MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

16. 6. 2017  |  Mladina 24  |  Politika

Strah pred Katarjem

Slovenski islamski skupnosti je zmanjkalo denarja za izgradnjo džamije, zdaj pa se je nanje spravil še Branko Grims

Drevo miru in sožitja različnih ver na gradbišču islamsko-verskega kulturnega centra v Ljubljani. Ljubljanski mufti Nedžad Grabus je prepričan, da bo džamija dokončana do naslednjega ramazana.

Drevo miru in sožitja različnih ver na gradbišču islamsko-verskega kulturnega centra v Ljubljani. Ljubljanski mufti Nedžad Grabus je prepričan, da bo džamija dokončana do naslednjega ramazana.
© Borut Krajnc

23. maja so na gradbišču ljubljanske džamije zasadili ambrovec; drevo naj bi zraslo 20 metrov visoko, jeseni pa naj bi imelo rumenooranžne liste. Bilo naj bi »simbol miru in verskega sodelovanja«, kajti, kot je dejal mufti Nedžad Grabus, »našo ljubezen do boga mora spremljati ljubezen do soseda«.

Tistega dne so se pred džamijo zbrali predstavniki štirih največjih verskih skupnosti pri nas – Nedžad Grabus, ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore, evangeličanski škof Geza Filo in paroh srbske pravoslavne cerkve Rade Despotović. Bili so polni ekumenizma, besed o miru in sodelovanju. Nadškof Zore je govoril o dialogu, iskrenosti, srečevanju z drugačnostjo, pogumu za drugost, kajti »nekoga, ki je drugačen od mene, ne smemo gledati in ga obravnavati kot sovražnika, ampak ga sprejeti kot tovariša na poti«. Srečevanje in dialog sta pot v prihodnost.

Danes so odnosi med Katoliško cerkvijo v Sloveniji in Islamsko versko skupnostjo mnogo boljši kot pred desetletjem in pol, ko je tedanji nadškof Franc Rode nasprotoval izgradnji ljubljanske džamije in govoril, da je džamija »center neke druge svetovne sile«. Odnosi so celo tako dobri, da sta se obe verski skupnosti v času referendumov o družinskem zakoniku zavzemali za ohranitev »klasične« družine. Šlo je za usklajeno politično akcijo.

Sožitje med voditelji verskih skupnosti pa je vseeno le navidezno, saj sicer Branko Grims, poslanec SDS, stranke, ki se nikoli ni resneje spopadla s Katoliško cerkvijo, ne bi izjavil, da ljubljanska džamija predstavlja potencialni varnostni problem. Natančneje, Grims je kot predsednik parlamentarne komisije za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb dejal, da ima blokada Katarja s strani arabskih držav zaradi obtožb o podpori in financiranju terorizma posledice za zvezo Nato in Slovenijo, ker pa je Katar glavni financer džamije v Ljubljani in ker naj bi izgradnjo posredno financirale tudi skrajne vahabitske skupnosti, vse vpliva na varnost tudi pri nas.

Zaradi namigovanja o terorizmu je še isti dan protestirala Islamska skupnost v Republiki Sloveniji, Katoliška cerkev pa je ob stiski »tovarišev« molčala. Zato so se oglasili drugi. Predstavnik islamske skupnosti v Bosni in Hercegovini Razim Čolić – del islamske skupnosti v BiH je tudi slovenska – je slovenske muslimane pozval, naj »cenijo naklonjenost« Slovenije in pomirjujoče dodal, da se jim ni treba vznemirjati »zaradi izjav posameznikov za dnevnopolitične interese. Če bi res obstajala varnostna grožnja, bi se združili, da bi jo razrešili v dobro vseh.«

