MLADINA Trgovina

Jure Trampuš

23. 6. 2017  |  Mladina 25  |  Politika

Zeleno za levo

Ali bo nova stranka Levica, ki bo nastala z združitvijo IDS in stranke Trs, uspela povečati politični vpliv, ki ga je imela koalicija Združena levica? 

13. julij 2014, dan ko jjee  kkooaalliicciijjaa  ZZddrruužžeennaa  levica presenetljivo zbrala 5,97 % glasov in se uvrstila v parlament. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je volivce ohranila, lahko pa se celo zgodi, da na naslednjih volitvah podvoji rezultat.

13. julij 2014, dan ko jjee kkooaalliicciijjaa ZZddrruužžeennaa levica presenetljivo zbrala 5,97 % glasov in se uvrstila v parlament. Javnomnenjske raziskave kažejo, da je volivce ohranila, lahko pa se celo zgodi, da na naslednjih volitvah podvoji rezultat.
© Uroš Abram

Združena levica, konglomerat štirih političnih skupin, treh strank in ene vstajniške, bo 24. junija – zgolj po naključju tik pred dnevom državnosti – prenehala delovati kot koalicija.

V Ljubljani bo v Centru kulture Španski borci potekal kongres, kjer se bosta dve konstitutivni skupini Združene levice, Iniciativa za demokratični socializem (IDS) in starejši zeleni bratje TRS, stranka za eko-socializem in trajnostni razvoj, združili v Levico, enovito stranko z enim vodstvom, statutom, programom, predsednikom.

Združitveni kongres dveh strank naj bi tako prekinil krizo, v katero je zaradi notranjih napetosti, boja za prestiž in narcizma majhnih razlik zašlo ohlapno politično, aktivistično, intelektualno gibanje, ki je na volitvah leta 2014 presenetljivo prineslo šest poslancev Združene levice, Luko Mesca, Mateja Tašnerja Vatovca, Matjaža Hanžka, Miho Kordiša, Violeto Tomić in Franca Trčka.

Kriza se je v koaliciji Združena levica začela pred dobrim letom dni, ko je Luka Mesec, koordinator IDS in vodja poslanske skupine ZL, predlagal nastanek ene stranke. Razlogov za združevanje je bilo več, boljša organiziranost, večja prepoznavnost na terenu, a nekateri so v vsem videli le željo po prevzemu, vsiljeno hierarhijo, puč poslanske elite, ki naj bi pomenil konec za demokratični socializem, konec svobode v politiki, konec prave ideologije, preobrazbo v radikalno sredino. Pojavljali so se očitki o podcenjevanju, izigravanju pravil, prevarah, neizpolnjevanju dogovorov znotraj strank in med njimi. Spor je bil še posebej oster v IDS, najpomembnejšem in agilnejšem delu Združene levice. Demokratična stranka dela, ki jo vodi nekdanji poslanec Desusa Franci Žnidaršič, se je nato dokončno razšla s tistimi, ki so si prizadevali za združitev. Politični prepir je šel celo tako daleč, da so na silo uradno prevzeli ime Združena levica, ki ga uporabljajo kot privesek svojemu izvornemu imenu. (Ra)združevanje je povzročilo tudi veliko pritiskov s strani 4. skupine različnih civilnodružbenih gibanj in posameznikov, ki so bili prepričani, da imajo premalo moči in vpliva; govorili so o statutarnih mahinacijah, o tem, da naj bi šlo za izdajo. V bistvu gre za manjšo skupino posameznikov, ki ne zaupajo pravilom institucionalne politike in politikom; do njih so skeptični, tudi nepotrebno nestrpni. Zaradi domnevno napačnega načina združevanja je nekaj posameznikov zapustilo tudi Trs.

Pot do uspeha na volitvah se skriva v načinu, kako na volišča pripeljati tiste, ki zavračajo politiko.

