Mencinger: ECB naj del denarja namesto bankam nameni beguncem

Ocene o selitvi narodov so pretirane; v EU prihajajo nesrečneži, ki smo jim tudi mi vsaj simbolno pomagali zrušiti domove in jih prisiliti v beg za golo življenje. Tako je v publikaciji EIPF zapisal ekonomist Jože Mencinger in dodal, da se demografska slika Evrope z njimi ne bo bistveno spremenila: "Nemčija je po letu 2010 s priseljenci zapolnila luknjo, ki jo že desetletje povzroča naravno zmanjševanje prebivalstva. Socialni stroški za priseljene »brezdelneže« so le dobra tisočinka BDP Evropske unije (EU). Najlaže bi jih pokrili, če bi ECB (Evropska centralna banka) samo tretjino mesečnega primarnega denarja namesto bankam namenila beguncem".

Jože Mencinger je namreč nedavno prebral članek, v katerem italijanski ekonomist in gospodarstvenik G.V. Valori govori o gospodarski katastrofi, ki naj bi jo povzročili begunci. V njem svari, da bo Evropa klecnila pod stroški za zagotovitev njihove blaginje, že zdaj visok javni dolg pa bo onemogočil njene humanitarne napore. Nasprotna mnenja govore o veliki srednje in dolgoročni gospodarski koristnosti beguncev; po njih bodo zdajšnji begunci zagotavljali pokojnine za vse starejše prebivalstvo EU. Celo evropski komisar za gospodarske in finančne zadeve Pierre Moscovici, meni, da naj bi zdajšnji begunci evropski BDP do leta 2017 povečali za 0,2 ali 0,3 odstotka, kar bo odvisno od uspešnosti njihove integracije v evropsko družbo. A obe nasprotujoče si ocene so vprašljive, Mencinger opozarja, da v EU ne bo prišla le »delovna sila« in novi »davkoplačevalci«, temveč bodo prišli ljudje.

"Predpostavimo, da bodo v naslednjih dveh letih v EU, ki ima 508 milijonov prebivalcev, pribežali 3 milijoni; takšne so ocene »črnega« scenarija. Kaj to prinaša? Med letoma 2005 in 2014, to je v desetih letih, se je prebivalstvo zdajšnje EU28 povečalo za 15.03 milijone. Naravna rast naj bi prebivalstvo povečala za 3.70 milijonov, neto migracija pa za 11.33 milijonov. Lani, ko se je prebivalstvo EU povečalo za 1.09 milijona, je imigracija prispevala 928 tisoč, naravna rast pa le 162 tisoč. Leto prej, ko se je prebivalstvo EU28 povečalo za 1.76 milijona, so migracije prispevale 1.68 milijona, naravna rast pa le 80 tisoč. Povečanje za 3 milijone v dveh letih torej pretirano ne odstopa od dogajanj v bližnji preteklosti," zapiše Mencinger in navede statistične podatke, ki kažejo, da so bili le na Irskem in v Bolgariji učinki naravne rasti na skupno rast prebivalstva močnejši od učinkov migracij; na Irskem sta bila oba učinka pozitivna, v Bolgariji negativna.

Po podatkih Eurostata je v zadnjih letih približno polovica priseljencev iz nečlanic v EU ostalo več kot leto dni; med 2010 in 2013 jih je prišlo približno 5,5 milijona, odšlo pa približno 2,5 milijona. Med prišleki jih je bilo 300 tisoč s Kitajske, 282 tisoč iz Indije, 236 tisoč iz Maroka, več kot sto tisoč pa jih je bilo iz Pakistana (191), ZDA (130), Ukrajine (125) in Rusije (106). Afganistanci so začeli množično prihajati šele v letu 2012, Sirci pa v letu 2013.

Prebivalcev EU, ki se niso rodili v EU, je 33,5 milijonov ali 7 odstotkov. Med približno 20 milijoni (3,86 odstotkov) tistih, ki so v letu 2014 živeli v EU, a niso bili državljani EU, je največ Turkov (1,6 milijona), sledijo jim Maročani, ki jih je 1,4 milijona, Kitajcev je 757 tisoč, Indijcev 652, Ukrajincev 603, Rusov 565, Albancev 521 in Pakistancev 421 tisoč. Največ (20 odstotkov) jih je bilo v Nemčiji, 17 odstotkov v Italiji, po 13 odstotkov pa v Španiji in Franciji. Največji delež stalnih prebivalcev, ki nimajo državljanstva (več kot 14 odstotkov) pa zaradi njihovih »izbrisanih« še naprej živi v Estoniji in Litvi.

In kakšni so torej gospodarski učinki begunstva? Jože Mencinger se sprašuje, kaj bi se zgodilo, če bi vsi novi prebivalci ostali brezposelni. Ali bi EU res morala preživeti nove tri milijone "brezdelnežev"? V odgovor ponuja sicer povsem hipotetični izračune, ki pa omogočajo ugotoviti, kolikšna bi bila gospodarska cena preživljanja beguncev. Tri milijone beguncev se porazdelili med članice glede na število prebivalcev, članice pa bi za njihovo preživljanje uporabile svoj sistem socialnih transferjev. Letno bi tako za njih porabili 22 milijard evrov, kar je 1,69 tisočink bruto domačega produkta EU.

Mencinger v EIPF ponuja rešitev oziroma idejo, ki je po njegovem sicer "povsem nasprotna pravilom delovanja ECB", a kot pravi, se "tudi begunstvo ne vklaplja v pravila". Prepričan pa je, da bi begunci ves denar porabili tam, kjer bi bili, zato bi se »breme« hitro spremenilo v gospodarsko spodbudo.