MLADINA Trgovina

Staš Zgonik  |  foto: Borut Kranjc

13. 5. 2016  |  Mladina 19  |  Družba  |  Intervju

»Alkohol je politično trši oreh kot tobak.«

Mag. Vesna Kerstin Petri, dr. med

zdravnica, vodja sektorja za krepitev zdravja na ministrstvu za zdravje, o državni regulaciji tobaka, alkohola in konoplje

Psička dr. Vesne Kerstin Petrič ima sladkorno bolezen in potrebuje redne odmerke inzulina, zato jo večkrat spremlja v službi.

Psička Vesne Kerstin Petrič ima sladkorno bolezen in potrebuje redne odmerke inzulina, zato jo večkrat spremlja v službi.

Zdravnica, ki se je po končanem študiju na medicinski fakulteti in enoletni praksi v Južni Ameriki odločila, da se bolj kot v bolnišnici vidi na področju javnega zdravja, že vrsto let vodi oddelek ministrstva za zdravje, katerega poglavitna naloga je preprečevanje škode, ki si jo z neodgovornimi odločitvami in ravnanji ljudje povzročajo sami. Njihov novi protikadilski zakon čaka na obravnavo v vladi. Želeli bi si tudi zaostrovanja zakonodaje na področju alkohola, a je to v Sloveniji precej Sizifovo delo. Nikakor pa ne želijo nič slišati o legalizaciji uporabe konoplje za rekreativno uporabo.

Kako ste sprejeli nedavno novico o uspehih nevrologov na ljubljanski Pediatrični kliniki pri zdravljenju epilepsije s kanabinoidi?

Vsak uspeh v zdravstvu je dobra novica. Skrbi pa me, da bodo uspehi pri lajšanju simptomov epilepsije spet izzveneli kot promocija konoplje kot univerzalnega zdravila. Želim si, da bi se bolj zavedali tveganj, ki jih konoplja prinaša. Zelo smo zainteresirani za to, da bi se strokovna javnost z vprašanjem medicinske uporabe konoplje ukvarjala čim več, predvsem z vidika informiranosti bolnikov. Jasno je, da ljudje s hudimi boleznimi s slabo prognozo posežejo po vsem, za kar upajo, da jim bo potencialno lahko pomagalo. Tudi sama bi pojedla močerada, če bi mislila, da me bo to rešilo. Ne zdi pa se mi sprejemljivo, da mlad človek opusti onkološko zdravljenje in umre zaradi skoraj povsem ozdravljivega raka, ker se pod pritiskom okolja odloči za zdravljenje izključno s konopljo. Na Onkološkem inštitutu poznajo kar nekaj takih primerov.

Zakaj je alkohol legalen, konoplja pa ne? Ali je z vidika škodljivih družbenih učinkov obeh snovi to upravičeno?

Konoplja ima psihoaktivne učinke, njena uporaba pa je povezana z večjim tveganjem za duševne in druge bolezni, nesreče in ne nazadnje tudi odvisnost. Ne gre samo za potencialno škodo za zdravje. Regulacija je potrebna tudi zaradi preprečevanja izkoriščanja predvsem odvisnosti in dvomljivih koristnih učinkov za večje povpraševanje.

Ampak pravkar ste opisali alkohol. Tudi tobak povzroča odvisnost. Zakaj konopljo obravnavati strožje?

Da sta alkohol in tobak dovoljeni drogi, je dejstvo. Konoplje se v populaciji uživa manj kot tobaka in alkohola, preprosto zato, ker je prepovedana, ne zato, ker je nevarnejša. Ljudje vendarle večinoma spoštujejo zakonodajo. Politično je prepoved alkohola in tobaka trenutno praktično nemogoče doseči. V ozadju je ogromna industrija, ki je popolnoma legalna. Dopustili smo, da je zelo škodljiv izdelek postal legalen. In zdaj skušamo to škodo popraviti. Nobenega razloga ni, da bi za rekreativno uporabo legalizirali še konopljo. S tem ne bi dosegli, da bi mladi manj posegali po konoplji, temveč obratno. Uživanje konoplje ni brez zdravstvenih in družbenih posledic. Kanadski raziskovalci na primer ugotavljajo, da so redni uživalci konoplje v povprečju nižje na družbeni lestvici, imajo v povprečju nižje plače, med njimi je več nezaposlenih.