Žnidaršič in drugi bodo zdaj delali po svoje, Levica pa bo delovala kot ena stranka. Vse to seveda ni nič nenavadnega, zgodovina slovenskega parlamentarizma lepo kaže, da so tovrstne strankarske permutacije nekaj običajnega. Ko je razpadala LDS, ko je ugašala SKD, je bilo podobno. »Združevanje je res povzročilo neki odpor, kar me je presenetilo, saj se politično nota Združene levice ne spreminja. Sprememba je zgolj organizacijska, treba je bilo združiti sile, stopiti skupaj,« je nekaj dni pred kongresom v parlamentarnih prostorih poslanske skupine pojasnjeval Luka Mesec, ki je iz vseh teh bitk za zdaj izšel kot zmagovalec. Mesec o razhodu in združevanju ne govori rad, tudi o podrobnejših razlogih ali globljih, funkcionalnih, načelnih vzrokih ne. Po svoje je razočaran, četudi tega ne želi kazati. »Opozicija je združevanje prikazovala, kot da gre za spor med bazo in vodstvom, a v resnici so bili vodje opozicije del ožjega vodstva v IDS. V bistvu je šlo za prestiž, žal, to me je presenetilo, ker sem verjel, da smo politična skupina, levičarji, ki bomo prepoznali razlike, a sposobni živeti z njimi. Kakorkoli, dopisni kongres IDS je pokazal, da je 80 % baze, praktično vse aktivno članstvo, na strani združevanja.« Res skoraj vedno velja, da je v politiki desnica bolj pragmatična od levice, bolj enovita. Tudi grška Siriza je razpadla in španski Podemos je imel podobne težave. »Ko berem očitke, da smo izdali ideje demokratičnega socializma, vidim, da tisti, ki nam to očitajo, zagovarjajo zelo ozko linijo pojmovanja politike, ki gre po logiki ’kdor ni stoodstotno naš, je proti nam’. Kdor je že malo zunaj, četudi gre za detajle, je hitro okarakteriziran za levega liberalca ali kaj podobnega. Zavračam takšno percepcijo, levica mora biti odprta in široka, ne pa enoumna sekta,« razmišlja Luka Mesec, a hkrati dodaja, da so imeli kritiki ponekod prav. »Poslanska skupina in stranke koalicije bi morale delovati bolj prepleteno.

Težave so bile tudi v urejanju razmer med različnimi člani koalicije. Statutarna določila nove stranke Levice bodo vse te izkušnje upoštevala, enotna stranka bo omogočila, da bo njeno delo in delo poslanske skupine zares usklajeno in prepleteno.« Odtujenost institucionalne politike oziroma odtujenost politikov od baze aktivistov je politično pričakovana. Tudi večje stranke, denimo SMC, na terenu ne obstajajo. Gre za nova politična združenja, ki so nastajala tik pred volitvami. Prave lokalne baze nima niti gibanje novega francoskega predsednika Emmanuela Macrona, ki je te dni zmagalo na francoskih parlamentarnih volitvah. Pravila političnega delovanja so danes, v času družbenih omrežij, potrošništva, nepotrpežljivosti, naveličanih volivcev, družbene negotovosti, nepredvidljivosti, tveganja, drugačna kot v času, ko so četrtne skupnosti, socialni razredi in družine tradicionalno po več dekad volili zgolj eno ali drugo politično stranko. Vse to je s stališča izbire dobro. V Sloveniji na terenu praktično delujeta zgolj dve parlamentarni stranki, SDS in SD, deloma tudi SLS, a njen vpliv je na ravni državne politike zanemarljiv. Veliko ljudi je upravičeno razočaranih zaradi delovanja klasičnih političnih strank, zato so nezaupljivi, previdni in iščejo drugačne načine političnega udejstvovanja. Vprašanje, kako uspešni so pri tem, je s tega stališča sekundarnega pomena.

Nov politični program

Vrnimo se k Levici. Njen program naj bi bil nadaljevanje delovanja poslanske skupine Združena levica v parlamentu. »Ne gre za nove stvari, za preobrat, gre za kontinuiteto tega, kar smo doslej pokazali,« pravi Mesec. »Ob vsakem večjem političnem vprašanju smo ponudili levo alternativo. Ko je vlada kot recept proti korupciji ponudila privatizacijo, smo ponudili zakon o ekonomski demokraciji, ki bi omogočil nadzor zaposlenih nad poslovanjem podjetij. Ko se je vlada odločala za prodajo NLB, smo ponudili zgleda Portugalske in Italije, ki sta se uspešno izognili razprodaji bank. Ko smo se pogovarjali o prekarnosti, smo vladi ponudili rešitve, ki bi onemogočile nezakonite agencije za posredovanje dela in zavrle ’espeizacijo’. Ko je razprava potekala o zdravstvu, smo pokazali, kako lahko sprožimo proces deprivatizacije zdravstva.« Nekaj stvari se bo vseeno spremenilo. Demokratično socialistični program, ki so ga zadnja leta oblikovali v IDS, naj bi ozelenel, Trs naj bi v Levico prinesel večjo pozornost za okoljska vprašanja, vprašanja vzdržne rasti gospodarstva. Stranka Levica bo skušala v slovenski politični prostor prinesti ideje eko-socializma.

