MLADINA Trgovina

Urša Marn  |  foto: Uroš Abram

8. 12. 2017  |  Mladina 49  |  Politika  |  Intervju

Bogomir Kovač, ekonomist

»Bitcoin je fantastična metafora za ta deregulirani, decentralizirani, razpršeni, kaotični svet«

Prof. dr. Bogomir Kovač je pronicljiv kritik neoliberalnega kapitalizma in vere v nezmotljivost trga in eden od tistih ekonomistov, ki ne nasedajo pravljici, da nas bosta odrešili samo privatizacija in deregulacija. Je redni profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, avtor več ekonomskih učbenikov in kolumnist Mladine. Z nasveti je poskušal mimo čeri usmerjati kar nekaj slovenskih vlad. V času prve in druge Drnovškove vlade je bil predsednik ekonomskega sveta, od novembra 2009 do aprila 2012 pa član fiskalnega sveta. Iz tega telesa, ki je bilo ustanovljeno, da bi nastavljalo kritično ogledalo proračunskim zablodam vladajoče politike, je skupaj še s tremi člani odstopil že kmalu po imenovanju prve Janševe vlade, ko je postalo jasno, da se ta požvižga na mnenje neodvisnih ekonomistov.

»Svet se je snel s tečajev, svetovnih finančnih tokov nihče ne obvladuje, davčnih tokov tudi ne, na pogorišču finančne krize tli povsem nereguliran svet kriptovalut,« ste zapisali v eni od kolumn. Je to nova realnost, s katero se moramo sprijazniti ali pa se je še mogoče vrniti in iz globalnega finančnega in poslovnega sveta izkoreniniti kriminal?

Novo normalo so v zadnjem stoletju običajno vzpostavile globalne vojne in te rešitve si ne želimo. Kar smo doživeli v obdobju 2008–2013, spominja na veliko krizo iz tridesetih let prejšnjega stoletja. Na pogorišču in katarzi obeh svetovnih vojn sta zrasla povojna mednarodna ekonomska ureditev in meddržavni politični sistem. V evropskem kapitalističnem centru v obliki socialne države. Ta institucionalna ureditev je začela globalno razpadati sredi 70. let, novega Bretton Woodsa pa ni bilo. Krizo smo podedovali, nove ureditve pa ne. Washingtonski konsenz konec 80. let je utrdil razpad sistema kot novo normalo. Leta 2009, po velikem finančnem poku, je za kratek čas tlelo upanje nove globalne ureditve. Pa je politična volja hitro skopnela. Danes svet rešujemo na obroke, od problema do problema. Političnoekonomske improvizacije so neznosne, nevarnost globalne kataklizme pa vse bližja. Živimo v azijskem stoletju, pok bo prišel od tam.

No, bogati očitno imajo tihi sporazum. V zadnjem času je kar dvanajst evropskih vlad znižalo stopnjo davka na dobiček podjetij ali pa to nameravajo storiti v bližnji prihodnosti. Slovenija je davčno stopnjo sicer zvišala s 17 na 19 odstotkov, toda zaradi vseh olajšav je efektivna stopnja le okoli 13-odstotna. Če bo šlo tako naprej, davčne oaze kmalu ne bodo več izjema, ampak pravilo. 

Na pogorišču stare ureditve je v zadnjih štiridesetih letih zrasla nova. Njena značilnost so vzporedni svetovi, decentralizirani centri moči. Finančni svet, svet globalnih korporacij, veliki meddržavni sistemi, kot je EU, pa tudi transformirani politični imperiji, kot so ZDA, Kitajska, Rusija … Staro centralizacijo institucij so nadomestile mreže. Danes 2000 korporacij obvladuje 60 odstotkov svetovnega BDP-ja.

Njihova korporativna vodstva delujejo kot tajne lože, zunaj običajnih političnih pravil, brez potrebne transparentnosti in nadzora. Dejansko so prevzele države, Trump ni zoprni eksces, temveč tragikomično pravilo. Davčne oaze so njihovo podporno orodje, prav tako vzporeden svet, ki ga vešče izkoriščajo najmočnejša podjetja in bogati posamezniki. Fiskalna kriza držav zadnja desetletja ni posledica keynesijanske objestnosti socialne države v imenu revnih, temveč tega, da se bogati sistematično izogibajo davkom.