Nekateri slovenski muslimani pa so bili upravičeno prizadeti. Trditve o infiltraciji tujih idej ali posameznikov v delovanje Islamskega kulturnega centra naj bi bile, kot je slovenska islamska skupnost zapisala v sporočilu za javnost, »fantazije, podtikanje in izkoriščanje krize v mednarodnih odnosih za ustvarjanje stigme nad muslimani v Sloveniji«. Njihov tajnik Nevzet Porić je dodal, da postajajo utrujeni od stalnega poniževanja. Za Mladino je dodatno pojasnil, da se zavedajo »razlike v družbi, toda mi nismo faktor moči, ki vpliva na stanje duha. Seveda smo kot vsi ostali državljani zaskrbljeni zaradi povečanja različnih vrst nestrpnosti v družbi. Ne zatiskamo si oči pred problemom, toda veliko je indicev, da se žoga samo poriva na tuje dvorišče. Brez islamske skupnosti bi bilo v Sloveniji stanje podobno kot v drugih evropskih državah na tem področju, bilo bi veliko več problemov, s katerimi se soočajo sodobne družbe. Trudimo se biti konstruktivni, toda ne bomo se pustili poniževati. Vse, kar delamo, delamo transparentno, v skladu z zakonodajo. Tisti, ki pričakujejo od nas, da se opravičujemo, ker smo muslimani, tega ne bodo nikoli dočakali.«

Predstavniki Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji so sicer večkrat, in seveda niso bili edini muslimani v Evropi, obsodili vrsto terorističnih napadov. Nedžad Grabus je tako dejal, da je terorizem zlo, barbarstvo. Obsoja nasilje, ki uporablja islamske simbole, šlo naj bi za zlorabe, za zločin zoper islam, torej zoper boga.

Politična igra

Grimsu je za vse to vseeno. Za njegovimi namigovanjem, da izgradnjo ljubljanske džamije podpirajo teroristi, se skriva politični premislek. Ne gre samo za strašenje pred muslimani, to ni nič novega, omenjanje Katarja ima lahko za slovenske muslimane povsem praktične posledice.

Slovenska islamska skupnost ima namreč pri izgradnji džamije težave, saj ji je zmanjkalo denarja za dokončanje objekta. Za zdaj je končana zunanjost, tudi cesta, ki vodi do džamije, niso pa še končane zunanjost upravne stavbe, študijska stavba z učilnico in restavracija. Strošek kompleksa je okoli 35 milijonov evrov, 5 milijonov so prispevali verniki, 15 milijonov tudi s pomočjo slovenskega državnega vrha Katar, manjka pa še enkrat toliko denarja. Zdaj imajo dve možnosti: plan A, ki pomeni realizacijo vseh načrtov, ali plan B, po katerem bodo zaključili samo objekte, ki so nujni za uporabo džamije kot verskega prostora. Denar od zunaj lahko očitno predstavlja past, saj so, tako je tudi pri ljubljanski džamiji, novi verski objekti na začetku pogosto predimenzionirani.

Od kod bo prišla nova finančna injekcija, ni jasno. Nedžad Grabus je pred tedni še govoril, »da se pogovarjajo z različnimi financerji, Katar pa je to, kar je obljubil, že izpolnil«. Možnosti je več, prodaja lastnine islamske skupnosti, kredit, pa tudi ta, kakor pravi Porić, »da džamijo zaključimo v razumnem roku iz lastnih virov«. V vsakem primeru pa katarsko-savdski (diplomatski) konflikt ne bo prispeval k hitrejši izgradnji slovenske džamije. Prej velja nasprotno.

»Lahko vam zagotovim, da Katar razen izgradnje džamije nima drugih interesov.« - mufti Nedžad Grabus

Vprašanje Katarja pa vseeno ni tako odveč. Bogata zalivska država financira številne dejavnosti v Evropi, prisotni so v bančništvu, avtomobilski industriji, kupujejo nepremičnine, stadione, Qatar Airways je že več let eden glavnih sponzorjev nogometnega kluba Barcelona. Katar financira tudi izgradnjo kulturnih in verskih objektov; tako so na primer plačali izgradnjo okoli 10 milijonov evrov vrednega islamskega kulturnega centra na Reki. Deset milijonov evrov za državo, ki je po bruto domačem proizvodu na prebivalca najbogatejša na svetu – po podatkih Mednarodnega denarnega sklada za leto 2016 ta znaša 127.660 dolarjev, nemški je visok 48.000, slovenski pa 32.000 – pač ni veliko.

Ni pa na mestu naivnost – v nekaterih džamijah po Evropi namreč res pridigajo ekstremistični posamezniki. Tudi Katar, čeprav je danes uradno v vojni z Islamsko državo, je nekoč podpiral skrajne islamske skupine, oče zdajšnjega emirja Hamad bin Kalife Al Tanije pa je oboroževal najradikalnejše nasprotnike sirskega despota Bašarja al Asada.