O podobnih stvareh je pred leti razmišljal Dušan Plut, eden izmed ustanoviteljev Trsa. Plut, prvi predsednik Zelenih Slovenije, stranke, ki je na prvih državnozborskih volitvah dosegla 8,8 % glasov in bila pomembna članica Demosa, v politiki ni več aktiven, pomagal pa je pri zasnovah skupnega programa stranke Levica. »Morda sem prvi, ki sem v Sloveniji že leta 1985 uporabil izraz eko-socializem; šlo je za knjigo Za ekološko-svetlejši jutri,« pravi. »Kateri bi morali biti ključni sestavini moderne politike? To sta okoljska odgovornost in socialna pravičnost. Če je imelo zeleno gibanje iz devetdesetih let kakšno vsebinsko napako, je bila ta v strogem poudarjanju predvsem ekološke sestavine v politiki, tako kot so recimo pri IDS do zdaj preveč poudarjali predvsem socialne ali socialistične. Z današnjimi stopnjami gospodarske rasti presegamo zmogljivost planeta, naš način vodenja gospodarstva in politike je sovražen do prihodnjih generacij. Zato bi morali uvesti paradigmatske spremembe.« Opustiti bi morali neoliberalizem in se preusmeriti v eko-socializem.

»Levica bo pripravljena sodelovati v vladi, a pod zelo jasnimi pogoji. Indikator, kaj so ti pogoji, so politične alternative politikam vlade Mira Cerarja.« - Luka Mesec

Zelena alternativa je v Sloveniji kot ponudba na polju politične izbire neizkoriščena možnost. Zeleni Slovenije so se v devetdesetih izčrpali v notranjih bojih, zeleno politiko so prevzele druge stranke – koliko so bile pri tem iskrene, dobro kaže dolgoletna kadrovska selekcija na ministrstvu za okolje. Uspeh Zelenih na prvih parlamentarnih volitvah leta 1991 lahko povežemo z zelenim gibanjem, ki je bilo v osemdesetih uspešno v Evropi, predvsem v Nemčiji, res pa je, da evropsko zeleno gibanje, tudi zaradi dejanj Donalda Trumpa, pridobiva nov zagon. Predsednika dveh evropskih držav, Latvijec Raimonds Vejonis in Avstrijec Alexander Van der Bellen, sta pripadnika zelenih strank. Ne nazadnje je tudi Igor Šoltes član skupine Zelenih, Evropske svobodne zveze v evropskem parlamentu. Pot v vlado?

Naslednje leto Levico čakajo druge parlamentarne volitve. Postavlja se vprašanje, ali bo stranka pripravljena na vstop v vlado. Imajo prave ljudi za vladne funkcije? Imajo pripravljene vladne politike in ukrepe? Kaj bodo zagovarjali? Koga bodo ponudili? Imajo v svojih vrstah novega premiera? Koga bi podprli in zakaj? So sposobni stopiti iz opozicijske drže?

Če želi biti leva politika v Sloveniji uspešna, je v prejšnji številki Mladine zapisal Janko Lorenci, »mora poslati močan signal, da hoče obrniti družbeno krmilo in da je za to sposobna«. Biti vladna stranka je nekaj drugega, kot predlagati simpatične opozicijske popravke. Vstop v sfero oblasti zahteva drugačen način delovanja. »Levica bo pripravljena sodelovati v vladi, a pod zelo jasnimi pogoji,« pravi Luka Mesec. »Indikator, kaj so ti pogoji, so politične alternative politikam vlade Mira Cerarja; to so temelji, rdeče črte, preko katerih ne bomo šli.« Kaj to pomeni? »Ne bomo v vladi, ki bo privatizirala, ne bomo v vladi, ki bo vztrajala pri sramotno nizki minimalni plači, ki bi celo dopuščala, da obstajajo plačni razredi pod njo, ne bomo v vladi, ki bo nadaljevala s privatizacijo zdravstva, ne bomo v vladi, ki bo na eni strani razprodajala podjetja, kakršno je Fotona, na drugi pa podeljevala nepotrebne zakonske koncesije in subvencije raznim Magnam.« Kakšna pa je alternativa levi vladi, se še sprašuje Mesec. »Samo dve sta, obe sta slabši. Lahko je to desni janševski orbanizem ali pa nadaljevanje vlade sredinskega nazadovanja, v kakršnem pod vlado Mira Cerarja živimo danes.« Težko je leto dni pred volitvami sestavljati novo vladno koalicijo. V naslednjih mesecih se bodo pojavljale nove stranke, Dobovškova Dobra država, vrača se Jelinčičeva SNS, a ena izmed realnih možnosti za Levico je povezava s prenovljenimi socialdemokrati. Nekateri sicer dvomijo, da se je Židanova stranka po serijah volilnih porazov, od leta 2008 do 2014 so izgubili kar 23 poslancev, resnično prenovila, a analize javnomnenjske podpore nakazujejo, da lahko SD na naslednjih volitvah postane druga največja stranka. 