Spet opisujete alkohol.

Absolutno tudi za alkohol velja enako. Ampak ali moramo zaradi napake, ki smo jo storili z alkoholom, narediti napako še na področju konoplje? Prizadevanja za legalizacijo konoplje so del globalne kampanje, od katere si nekateri obetajo velike finančne koristi, pa najsi gre za proizvajalce ali pa državo, ki bi s tem pridobila nov vir trošarin. Dejstvo je – več bo rabe konoplje, več bo negativnih posledic uporabe in z njimi povezanih stroškov. Kdo bo sprejel odgovornost za to? Danes nas škoda zaradi tobaka in alkohola stane nekajkrat več, kot znašajo prihodki od trošarin, pa je kljub temu še vedno slišati glasove, da bi na primer upad števila kadilcev pomenil težave za proračun.

Je to slovenska realnost?

Naš predlog novega zakona o omejevanju tobačnih izdelkov je dobra priložnost za preizkus slovenske realnosti. Bo argument, da vsak dan zaradi posledic kajenja v povprečju umre deset ljudi in da stroški za njihovo zdravljenje načenjajo vzdržnost javnega zdravstva, pomembnejši od argumentov nekaterih interesnih skupin?

Ima ministrstvo za finance pomisleke? Je zaradi proračunskih skrbi kdaj težko sprejemati javnozdravstvene ukrepe?

Logično je, da ministrstvo, ki je pristojno za proračun, skrbi zmanjšanje prilivov. Na koncu pa bo šlo za politično odločitev. Kot zdravnica nimam prav nobene dileme. Samo jezim in razburjam se lahko, da ljudje ne vidijo, kakšno strašno ceno plačuje družba za te prilive v proračun.

»Škoda zaradi tobaka in alkohola nas stane nekajkrat več, kot znašajo prihodki od trošarin, pa je kljub temu še vedno slišati glasove, da bi na primer upad števila kadilcev pomenil težave za proračun.«

Torej vam na ministrstvu za finance povzročajo težave?

Tega nočem reči. Vsak državni uslužbenec se pač ukvarja s svojim področjem. Družba kot celota pa se mora odločiti, po kateri poti bo šla. Ne gre samo za ministrstvo za finance, tukaj je tudi recimo gospodarsko ministrstvo, ministrstvo za kmetijstvo, šolstvo ... takšne odločitve usklajujemo resorji, odloči pa politika.

Skratka, vlada nikakor ni enotna glede uvajanja nove protikadilske zakonodaje?

Obstajajo pomisleki. Pomisleki, ki jih je ne nazadnje plasirala tobačna industrija. Ta si zelo prizadeva prepričati odločevalce, da bi uvajanje višjih cen in enotne embalaže brez blagovnih znamk za tobačne izdelke vodilo v povečevanje obsega črnega trga. To je bilo z izkušnjami iz drugih držav večkrat demantirano. Črni trg bo vedno obstajal, nobenih dokazov pa ni, da bi predlagani protitobačni ukrepi prispevali k njegovemu povečevanju.

Zakaj se delež kadilcev od leta 2007, ko je bil sprejet veljavni protikadilski zakon, pa do danes ni zmanjšal?

Sprva se je zmanjšal, nato pa je počasi spet začel lesti navzgor. V tem času namreč razen zviševanja cen ni bilo kakšnih drugih novih ukrepov. Je pa prav zviševanje cen v zadnjih letih pripomoglo k temu, da se je število kadilcev med mladimi zmanjšalo in da se je znižala starost, pri kateri začnejo kaditi. Prav tako se je zmanjšalo število pokajenih cigaret.