Mufti Grabus je v nedavnem intervjuju z novinarko časnika Večer Urško Mlinarič dejal, da se Katar nikakor ne bo vmešaval v delovanje slovenske islamske skupnosti; razen izgradnje džamije naj ne bi imel drugih interesov. »Katarsko kosilo je sicer zelo razkošno, a je še vedno zastonj. Džamija mi veliko pomeni, a svoboda največ, zato si te ne dovolim vzeti, ne kot mufti ne kot član te skupnosti.« Muftiju naj bi nekdanji katarski emir zgolj ponudil denar, »zato lahko vsi v Sloveniji glede Katarja mirno spijo. Tudi drugod po svetu, kjer so Katarci financirali gradnjo verskih objektov, se niso vmešavali v delovanje skupnosti. Samo od nas pa je odvisno, ali bomo sposobni predstavljati religijo. Razumem, da gre pri gradnji džamije za občutljiva vprašanja in da ljudje želijo pojasnila, a lahko vam zagotovim, da Katar razen gradnje nima drugih interesov.« Tudi imam Osman Đogič, nekdanji mufti islamske skupnosti, ki je po razkolu ustanovil Slovensko muslimansko skupnost, trdi podobno. »Nekoč sem se glede džamije tudi sam pogovarjal s Katarci, a ni bilo posebnih zahtev.« Nobenega prozelitizma, nobenih posebnih pogojev? »Ne, Katarci so bili pripravljeni pomagati, res pa je, če bi pogojevali, če bi recimo dejali: umaknite svoje knjige, mi pa bomo pripeljali svoje, potem tega denarja ne bi sprejel.«

Kar govorita sedanji in bivši mufti, je morda res, a s tujim denarjem sponzorirana verska dejavnost – tega namreč ne počne le Katar, pač pa tudi Turčija, Savdska Arabija in drugi – vseeno spreminja religijski zemljevid Evrope. Je to neobičajno? Seveda ni. Strokovnjak za islam in dogajanje na Bližnjem vzhodu Primož Šterbenc pravi, da je »v naravi skoraj vsake organizirane religijske skupnosti, tudi budizma in njegove duhovnosti, da širi svoj domet. V Latinsko Ameriko prodirajo protestantske cerkve, v Afriki za vernike prav tako tekmujejo islam in različne protestantske cerkve.« Ne nazadnje se je nekoč z ognjem in mečem širilo katolištvo. Zakaj, na kakšen način, je to dobro ali slabo, je islamska evangelizacija nevarnejša od katoliške, pa je drugo vprašanje. S stališča sekularne družbe je nevarna vsaka religijska skupnost, ki zanika svobodo posameznika in laično državo.

Vse to ne pomeni, da se bodo zaradi katarskega denarja začeli bistveno spreminjati tudi muslimani v Sloveniji. Med katarskim in slovenskim, pravzaprav bosanskim islamom so velike, doktrinarne razlike. »Bosanski muslimani so pripadniki pravne šole hanafi, za hanafite pa velja, da dajejo velik poudarek racionalnim argumentom, razumu, intelektualnemu naporu. Kaj vse to pomeni? V neki zadevi, ki ni napisana v Koranu, mora pravnik uporabljati načelo analogije, a če analogija ni pravična, če ne pripelje k pravičnemu rezultatu, lahko sam poišče boljšo rešitev. Fundamentalističnega branja svetih zapovedi je v Savdski Arabiji in Katarju več kot pa v bosanski tradiciji,« pojasnjuje Šterbenc. Katar je vahabitsko-hambalističen, slovenska islamska skupnost pa je hanafitska.

Islam pač ni povsod enak, kar je logično, saj so tudi v katoliški veri različne tradicije – poljski katolicizem ni enak slovenskemu. »Slovenski muslimani so hkrati bistveno bolje integrirani v družbo kot na primer muslimani v Franciji in tudi drugod. Načeloma se v slovenski družbi počutijo sprejeti, zato so tudi manj dovzetni za ekstremistične sugestije od zunaj.« Res pa je tudi, da so bili ponekod v Nemčiji sirski begunci presenečeni, ker v nekaterih nemških džamijah učijo radikalnejšo obliko islama, kot so jo poznali doma, arabsko-nemške mošeje so konzervativnejše od sirijskih. A če želimo razumeti, kar pridigajo po evropskih džamijah, če želimo razumeti različnost, ogroženost, izvrženost, radikalizacijo, se moramo najprej vprašati, kaj se dogaja na Bližnjem vzhodu. »Ne gre za to, da želi denimo Savdska Arabija širiti svoj vahabizem, vprašajmo se raje, kaj se dogaja s civilisti, ujetimi med vojnami, kako umirajo v Mosulu,« radikalizacijo nekaterih posameznikov v evropskih islamskih skupnostih še pojasnjuje Šterbenc.

