Brez volitev ni demokracije

Volilna abstinenca je resna stvar. Ko so bile pred dobrim mesecem volitve v Nemčiji, so bili nemški časopisi polni oglasov, v katerih so znani pisatelji, filozofi, politiki in drugi ugledni intelektualci pozivali k udeležbi na volitvah. Za kampanje – bilo jih je več, podpisniki pa so prihajali iz celotnega političnega spektra – so se odločili iz zavedanja, kot je pisalo v enem izmed (plačanih) oglasov, da umik v volilno abstinenco pomeni manjšo demokratičnost odločanja, da krni demokracijo, in predvsem – ker je voliti pravica, ki si je ne gre kar odvzeti. Lahko so izbire slabe, kompromisne, a abstinenca pomeni le eno: da se odločanju odpoveš in ga prepustiš komu drugemu. A kaj jih je skrbelo? Da bi volilna udeležba padla pod 70 odstotkov. Udeležba je namreč pomembna, kaže zrelost in moč demokracije. Na koncu je volilo 76 odstotkov volivcev, s čimer Nemci niso bili zadovoljni. Pri nas so razmere resnejše: zadnjih predsedniških volitev leta 2012 se je namreč v drugem krogu udeležilo le 42 odstotkov volivcev. To je skrb zbujajoč podatek. In to besedilo je poziv k udeležbi na volitvah.

A začnimo na drugem koncu. Nekaj deset ur pred dnevom predsedniških volitev se namreč zdi že vse pretežno odločeno. Že v prvem krogu bo najverjetneje zmagal Borut Pahor, objavljajo mediji, sledil mu bo Marjan Šarec, za tretje mesto pa se potegujeta kandidatka SDS Romana Tomc, poslanka evropskega parlamenta, in Ljudmila Novak, sicer predsednica stranke NSi. Vendar pa so prav volitve predsednika republike tista preizkušnja za javnomnenjske agencije, ki se pogosto pokaže kot tvegana. Volivci ne volijo stranke, ampak predsednika, do te funkcije imajo drugačen odnos, manj zvest in tudi manj stabilen.

Zadnja dva tedna dnevnika Večer in Dnevnik objavljata anketo družbe Ninamedia po metodi tracking poll, ki smo jo dolga leta objavljali v Mladini. Gre za zelo zanimiv način merjenja javnega mnenja, ki nam lahko nakaže neke trende in tudi osnovna razmerja. Drugače od drugih metod merjenja javnega mnenja se tracking poll izvaja vsak dan, a vsakodnevna napoved zajame presek zadnjih treh dni. Vsak naslednji dan odvzamemo najstarejšo izmed treh meritev, dodamo najnovejšo in tako dobimo vpogled v spreminjanje števila glasov in v trende.

Mladina in Ninamedia sta tracking poll izvajali tudi pred predsedniškimi volitvami leta 2012, zaradi dolgoletnih dobrih izkušenj – prav ta metoda javnomnenjske ankete je na primer edina pokazala zmago SD leta 2008 – pa nismo imeli nobenih resnih pomislekov, da bi bilo lahko novembra 2012 kaj drugače. Tako smo dva dni pred volitvami objavili volilno napoved, da bo po prvem krogu predsedniških volitev vodil dotedanji predsednik republike Danilo Türk s 44 odstotki glasov, na drugem mestu bo z občutnim zaostankom Borut Pahor s 34 odstotki glasov, tretji pa bo Milan Zver s 23 odstotki glasov. Nakazovala se je tudi spodobna udeležba na predsedniških volitvah: skoraj 60 odstotkov anketiranih je reklo, da se bodo zagotovo udeležili volitev, 13 odstotkov pa, da se jih bodo udeležili verjetno.

A naša napoved se ni izkazala za točno: 11. novembra zvečer je slavil Borut Pahor s skoraj 40 odstotki glasov. Danilo Türk je dobil dobrih 35 odstotkov glasov, Milan Zver pa je dosegel nekaj več kot 24 odstotkov. A ne samo to: volitev se je udeležilo bistveno manj volivcev, le 48,4 odstotka vseh, manj kot polovica.

S tem nočemo napisati, da volilnim napovedim ne gre verjeti, ampak da se »volilno telo«, sploh ko gre za tovrstna glasovanja, zelo hitro lahko obrne, premisli, glasuje čisto drugače. Zakaj pa ne? Marsikdo izmed tistih, ki to berete, se je že v zadnjih nekaj dneh nekajkrat premislil ali pa pozna vsaj nekaj ljudi, ki begajo od ene možnosti do druge, od abstinence do tega, da bi volili protestno tako, da bi obkrožili zanje najbolj nesprejemljivega kandidata. Enako velja za udeležbo. Na »muhasto« javno mnenje imajo danes poleg medijev velik vpliv tudi družabna omrežja – včasih je dovolj, da ena priljubljena oseba objavi svojo volilno namero, pa se zanjo lahko navduši v nekaj urah več tisoč, tudi deset tisoč ljudi. Ne gre pozabiti tudi na lažne novice.