Je bila leta 2007 sprejeta zakonodaja učinkovita? In če ni bila, ali je nadaljnje zaostrovanje res prava smer?

Je bila učinkovita. S prepovedjo kajenja v zaprtih javnih prostorih smo korenito zmanjšali izpostavljenost s tobačnim dimom onesnaženemu zraku. Po ocenah Svetovne zdravstvene organizacije bi lahko dodatni ukrepi, ki jih uvajamo, v samo petih letih prispevali k 25-odstotnemu upadu deleža kadilcev. Predlagani ukrepi delujejo. Najpomembnejši so trije: popolna prepoved oglaševanja, kamor sodi tudi uvedba enotne embalaže, kontinuirano zviševanje cen in omejevanje dostopnosti z omejitvijo mest prodaje, starosti nakupa in kajenja v zaprtih in drugih prostorih.

Ampak zakaj potem zakonu iz leta 2007 ni uspelo zmanjšati deleža kadilcev?

V tem obdobju je tobačna industrija usmerila promocijo kajenja predvsem v ženske, na primer z lepo oblikovanimi škatlicami in dolgimi, tankimi cigaretami. To, da je delež kadilcev enak kot pred desetimi leti, gre predvsem na račun povečanja števila kadilk. Prav tako se je redno kršila zakonodaja glede oglaševanja in promocije tobačnih izdelkov, pa tudi glede prodaje mlajšim od 18 let. Zato uvajamo licence.

Zakaj starostne omejitve dodatno ne zvišate, recimo na 21 let?

Če upoštevamo, kako se razvijajo človeški možgani, bi bilo dobro, da ljudje vsaj do 25. leta starosti ne bi uživali drog. Dlje ko odlašaš s kajenjem, manjša je verjetnost, da boš sploh začel kaditi. Kljub temu nismo razmišljali, da bi starostno omejitev dodatno zvišali. 18 let je pri nas določena meja za odraslost, ko samostojno odločaš o svojem življenju. Iz lastne izkušnje vem, da v marsičem odrastemo dosti kasneje.

Če je cena tako učinkovit ukrep za zmanjševanje števila kadilcev, zakaj preprosto ne dvignemo cene na 10 evrov na škatlico?

En sam ukrep nikoli ne deluje. Potrebna sta široka paleta različnih ukrepov in njihovo postopno zaostrovanje. Ljudje se na vsak predpis in na vsako ceno sčasoma navadijo. Poleg tega bi ob kakršnemkoli poskusu drastičnega povišanja cene tobačnih izdelkov »treščili« ob druge resorje, ki bi znali povedati, da bi tako neproporcionalno zvišanje cen povzročilo množično kupovanje tobačnih izdelkov v sosednjih, cenejših državah. Tak ukrep bi verjetno res vodil v povečan obseg črnega trga.

»Kot zdravnica nimam prav nobene dileme. Samo jezim in razburjam se lahko, da ljudje ne vidijo, kakšno strašno ceno plačuje družba za te prilive v proračun.«

Ali ne bo imela uvedba enotne embalaže podobnega učinka? Kadilci, sploh tisti ob meji, bodo verjetno pogosteje kupovali cigarete v sosednjih državah?

Res ne vem, kaj pri enotni embalaži bo tako posebna ovira za kadilca. Še vedno si bo lahko omislil svojo priljubljeno znamko, samo v bolj »nagravžni« škatlici bo. Na kadilce ta ukrep nima prav nobenega vpliva. Vpliv pa ima predvsem na nove kadilce. Avstralci so s podatki dokazali, da enotna embalaža zmanjša privlačnost tobačnih izdelkov za mlade.

Zakaj je treba elektronske cigarete izenačiti s tobačnimi izdelki, čeprav nimajo, razen nikotina, s tobakom nič skupnega?

