Zakaj območje evra potrebuje stečajno zakonodajo za države

Maastrichtska pogodba vsebuje klavzulo o neprevzemanju finančne odgovornosti, ki naj bi preprečila, da bi lahko države z evrom odplačevale dolgove drugih držav z evrom, ki jim zaradi prezadolženosti grozi bankrot. To pomeni, da je treba na podlagi pravil pakta stabilnosti in rasti že prej preprečiti, da bi se država lahko prezadolžila, ali pa dolgovi prezadolženih držav nikoli ne bodo poplačani, če jih država sama ne more poplačati.

Toda EU nima institucije, ki bi lahko učinkovito skrbela za izvajanje pravil o fiskalni disciplini. Tako države, ki kršijo pravila pakta stabilnosti in rasti, tako rekoč niso kaznovane, bankrot države pa ni predviden, piše Wirtschafts Woche. Poleg tega uredba o bankah predpisuje, da so državne obveznice netvegana naložba, zato zanje ni treba zagotoviti niti kritja z lastnim kapitalom niti zanje ne veljajo enaka pravila kot za kritje tveganj pri velikih kreditih. Zaradi te luknje v predpisih je po izbruhu finančne krize prišlo do velike prezadolženosti držav in tesne povezanosti med bankami in državo.

Donosi na državne obveznice pred krizo niso ustrezno odražali tveganj za njihovo poplačilo. Države, kot so Italija, Grčija in Portugalska so se lahko podobno ugodno zadolževale kot Nemčija. Klavzula o neprevzemanju finančne odgovornosti, očitno ni bila verodostojna, piše Isabel Schnabel, profesorica ekonomije in finančne ekonomije na univerzi Mainz.

Po izbruhu evrske krize pa so investitorji morali priznati, da niso vse države z evrom enako solventne in da ni mogoče izključiti možnosti, da bo katera od držav prisiljena razglasiti plačilno nesposobnost. Takrat so se zelo povečali pribitki za obveznice kriznih držav. Evropska centralna banka (ECB) je leta 2012 z najavo, da je pripravljena brez omejitev odkupovati državne obveznice na sekundarnem trgu, trge sicer pomirila, saj zdaj z izjemo Grčije nobeni državi z evrom ni treba plačevati omembe vrednih pribitkov zaradi tveganja . Zadolženost večine držav je še naprej rasla.

Da bi pomanjkljivost v predpisih območja z evrom odpravili in zagotovili verodostojnost klavzule o neprevzemanju finančne odgovornosti, bi po mnenju Isabel Schnabel morali omogočiti prestrukturiranje dolgov problematičnih držav tako, da ne bi ogrozili celotnega območja z evrom. Enako kot pri reševanju bank bi morali imeti jasne postopke, ki bi omogočili sodelovanje zasebnih upnikov. Samo s takšnim popravkom je mogoče preprečiti prihodnje krize.

Za uvedbo stečajnega postopka obstajata dve oviri. Prva je, da imajo veliko državnega dolga v bilancah domače banke, zato bi odpis teh terjatev lahko spravil v težave celotni bančni sektor. Uvedba stečajnega postopka bi lahko destabilizirala finančne trge, ker bi investitorji na novo ocenili svoje terjatve.

Za odpravo prve ovire bi morali odpraviti privilegiranost obravnave državnih dolgov v uredbi o bankah, temeljni cilj te spremembe bi moralo biti zmanjšanje tveganja koncentracije v bilancah bank. To bi lahko naredili z uveljavitvijo pravil za velike kredite tudi za terjatve do države. Za politike je takšna rešitev zelo sporna, večina ekonomistov jo podpira, piše Isabel Schnabel.

Za odpravo druge ovire je treba rešiti problem s starimi dolgovi. Nujno jih je treba zmanjšati, kar je mogoče doseči s kombinacijo politike varčevanja in gospodarske rasti. Ta proces lahko traja več let, zato velja razmisliti o alternativnih modelih za hitrejšo rešitev tega problema. Tak model bi recimo lahko bil odkup terjatev z zastavo prihodnjih prihodkov države.

Sedanjih težav nova pravila za stečaj sicer ne morejo rešiti, bi pa na srednji rok povečala stabilnost območja z evrom in zaupanje v monetarno unijo. Če politika ne bo izkoristila priložnosti za izvedbo temeljite reforme, bo sistem ostal nestabilen in tveganje za nove krize visoko.