Živimo v dvojnem svetu – v realnem mali ljudje na vsakem koraku plačujejo davke, v virtualnem bogati živijo mimo njih. Tej dvojni morali ni videti konca.

Del tega virtualnega sveta so tudi kriptovalute.

Kriptovalute so logična posledica razvoja informacijske tehnologije, digitalne financializacije, so posledica in odgovor na finančno krizo. Skrivnostni Nakamota, dejansko gre za skupino finančnih informatikov, je leta 2009 izumil kontrapunkt temeljem finančne krize. Namesto običajnega denarja imamo kriptovalute, namesto bankirjev običajne ljudi, centralizacijo moči bank nadomešča demokratična mreža vlagateljev, skrivnost odločanja tajnih lož prevzema matematični algoritem, veriženje zloglasnih finančnih instrumentov nadomešča tehnologija verižnih blokov (blockchainov). Toda združitev računalniških algoritmov z demokratično platformo počiva na starih finančnih trikih. Spet imamo omejeno ponudbo kriptovalut, presežno povpraševanje zaradi klasične denarne ekspanzije, špekulativno napihovanje cen in popolno deregulacijo, zunaj davčnih zajetij. Celo informacijsko »rudarjenje« spominja na stare čase rudarstva in industrijske revolucije. Alternativa finančnega sveta se je spremenila v njegovo karikaturo. Zdaj pač čakamo na pok balona, kot v starih časih tulpomanije, v letih 1636–1637.

Kako to, da države nastanka kriptovalut niso preprečile?

Kriptovalute so eno od informacijskih čudes, toda denar tisočletja izziva čudenje. Njegovo bistvo ni menjava, temveč zadolževanje, njegova vrednost je vrednota po sebi, transakcije večna prevara. Denarna ekonomika je ena izmed najstarejših religij, konkurenčno božanstvo monoteističnim dolgočasjem zadnjih dveh tisočletij. Ključna zgodba kriptovalut je politična. Države so ta novi vzporedni svet zgolj opazovale, ni nobene regulacije, obdavčenja, denar je izkoristil internetno revolucijo in povsem pobegnil nadzoru. Bitcoin je fantastična metafora za ta deregulirani, decentralizirani, razpršeni, kaotični svet. Zakaj sta se nam zgodili neobvladljiva financializacija in globalna kriza? Ker so se države zaradi interesa finančnih lobijev odrekle merjenju in obdavčitvi finančnih transakcij. Danes so zaradi nesposobnosti enako storile s svetom kriptovalut. Posledice bodo podobne.

Nekoč smo nasedali igri Catch the cash, danes nasedamo kriptovalutam. Zakaj se vedno znova ujamemo na isti trik? 

Kriptovalute so nove denarne iluzije, špekulacije, »živalski nagoni« ljudi pa stare. Ljudje vedno sanjajo o bogastvu, kriptovalute so prek virtualnega sveta bolj kot kadarkoli odprle vrata upanju malim in mladim ljudem. Toda to je zgolj druga stran brezupa sodobnega sveta. Denar je edino blago, ki nastaja ex nihilo, iz nič. V analogni dobi so ga ustvarjale uradne institucije, v digitalni dobi pa to lahko počnejo računalniški algoritmi. Ljudje nismo le homo fabri, bitja, ki delajo, smo tudi homo ludensi, bitja, ki nenehno iščemo nove ideje, in smo homo deusi, bitja, zavezana nekim vrednotam. Bitcoin je vera v novi svet, z njim smo bližje homo deusu kot homo fabru.

Kaj se bo zgodilo, ko bodo vsi naenkrat kriptovalute želeli unovčiti, jih pretopiti v evre, v dolarje ...

Takrat se bo zgodba s kriptovalutami sesula. Finančna utopija bo postala ekonomska realnost, ljudje se bodo zbudili iz sanj, grdo plačali za svoja tveganja. Bitcoin je za zdaj globalna prevara, decentralizacija denarja je lahko zgolj lokalna. V tržnem gospodarstvu na državni in globalni ravni pa mora ostati regulirano vrednostno sidro. Vse drugo je naivna iluzija.

Danes svet rešujemo na obroke, od problema do problema. Političnoekonomske improvizacije so neznosne, nevarnost globalne kataklizme pa vse bližja.

Ena od iluzij, ki se je oklepamo, je tudi iluzija o preživetju združene Evrope. Kaj za prihodnost EU pomeni politična kriza v Nemčiji?