To niso neškodljivi izdelki. Obstaja vrsta dokazov, da uporaba elektronskih cigaret pri mladih, ki na ta način razvijejo odvisnost od nikotina, lahko vodi v kajenje tobaka. Če želimo zmanjšati kajenje v družbi, si enostavno ne moremo privoščiti, da bi akt kajenja spet spustili v kontekste, iz katerih smo ga uspešno odstranili. Zato je nujno, da prepovemo uporabo v zaprtih prostorih, da prepovemo oglaševanje, da mora biti na izdelkih ustrezno zdravstveno opozorilo, da mora obstajati starostna meja za nakup ... Kadilca, ki se odloči, da si bo pomagal in zmanjšal ali opustil kajenje tobaka in ga, če že ne more povsem prenehati, nadomestil z elektronsko cigareto, pa vsekakor ni mogoče obsojati. Zagotovo je to pametna poteza.

Zakaj pa so potrebne trošarine na elektronske cigarete?

Trošarine so v pristojnosti ministrstva za finance in pomenijo predvsem nov vir za proračun. Za nas pa je vseeno pomembno, da dvig cen, ki jih prinese uvedba trošarin, zmanjša cenovno dostopnost, zlasti za mlade.

Kako ste zadovoljni z odnosom slovenske družbe do alkohola? Ta še naprej ostaja družbeno sprejemljiv, športni prenosi so še vedno polni oglasov za pivo.

Alkohol je politično vsekakor trši oreh kot tobak. Na področju tobaka se je okoli leta 2000 mobilizirala celotna družba, ogromno je bilo nevladnih organizacij, ki so se ukvarjale s to tematiko. Prav tako so stvari precej bolj enostavne z vidika škodljivosti za zdravje, ki je pri kajenju povsem jasna, pri alkoholu pa se je dolga leta veliko razpravljalo o pozitivnih vplivih zmernih količin na zdravje. Poleg tega je seveda Evropa eden največjih proizvajalcev in porabnikov alkohola, kar posledično pomeni, da je na tem področju mnogo teže doseči politično soglasje. Od proizvodnje in prodaje alkoholnih pijač živi ogromno ljudi.

Pojavljajo se celo tendence po omilitvi zakonodaje in znižanju obdavčitve.

Nedavno smo se morali boriti proti temu, da bi vnovič dopustili točenje alkohola na športnih prireditvah. In to se je dogajalo ravno takrat, ko je v Slovenijo z nakupom Pivovarne Laško prišel Heineken. Kdor tukaj ne vidi povezave, je slep. Od tako imenovanega Kebrovega zakona leta 2003 naprej žal ni bilo več velike pripravljenost za zaostrovanje zakonodaje. Ali so bili zdravstveni ministri na položaju premalo časa ali pa za ukrepe enostavno niso imeli politične podpore. Veliko pa nam je uspelo narediti s pomočjo prometne zakonodaje, saj je vožnja pod vplivom alkohola postala mnogo bolj družbeno nesprejemljiva. Statistika kaže, da se odstotek z alkoholom povezanih nesreč zmanjšuje.

»Ravno takrat, ko je v Slovenijo z nakupom Pivovarne Laško prišel Heineken, smo se morali boriti proti temu, da bi vnovič dopustili točenje alkohola na športnih prireditvah. Kdor tukaj ne vidi povezave, je slep.«

Kakšne ukrepe bi si še želeli?

Najučinkovitejši ukrepi so enaki kot pri tobaku: zvišanje cene, omejevanje dostopnosti in prepoved oglaševanja. Alkohol je v Sloveniji čisto preveč poceni. Trenutno z zanimanjem opazujemo Škotsko, ki si prizadeva za dvig minimalne dovoljene cene za enoto alkohola. To je rešitev, ki je potencialno zanimiva tudi za Slovenijo, saj bi z njo »prizadeli« izključno cene cenenega alkohola, ki se uporablja za opijanje, hkrati pa recimo ne bi škodovali našim vinarjem, ki si prizadevajo za visoko kakovost vin.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.