Zakaj bi morali centralnim bankam vzeti moč?

Centralne banke nikoli niso imele toliko moči, kot jo imajo danes. Hkrati pa nikoli niso bile tako zelo nemočne v boju z duhovi, ki so jih same priklicale. V času in po finančni krizi so kapitalskim trgom odvzele krmilo in zdaj same vodijo svetovno gospodarstvo. Kam ga bodo pripeljale, je še povsem odprto, kajti nimajo kompasa. Stara orodja za usmerjanje denarne politike, na podlagi katerih mora biti količina denarja in količina dobrin v ravnovesju, so odvrgle. Novih poti še niso našle, v kolumni v časopisu die Welt piše Thomas Straubhaar, profesor za mednarodne gospodarske odnose na univerzi Hamburg.

Evropska centralna banka (ECB) je bila sodnica pri odločanju, ali Grčija naj zapusti območje evra ali ne. Pri tej odločitvi je usmiljenje postavila pred tistim, kar bi bilo prav. Samo po zaslugi njene nujne likvidnostne pomoči so grške banke spet lahko vnovič odprle vrata. Tudi v ZDA, Veliki Britaniji, Švici in na Japonskem imajo centralne banke več moči kot kadar koli do zdaj. Od njihove politike so bolj kot kadar koli odvisne obrestne mere, menjalniški tečaji valut, cene nepremičnin, tečaji delnic.

Povečanje pristojnosti in moči med in po finančni krizi je po besedah Thomasa Straubhaarja privedlo do tega, da so centralne banke postale igralec na političnem parketu. Da bi lahko poskrbele za stabilnost, so morale poseči po izrednih in visoko tveganih ukrepih. Tako so ničelna ali negativna obrestna mera, kvantitativno sproščanje, programi za nakupe obveznic držav, ukrepi za stabilizacijo menjalniških tečajev valut postali vsakdan. Iluzija gospodarske rasti, ki temelji na zadolževanju, je privedla politiko in družbo do prepričanja, da so reforme za povečanje produktivnosti odveč. Veliki zneski na novo natisnjenih bankovcev so povzročili dvig cen, posebej to velja za cene delnic in nepremičnin.

Rezultat dodatnih aktivnosti centralnih bank je makroekonomska katastrofa. To priznava tudi banka centralnih bank Banka za mednarodne poravnave (BIC). V letnem poročilu opozarja, da je bilo denarni politiki in s tem centralnim bankam prenesenih preveč nalog za preveč časa, te pa za izvajanje teh nalog niso usposobljene in za to nimajo politične legitimnosti. Centralne banke ne morejo trajnostno spodbujati rasti in zaposlovanja. Niti menjalniških tečajev valut ne morejo bistveno upravljati. Prej s svojimi ukrepi prispevajo k povečanju negotovosti in nestabilnosti na kapitalskih in deviznih trgih. S tem pa izgubljajo svojo vlogo sidra, ki mu lahko vsi drugi popolnoma zaupajo in se po njem ravnajo. Zato zdaj centralne banke same delujejo brez orientacije in povzročajo neravnotežja namesto, da bi skrbele za stabilizacijo razmer.

Drastično zmanjšanje nalog centralnih bank bi bila z gospodarsko političnega vidika zato najboljši ukrep za odpravo tega problema, pravi Thomas Straubhaar. Denarno politiko je treba vrniti v okvir makroekonomske »nevtralnosti denarja«. Centralnim bankirjem je treba zvezati roke z zelo enostavnimi, a hkrati z zelo transparentnimi pravili za vodenje denarne politike, ki jih je mogoče enostavno preveriti. Tako je treba vrniti desetletja veljavno temeljno pravilo monetarizma, ki pravi, da se morata količina denarja in količina dobrin spreminjati usklajeno. Tako bi svetovno gospodarstvo spet našlo kompas, ki ga zdaj tako zelo pogreša.

Ko bi to naredili, bi centralne banke odločale le o tem, kako opredeliti in meriti »količino denarja«, pa kakšna je vloga sprememb hitrosti kroženja denarja. Pri analitsko tako zapleteni nalogi najti enotnost je dovolj zahtevna naloga, da bi centralni bankirji morali vse druge naloge, ki jih zdaj imajo, prepustiti drugim.