Nemško vprašanje je zakoličilo evropsko 20. stoletje. Najprej so začeli dve svetovni vojni, da bi postali velesila, potem je EU nastala zaradi umiritve in vključevanja Nemčije. Spektakularno širitev EU smo doživeli po združitvi Vzhodne in Zahodne Nemčije. Danes se nič v EU ne zgodi brez nemške privolitve. Ne pozabimo, izhodiščna nemška ideja je bila politična EU, Francozi so zato privolili v ekonomsko. Danes se zdijo reči prav nasprotne. V teh političnih piruetah EU vse bolj spominja na slabo načrtovano in zgrajeno hišo. Monetarno unijo so načrtovali brez fiskalne, širitev unije je prinesla ekonomsko divergenco namesto konvergence. Nemčija je stala za katastrofalnim začetnim protikriznim menedžmentom EU, fiskalnim varčevanjem in protiinflacijsko monetarno politiko ECB. Poznejši popravki niso prinesli odrešitve, EU je izgubila razvojno desetletje. Oportunitetni strošek teh zablod v evroobmočju znaša 1400 milijard evrov, polovico nemškega BDP-ja. Evropski uniji, ki je izrazito francosko-nemški projekt, trenutno kaže zelo slabo.

Tako slabo, da bi morali dvigniti roke in projekt razpustiti?

Ne, ker trenutno nima prave alternative, lahko pa ga popravimo. Nemčija je dober primer. Velja za očitno ekonomsko zmagovalko te krize na ravni EU, a politično poraženko doma. Merklova, ki naj bi simbolizirala nemško prevlado, je doživela politični poraz, relativnega na volitvah, absolutnega pri sestavi koalicije. V političnem ustroju Nemčije se je zgodilo nekaj presenetljivih stvari – zgodovinski poraz socialdemokracije, vzpon ekstremne desnice in zlom centra. To je dejansko politična podoba EU.

Ekonomska kriza je očitno postala politična in ta je celo nevarnejša od prve?

Da, kajti ekonomsko krizo bi lažje rešili s političnimi spremembami kot pa lahko politično z ekonomskimi. Evropa bi potrebovala korenite spremembe, a se ne zgodi nič, vsakič znova čakamo na volitve. Letos na francoske in nemške, prihodnje leto pridejo italijanske, Španija je v ustavni krizi, brexit odpira irske in škotske regionalizme … Hkrati EU nima pravih voditeljev in vizionarjev, Macron je zaradi težav Merklove osamljen, Juncker je inteligenten, toda s starimi prdci ne morete graditi nove EU. Dejansko sistem razpada z vsako novo reformo, takšna je bila pred letom 1989 tudi usoda komunistov in socializma. Evropa je z vsakim korakom ekonomskega reševanja politično bolj razcepljena. Kar nas drži skupaj, niso skupni interesi, temveč strah pred razpadom. To pa je najslabša institucionalna popotnica. Politične improvizacije in vzpon populizma so znak, da ljudje izgubljajo vero v obljubljeno EU.

Ko smo ravno pri politični veri, novembra je minilo 130 let od rojstva Andreja Gosarja, enega ključnih socialnih mislecev pri nas. Gosar je načrt socialne države, ideje samoupravljanja in celo nekakšnega temeljnega dohodka izdelal v času, ko so se te ideje rojevale tudi v Skandinaviji. Kako je mogoče, da smo stoletje pozneje še vedno pred istimi dilemami?

Vsi ti principi, od socialne enakosti do upravljanja podjetij od spodaj navzgor, so stari. Že Marxa preganja proudhonizem, delavski prevzemi tovarn so zanj v tretji knjigi Kapitala zgolj prebojne točke kapitalizma.Ves politični kvas konec 19. stoletja gradi na teh socialnih dilemah. Veseli me ta spomin na Gosarja kot dokaz sodobnih političnih zablod. Danes slovenski krščanski demokrati, zbrani pod nesrečnim imenom NSi, prodajajo omledni ameriški neoliberalizem, na svoje pristno krščansko ekonomsko izročilo pa so pozabili, ker njegove politične transcendence očitno niso razumeli. Bog jim pomagaj!

Fiskalna kriza držav zadnja desetletja ni posledica keynesijanske objestnosti socialne države v imenu revnih, temveč tega, da se bogati sistematično izogibajo davkom.

