Preveč in premalo omejena pravica do referenduma

Državni zbor spreminja referendumsko zakonodajo. Sprejema novelo zakona o referendumu in ljudski iniciativi, s katero uzakonja ustavne spremembe pravice do referenduma. Seveda uzakonitev ustavnih sprememb ni zgolj tehničen opravek, a poslanci nimajo veliko manevrskega prostora. Upoštevati morajo ustavne spremembe, ki so jih v prejšnjem sklicu državnega zbora, v času vlade Alenke Bratušek in njene koalicije, sprejeli Pozitivna Slovenija, SD, Državljanska lista in DeSUS. In te spremembe so slabe. A za vse slabo pri novi referendumski ureditvi nista odgovorni zgolj tedanja in sedanja levosredinska koalicija, pač pa tudi opozicijska desnica.

Referendumske novosti so slabe za volivce, za ljudi, za katere je to edina prava možnost, da vplivajo na politične odločitve v štiriletnem obdobju med volitvami. Sliši se čudno, saj smo v času sprejemanja ustavnih sprememb pravice do referenduma poslušali o samoomejevanju politike, ker so poslanci podprli referendumsko ureditev, ki jim je vzela možnost, da sami razpišejo referendum. Dotlej je v Sloveniji veljala edinstvena ureditev v evropskem prostoru, po kateri je možnost zahtevati referendum o zakonu imela tudi skupina 30 poslancev. A pravljica o samoomejevanju je bila zgolj to, pravljica. Način, da volivci v spremembi referendumske zakonodaje ne bi videli omejevanja svoje, ljudske, edine prave pravice do referenduma.

Referendumske novosti so dobre za politiko. Ta se je resda odrekla privilegiju, da sama v državnem zboru zahteva referendum, a to ni bilo nič v primerjavi z omejitvami referendumskega odločanja, ki jih je izglasovala in zapisala v ustavo. Omejitve referendumskega odločanja o nekaterih vprašanjih pozna večina evropskih držav, toda slovenski poslanci so šli tu dlje. Po novem se v Sloveniji ne sme glasovati o zakonu o izvrševanju proračuna pa o davčnih zakonih, zakonih o carinah in niti o zakonih o drugih obveznih dajatvah. To pa daje vsakokratni vladi, še posebej upoštevajoč prakso ustavnega sodišča, široke možnosti prepovedi referendumov o številnih vprašanjih, ki se dotikajo eksistencialnega položaja ljudi. V tem pogledu je slovenska referendumska ureditev oziroma pravica do referenduma med najbolj omejenimi v Evropi. Čeprav je bila edina res upravičena prepoved referendumskega glasovanja o človekovih pravicah, pa bo, kaže praksa, večina lahko še naprej odločala o pravicah manjšine.

Z vidika politične desnice je prav zato veljavna referendumska zakonodaja, ki jo bodo poslanci zdaj dokončno uzakonili, zelo ugodna. Verjetno zaradi tega v času ustavnih sprememb, ki so zakoličile novo referendumsko ureditev, v državnem zboru ni bilo glasu proti, niti iz tedaj politično enobarvne opozicije, ki so jo sestavljale SDS, NSi in SLS. Za svoje glasove, ki so ustvarili potrebno dvotretjinsko večino, so izposlovale dodatno znižanje kvoruma za zavrnitev zakona. Ta je v državah EU, kjer poznajo zavrnitveni referendum, od 30 do 50 odstotkov volilnih upravičencev, ki morajo za zavrnitev zakona glasovati proti njemu, v Sloveniji velja zgolj 20-odstotni zavrnitveni kvorum. Ustavna komisija je na predlog strokovne skupine najprej predlagala 30-odstotni kvorum, ga na željo politike znižala na 25 odstotkov in potem na dodatno željo desnice na 20 odstotkov.

Kvorum za razveljavitev zakona je postavljen ravno prav visoko, da lahko desnica ob podpori rimskokatoliške cerkve zavira razvoj človekovih pravic.

Preden so poslanci leta 2013 enoglasno potrdili ustavne spremembe, smo opozarjali, da kvorum glede na dosedanje izide referendumov sploh ne prinaša želenega – povečanja legitimnosti referendumske odločitve. In da je »postavljen ravno tako visoko, da bi cerkev ob pomoči civilnodružbenih satelitov in politične desnice še naprej počela točno to, kar je doslej. Minirala zakone, ki niso v skladu s stališči slovenske škofovske konference. In obratno, politična desnica bi ob pomoči cerkve in njenih civilnodružbenih organizacij minirala zakone, ki ji niso po godu.« V zadnjih štirih letih smo šli trikrat na referendum. Vsi trije referendumi so sicer res bili »ljudski«, torej razpisani na podlagi zbranih podpisov pripadnikov civilne družbe, a v vseh treh primerih je šlo za zakon, ki mu je nasprotovala politična desnica ob podpori sorodnih civilnodružbenih organizacij in rimskokatoliške cerkve.

Da so bila opozorila upravičena, je pokazal že prvi referendum, izpeljan po novih pravilih, referendum o izenačitvi pravic heteroseksualnih in homoseksualnih parov. Podpise zanj je zbrala civilna družba ob podpori SDS, NSi in SLS ter rimskokatoliške cerkve, ki jim je družno na volišče uspelo privabiti ravno dovolj volivcev, da je bil dosežen 20-odstotni zavrnitveni kvorum. Če bi bil ta postavljen pri 25 ali 30 odstotkih, kot je predlagala skupina strokovnjakov, ki so pisali ustavne spremembe, bi za dosego kvoruma zmanjkalo 34 tisoč oziroma 120 tisoč glasov proti, zakon pa na referendumu ne bi bil zavrnjen in v Sloveniji bi bile pravice heteroseksualnih in homoseksualnih parov izenačene.