Nedokončana molilnica v ljubljanski džamiji.

Nedokončana molilnica v ljubljanski džamiji.
© Borut Krajnc

Vse religije so živi organizmi, nikoli niso enake; kot vsak sistem ali ideološki konstrukt poznajo različne odtenke skrajnosti in zmernosti. Tudi v Sloveniji imamo več vej islama, dve organizirani verski skupnosti, večina je sunitov, nekaj šiitov, nekaj mladih pa privlači tudi vahabizem. Ne nazadnje je edini doslej razkrit slovenski »terorist« Kamničan, nekdanji katolik Rok Žavbi, ki se je v času, ko so bili uporniki zoper Asada še heroji, boril v Siriji, danes pa je zaradi novačenja borcev za Islamsko državo zaprt v Italiji. Tudi pri njem je šlo najverjetneje najprej za avanturizem in militarizem, šele pozneje pa za ekstremistično versko doktrino.

Miselni preizkus

Vrnimo se h Grimsu in SDS. Njegova stranka je pred leti podprla referendumsko pobudo proti gradnji džamije, njen nekdanji poslanec Andrej Čuš pa je vlado Mira Cerarja spraševal, zakaj po avstrijskem zgledu ne prepove financiranja verskih skupnosti iz tujine. Tovrstna prepoved bi gotovo prišla na ustavno sodišče, saj slovenska ustava prepoveduje diskriminacijo na podlagi verske pripadnosti. Tudi deklaracija Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere in prepričanja določa, da pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi obsega tudi svobodo »zbiranja in prejemanja prostovoljnih finančnih in drugih materialnih prispevkov od posameznikov in institucij«. Slovensko ustavno sodišče je v eni izmed odločb, v kateri je obravnavalo pravni položaj verskih skupnosti, že presodilo, da mora normativna urejenost verskih skupnosti poudarjati njihovo vključenost v slovensko družbo. To pomeni, da, tako so pred časom zapisali v Uradu za verske skupnosti, »partikularne prepovedi financiranja in sofinanciranja posamezne verske skupnosti oziroma religije iz tujine njenim pripadnikom (npr. muslimanom oziroma pripadnikom Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji) ne posredujejo sporočila o vključenosti v življenje družbe in so zato tudi ustavno sporne«.

Ne potrebujemo pa pravniškega znanja za razrešitev dileme, ali so lahko slovenske skupnosti financirane s strani tuje države ali tuje verske skupnosti – zadostuje zgolj miselni preizkus. Graška, celovška in salzburška škofija so ustanovile Slomškov sklad s sedežem v Gradcu in 1. marca 2016 postale lastnice stavbe mariborske nadškofije ter jo s tem rešile pred stečajem. Nihče iz SDS v tem primeru ni reagiral in se skliceval na narodnobuditeljsko dediščino blaženega Antona Martina Slomška. A kar je dovoljeno Avstrijcem, ni Katarcem.

Paradoks političnega nasprotovanja izgradnji slovenske džamije je seveda v tem, da je kontraproduktivno. V okolju, kjer so verniki izločeni in izvrženi, ker se počutijo zapostavljene, ker nimajo svojega verskega objekta, je več možnosti, da se bodo radikalizirali, da bodo začeli zavračati tiste, ki zavračajo njih. »Džamija je pika na i v integraciji slovenskih muslimanov; edino, kar jih je res motilo, je bilo to, da so svoje verske obrede opravljali na Kodeljevem. Zdaj, ko bodo dobili svoj objekt, pa se postavlja vprašanje, ali bodo bolj lojalni Katarju. Vsem skeptikom odgovarjam, da bodo zaradi džamije bolj lojalni Sloveniji,« še pravi Primož Šterbenc.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.