katerem bi se Hrvati odločali za odstop od arbitražnega sporazuma, ni pomemben, to je notranjepolitično dejanje. Hrvaška bi z odstopom od arbitražnega sporazuma nato uradno seznanila Slovenijo, arbitražno sodišče, verjetno Evropsko komisijo, ki je v procesu vzpostavljanja arbitražnega sodišča delovala kot posrednik, in morda še koga. Ti bi se nato izrekli glede hrvaške namere. Neke višje instance, ki bi odločala o upravičenosti odstopa neke države od pogodbe, v mednarodni skupnosti ni, ima pa druga stran, v tem primeru Slovenija, možnost tožiti državo zaradi odstopa, npr. na Meddržavnem sodišču v Haagu.

Kot je v Mladini pisal Borut Mekina, so posnetki dokaz, da se je slovenska stran pustila posneti. »Hrvaška obveščevalna služba je očitno ves čas snemala in sledila slovenski ekipi, ki se je po telefonu, medtem ko so na primer jedli juho, dogovarjala o strategiji zastopanja Slovenije pred tribunalom, ki odloča o poteku meje med državama. ... Čeprav ne dvomimo, da tudi sodnik arbitražnega sodišča, ki ga je predlagala Hrvaška, to je Budislav Vukas, obvešča Zagreb in sodeluje s Hrvaško ter zastopa njene interese, pa Slovenija takšnih dokazov nima. Ni dvoma, da si bo Hrvaška s tem izboljšala svoje pogajalsko izhodišče.«