Vseeno pa lahko izide javnomnenjske raziskave tracking pool agencije Ninamedia za Mladino iz leta 2012 primerjamo z rezultati, ki jih je Ninamedia izmerila pred tokratnimi volitvami za Dnevnik in Večer. Nakazana je nižja udeležba na volitvah kot leta 2012: tako je v izmeri, ki sta jo Dnevnik in Večer objavila v četrtek, 52 odstotkov volivcev napovedalo, da se bodo volitev zagotovo udeležili, dobrih 18 odstotkov pa, da se bodo volitev zgolj verjetno udeležili. Res odločenih, da bodo šli na volitve, je torej manj kot leta 2012, udeležba bo torej najverjetneje še nižja kot leta 2012, ko se je manj kot polovica volivcev udeležila prvega kroga. V drugem krogu je prišlo na volitve še manj volivcev, le 42 odstotkov. To so zelo slabi podatki za vsako demokracijo.

Seveda lahko vedno rečemo, da z abstinenco volivci pošljejo signal političnemu razredu, da nam njegove izbire in dejanja niso všeč, da jih zavračamo. A po razglasitvi izidov je abstinenca obrobna novica.

Kaj nam kaže ta primerjava? Naj se zdi vse še tako določeno, naj se danes zdi, da so osnovna razmerja jasna, nam rezultati predsedniških volitev iz leta 2012 sporočajo nasprotno: ko gre za predsednika republike, javnomnenjske ankete nekaterih stvari ne zaznajo oziroma so volivci veliko fleksibilnejši v svojih odločitvah. Borut Pahor je tako leta 2012 presenetljivo prehitel Danila Türka, slednji pa je dobil bistveno manj glasov od napovedi. Kaj nam to pove za tokratne volitve? Da ima Pahor manjšo prednost, kot se zdi, in da ima Marjan Šarec možnost, da se mu bolj približa? Morda. Morda pa pomeni, da ima Borut Pahor še večjo prednost, kot nam nakazujejo rezultati, da se bo tudi tokrat izkazalo, da ima skrito zalogo glasov, ki jih ankete niso zaznale. Iz navedenega vidimo le, da zelo težko rečemo, da je že vse odločeno. Torej še zdaleč ni vseeno, ali se volivci volitev udeležijo – ne glede na politične preference.

Da bo volilna udeležba slaba, nakazuje še nekaj drugih podatkov. V zadnjih dneh so se vrstili (legitimni) pozivi, da naj se na primer ne voli dosedanji predsednik republike. A bolj kot prisotnost pozivov proti posameznim kandidatom je odsotna javna podpora kandidatom. Le redki kandidati se lahko pohvalijo s kakšno resno izraženo podporo – še Zbor za republiko tokrat ni priredil svoje slavnostne seje in na njej podprl kandidatke SDS. In seveda v nasprotju z Nemčijo pri nas tudi ni pozivov k udeležbi na volitvah, ne glede na to, da je stanje tu veliko slabše, da je abstinenca tako visoka, da je to z vidika mednarodnih primerjav vsaj neprijetno in zagatno. Ni se tudi zganila nobena verodostojna nevladna organizacija, ni se oblikoval noben gremij modrecev, ki bi dal vedeti, da je voliti pač pomembna pravica. Celo več: v javnosti je bilo mogoče zaslediti pozive k volilni abstinenci kot nekaj najbolj običajnega.

Kaj pomeni ne iti na volitve? Kaj storimo s tem? Seveda lahko rečemo, da s tem pošljemo signal političnemu razredu, da nam njegove izbire in dejanja niso všeč, da jih zavračamo. To je namen. In vendar – ko so enkrat volitve mimo, to dejanje posameznega volivca nima več veliko teže, morda medij ali dva izpostavita to kot problem, problem zaznajo proučevalci političnih fenomenov, a mnogo več od tega se ne zgodi. Sporočilo do politike sploh ne pride v takšni obliki, kot se volivcem morda zdi na dan volitev. Je letošnje volitve predsednika republike kakorkoli zaznamovalo dejstvo, da je bila volilna udeležba tako nizka že leta 2012?

Obstaja tudi druga oblika protestnega glasu, ki je aktivnejša in prav tako legitimna, a ne dosti učinkovitejša: volivec gre na volitve in odda neveljavno glasovnico ter s tem pokaže, kaj si misli o ponujenih izbirah. V prvem krogu predsedniških volitev leta 2012 je bilo takih glasov 1,3 odstotka, ne veliko. Če bi bil odstotek višji, na primer, če bi bilo takih glasovnic 10 odstotkov, bi imelo to seveda veliko večjo težo. A tudi v tem primeru bi se morali vprašati: bodo politiki res razumeli, da je bilo to sporočilo namenjeno njim? Kateremu izmed njih? Politiki in politične stranke namreč niso kolektivno telo, nimamo enopartijskega sistema, protestno glasovanje torej nima dejanskega naslovnika, naslovnikov, ki naj bi se v tem prepoznali, je preveč.