Luka Mesec, pobudnik za nastanek enotne stranke Levica, šef poslanske skupine ZL in vodja tistega dela stranke Iniciativa za demokratičen socializem, ki je podprl združevanje.

Luka Mesec, pobudnik za nastanek enotne stranke Levica, šef poslanske skupine ZL in vodja tistega dela stranke Iniciativa za demokratičen socializem, ki je podprl združevanje.
© Uroš Abram

Med bodočo Levico in SD skratka tli nelagodno zavezništvo; po eni strani gre za programsko sorodni stranki, ena je v opoziciji, druga v koaliciji, ki nagovarjata podobne volivce, na drugi pa se zavedajo, da so naravni politični zavezniki. A pri obojih gre, znova, za narcizem majhnih razlik; prvi drugim očitajo, da podpirajo politiko izpraznjene sredine, drugi prvim, da jim kradejo zakonske predloge in politične teme. Kaj je že bilo tisto, kar je pred nekaj meseci (začasno) izstrelilo v nebo nemškega voditelja socialdemokratov Martina Schulza? Šlo je za njegovo napoved, da bo skušal sestaviti levo vlado, napoved, da se bo povezoval s sorodnimi strankami, z Die Linke, z zelenimi. Po nekaj tednih se je začetno navdušenje nad Schulzem sicer umirilo, znova vodi Angela Merkel, a nemški SPD je s povezovalnim delovanjem Schulza močnejši kot pred njim. Tako nastajajoča slovenska stranka Levica kot Židanovi socialdemokrati bi v odnosu drug do drugega in do sebe potrebovali več samokritike. »Kadarkoli je levica prihajala na volitve ločeno, sprto, je pustila prostor za desnico. Zmeraj je bolje imeti združene leve sile, doseči, da je v tej levi skupini čim več idej, od radikalno levih pa do bolj centrističnih,« pravi bivši predsednik SD Igor Lukšič. »Levici ne bo nič pomagalo, če bo ena leva politična grupacija neko drugo sorodno izrinila iz parlamenta ali ji odškrnila nekaj poslancev. Enotni nastop je temeljnega pomena. Ljubosumje je del človekove narave, politika pa bi morala biti razumna, morala bi znati preseči vse te sentimente.« Podobno razmišlja Miran Potrč, dolgoletni vodja poslanske skupine SD, ki pa se je po letu 2014 umaknil iz aktivne politike. »Nikoli nisem zagovarjal tistih, ki so med strankami levice širili antagonizem,« pravi. »Nasprotno, sodelovanje lahko poteka čisto programsko, na zakonskih projektih. Kaj narediti po volitvah? Logično bi bilo, da se vse leve stranke, če bodo takšni rezultati, povežejo v levo vlado.« Narcizem majhnih razlik pa ima lahko usodnejše posledice.

Demokratično socialistični program, ki so ga zadnja leta oblikovali v IDS, naj bi ozelenel. Stranka Levica bo poskušala v slovenski politični prostor prinesti ideje eko-socializma.

Zgodovina se nikoli ne ponovi, a na podlagi preteklih izkušenj je mogoče potegniti nekatere vzporednice. Filozof Mladen Dolar je zelo oster: »Morebiti razumem konkurenco in ljubosumje, a historični pogled na te dileme ne bo odveč. Danes se govori o ponovnem vzponu fašizma v Evropi, sam sem do tega izraza skeptičen, a potegnimo raje vzporednice s situacijo v Nemčiji, konec dvajsetih, začetek tridesetih let prejšnjega stoletja.« Glavni nasprotnik nemških komunistov je bila takrat socialdemokracija, skupaj z nacisti. »Ob vzponu Hitlerja so se leve stranke na veliko pričkale, več energije so porabile, da bi očrnile druga drugo, kot da bi ustavile fašizem. Vse to je trajalo do leta 1935, ko je prišel Georgi Dimitrov in kongres Kominterne, kjer so sklenili, da je potrebno široko zavezništvo vseh demokratičnih sil meščanskih strank.« Bilo pa je prepozno. »Malo se je treba spomniti na čase tovrstnega sektašenja in na Leninovo knjigo o otroških boleznih levičarstva.« Dolarjev historični opomnik ne velja zgolj za razmerje med Levico in SD. Enako bi lahko trdili za vse prepire, ki so razgradili tako koalicijo Združena levica kot IDS. »Združena levica je bila prva prava leva stranka, ki je prišla v parlament v vzhodnoevropskih državah. Zato sem bil vesel. Vse te notranje razprtije so levici in gibanju okoli nje škodovale, imeli so veliko potenciala, veliko kredita. Iskreno upam, da se bodo zdaj uspeli vzpostaviti v resnejšo politično silo, držim pesti. Je pa nujno, da sestavijo svojo zgodbo in si postavijo cilje. Jaz sem heglovec – če se greš politiko, moraš prevzeti tudi odgovornost za prevzem oblasti.«

Usihanje neoliberalizma?