Oddati neveljavno glasovnico je torej res aktivno politično dejanje. Vendar pa neveljavne glasovnice tako kot volilna abstinenca ne vplivajo na volilni izid. Poleg tega dan po volitvah tovrstni podatki zanimajo zelo malo ljudi. Protestni glasovi z drugimi besedami ne dajejo niti resnega posrednega zadoščenja. In seveda, odločanje v tem primeru volivci prepustijo tistim, ki se volitev udeležijo ali pa oddajo veljavno glasovnico.

Seveda pa je mogoče na volitvah voliti tudi drugače, ne zgolj direktno za svojega predsedniškega kandidata, vsaj v prvem krogu volitev. Prva izbira s ponudbo nezadovoljnega volivca je pač izbira kandidata, ki naj bi mu bil najmanj daleč, če že ni nobenega, ki bi mu bil res blizu. To je dejansko najbolj običajno ravnanje. Seveda pa ni nobenega razloga, da bi volivci podpirali le favorite: na predsedniških volitvah lahko volivec s svojim glasom izreče zgolj podporo nekemu političnemu pogledu ali politiki. Tako podporo so na primer nekateri napovedovali neuspešnemu kandidatu Andreju Rozmanu Rozi – ne, ker bi mislili, da bo dejansko izvoljen, a da bi pokazali, da so takšni glasovi v javnosti potrebni. A kot kaže zdaj, bo iz tovrstnih razlogov tako verjetno nemalo ljudi glasovalo za kandidatko in predsednico NSi Ljudmilo Novak.

Izid na volitvah je v širšem smislu seveda odraz volje ljudstva, dejansko pa le seštevek individualnih izbir tistih volivcev, ki so se volitev udeležili in oddali veljavne glasovnice.

Nekateri na primer le zato, da bi pomagali Novakovi premagati kandidatko SDS Romano Tomc, da bi SDS na teh volitvah pač dosegla slabši rezultat kot NSi. To danes napoveduje celo nemalo volivcev, ki sicer volijo leve stranke. Se zdi malce hudomušno? Vendar tudi tako ravnanje ni brez posledic. S tem na prvi pogled hudomušnim dejanjem namreč volivci krepijo politično moč Ljudmile Novak in njenih stališč. Torej tudi stališče, da »55. člen ustave ne govori o splavu, ampak o svobodnem odločanju o rojstvu otrok«. In seveda tudi njeno nasprotovanje porokam istospolnih partnerjev. Si libertarni volivci res želijo krepiti moč takšnih stališč?

Pač, to je skrivnost volitev: v nekaterih položajih nam ne ponujajo lahkih odločitev, ampak so stvari zapletene. In zgolj najlažje se je odločanju preprosto izogniti.

Mogoči so tudi drugačni volivčevi razmisleki. Nekateri pravijo, da ne bodo šli volit, da bi se s tem »te nesrečne volitve« končale že v prvem krogu. Seveda je tudi to legitimno razmišljanje. A poglejmo na to iz drugega zornega kota: morda pa je treba na volitve prav za to, da se doseže drugi krog, pred katerim se bosta morala tako favorit kot njegov najverjetnejši protikandidat jasneje obvezati pred volivci. Če je na primer danes eden izmed očitkov Borutu Pahorju, da se o veliko vprašanjih ne izreče dovolj jasno, ga bodo soočenja in intervjuji pred drugim krogom vsaj delno prisilila v jasnejše opredelitve in ne nazadnje tudi javne obveze o ravnanju v prihodnje. In enako velja tudi za njegovega najverjetnejšega protikandidata v morebitnem drugem krogu, Marjana Šarca. Soočenja so bila doslej nabor veliko mnenj – devetih kandidatov –, razlike in podobnosti, znanje in sposobnosti obeh, ki bi se uvrstila v drugi krog, se bodo neprimerno bolj izkazali na soočenjih dveh.

Volilna abstinenca torej res ni najboljša možnost, ki jo ima volivec, ki ni zadovoljen s ponujeno izbiro. S pojavom abstinence se v Sloveniji sicer srečujemo že od leta 1992, slovenske volivce je volilna vnema minila zelo zgodaj. In pred petnajstimi leti, v času predsedniških volitev leta 2002, je na tem mestu o tem problemu pisal nekdanji novinar Mladine, danes urednik Sobotne priloge Dela, Ali Žerdin. Tudi leta 2002 so namreč ljudje ocenjevali kandidate kot neprepričljive, vključno s kasnejšim predsednikom Janezom Drnovškom, tudi takrat se je nakazovalo, da bo abstinenca velika. Žerdin je zapisal: »Večja ko je volilna abstinenca, večja je nezaupnica sistemu parlamentarne demokracije. Kar je slabo. Nezaupnica sistemu parlamentarne demokracije namreč na površje meče alternativne politične koncepte: samoupravljanje, komunizem ali fašizem. Torej sisteme, ki temeljijo na domnevi, da je parlament eno samo kreganje. In da bi bilo bolje, če bi oblast predali kakšni močni osebi, ki bi za začetek naredila red.«

Izid na volitvah je v širšem smislu seveda odraz volje ljudstva, dejansko pa le seštevek individualnih izbir tistih volivcev, ki so se volitev udeležili in oddali veljavne glasovnice.