Če se je še pred pol leta zdelo, da bo Evropa klecnila zaradi desnega populizma, je danes, predvsem zaradi dogajanja v Franciji, pa tudi ugašajoče moči nemške AFD, drugače. Zapisano ne pomeni, da je zaradi »konca« krize načet bruseljski neoliberalizem, pomeni pa, da se v Evropi krepijo politične skupine, ki mu nasprotujejo. Tako se je na Portugalskem vlada socialista Antonia Coste v svojih socialnih in ekonomskih politikah oddaljila od nemškega varčevanja. In tako je tudi v Veliki Britaniji, kjer so, sicer v drugačnih političnih razmerah in v senci brexita, laburisti z uspehom na volitvah skoraj zamenjali vlado Therese May. Britanski primer je za Levico še posebej zanimiv. Voditelju britanskih laburistov Jeremyju Corbynu je namreč uspelo, da so jih v velikem deležu podprli mladi volivci, tisti, ki na volitve ne hodijo, tisti, ki so nad politiko razočarani, hkrati pa so laburiste podprli tudi delavci; marsikateri izmed njih je lani izbral brexit. Corbynov program je enostaven, zanika neoliberalne dogme, zahteve po privatizaciji, tudi razgradnjo demokracije, nekaj, kar se v Sloveniji zdi kot samouresničujoča se prerokba. Pot do uspeha se skriva tudi v načinu, kako na volišča pripeljati tiste, ki zavračajo politiko.

V Sloveniji nastajajoča Levica ni edina, ki tekmuje za politične glasove razočaranih in razžaljenih. Eden glavnih protisistemskih kritikov je – gre seveda za paradoks, saj že tri desetletja spada med najvplivnejše slovenske politike – Janez Janša. Janša je profesionalen, natančen, marljiv politik, ki se načrtno pripravlja na volitve. Zato je začel sistematično govoriti o drugorazrednosti. Po njegovem tako na eni strani obstaja politična elita, »ki nam je ugrabila državo«, mafija pravzaprav, na drugi pa pošteni Slovenci, žrtve. Kako naj torej Levica, ki prav tako govori o elitah, le da so to bankirji, lastniki podjetij, zmagovalci globalizacije, tekmuje s takšnim političnim žargonom? »Janša se zdaj sklicuje na ’drugorazredne državljane’, a vtis, da gre za prepletanje istega, je napačen,« pojasnjuje Mesec. »Elite so zelo fleksibilen pojem. Mi jih definiramo politično in ekonomsko glede na dejanski družbeni položaj in vseskozi nudimo rešitve, ki bi povečevale družbeno enakost in mobilnost ter prenašale premoženje od bogatih k revnim. Desnica vidi elite drugače, za njih je elita socialni krog, v veliki meri izmišljen in osnovan na teorijah zarot. V tem, novem Janševem ’proti-elitizmu’ v resnici ni nič novega – enako je recimo govoril že pred volitvami leta 2004, potem pa se je z vsemi štirimi oprijel vzvodov moči, ki jih je prevzel od LDS, da bi izpodrinil stare elite, natančneje – svoje nasprotnike, in v novo elito posvetil svoje privržence. To je desna agenda, izpodrivanje Janševih osebnih nasprotnikov in inavguracija lastne ’elite’. Naša agenda pa je družbena enakost in pravičnost.« Leta 2014 je Združena levica v parlament prišla z gesli o demokratičnem socializmu, politična nostalgija in radikalni premisleki o prenovi družbe so ji prinesli skoraj 6 % glasov. Veliko. A če želi Levica preseči rezultat predhodnice, mora razširiti svoj politični program. Ne gre samo za okoljsko vzdržnost, za družbeno pravičnost, pač pa tudi za odnos do Evrope, odnos do mladih, odnos do ekonomije, vprašanja varne zaposlitve, prihodnosti, razvoja, odnos do temeljnih vprašanj slovenske družbe.

Če želi Levica postati resna politična alternativa, mora razmišljati o tem, kako postati vladna stranka.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.