Se vam ne zdi, da se vsaj Levica vrača k temeljnim socialnim principom? Zavzema se na primer za izenačitev socialne pomoči z minimalnimi življenjskimi stroški, kar je enako stališču, ki ga je zagovarjal Gosar, ko je trdil, da je bistvo socialne politike socialna pomoč, ta pa mora biti tako visoka, da omogoča preživetje.

Ključna težava Levice je ravno nasprotna, oklepa se marksističnega izročila, ki nima prave uporabne vrednosti. Svet 19. stoletja in svet 21. stoletja sta zelo različna. Stara razredna analiza nima prave opore, nekdanji proletariat ni današnji prekariat, vmes je hkrati tudi stoletje zablod socialistične ekonomike. Vprašanje plač, socialne enakosti, solidarnosti je danes v osrčju evropske socialne unije in tu je stališče Levice evropsko. Toda zahteva po evropski minimalni plači je na nedavnem vrhu EU v Göteborgu naletela na ostro zavračanje švedskega premiera Löfvena. Politični bankrot skandinavskega modela fleksibilne varnosti pove veliko. Ni dovolj zgolj poenotenje socialnih standardov, temveč je ključna reforma trga dela. Socialne izdatke moramo razumeti predvsem kot socialne investicije. To pa je že logika drugačne, t. i. vključujoče rasti.

Minimalna plača torej ni točka, na katero bi se morala danes osredotočati levica?

Vprašanje plač in prerazdelitve bogastva je seveda pomembno, ni pa v tem hipu ključno. Neenakost je v zadnjih tridesetih letih v državah OECD izjemno narasla, hkrati pa so socialni mehanizmi prerazdelitvene države ostali. Še najbolj dramatične so in bodo pri tem demografsko socialne spremembe. Nismo pripravljeni na dolgoživo družbo. Ali zato potrebujemo ukinitev kapitalizma ali njegov temeljit popravek? Prvega ni mogoče politično uresničiti, za drugega ni pravih ekonomskih vzvodov. Zato so politični akterji tako zmedeni, zlasti na levici. Evropska socialdemokracija, ki je po drugi svetovni vojni odigrala ključno vlogo pri vzpostavitvi socialne države, se je v obdobju zadnje krize povsem izgubila.

V težavah niso le socialdemokratske, ampak vse etablirane stranke.

Drži. Danes so v modi »novi obrazi«, ki znajo predvolilno tekmo spremeniti v resničnostni šov in volivcem ponujajo instantne rešitve. Tako so na oblast prišli Trump v ZDA, Kurz v Avstriji, pa tudi Macron v Franciji, pri nas pa Miro Cerar. Gre za model novih obrazov in starih metod vladanja.

Rast slovenskega gospodarstva je že četrto leto med najvišjimi v območju evra. Po zadnji napovedi Umarja naj bi bila naša realna rast letos 4,4-odstotna. Je ta rast še vzdržna? Ali pa smo že na poti pregrevanja, kot nas svari evropska komisija?

Ekonomist Franjo Štiblar pravi, da smo Slovenci že po naravi katastrofičarji. Panični smo takrat, ko nam gre slabo, in celo takrat, ko nam gre dobro in ko sedimo za vedno bolj obloženo mizo. Sloveniji se je zgodilo to, kar je značilno za vsa majhna in odprta gospodarstva. Hiter potop in močan odboj, cikli so običajno večji in bolj dramatični. Padec slovenskega gospodarstva v letih od 2009 do 2013 je bil veliko večji od povprečja v EU. Tako velik padec je bil posledica dejanskega pregrevanja gospodarstva v letih 2005–2008, ki ga takrat ni opazil nihče – ne tedanja vlada Janeza Janše ne Banka Slovenije in ne evropska komisija. Odboj se je začel že v zadnjem četrtletju 2013, približno takrat, ko smo sanirali banke. Globalno okrevanje v EU traja dve leti, pravega zagona sicer ni, toda dveodstotna rast obeta. Sloveniji so napovedovali rast pod tremi odstotki, letos bo višja, do 4,5-odstotna. Umar je napovedi zgrešil za 40 odstotkov, ostali še bolj. Točnost napovedi zato ne presega vedenja vaških vedeževalk.

Torej se vam ne zdi, da smo se odbili predaleč od dna?

Ne. Potem ko smo v 90. letih zaradi zamenjave političnega in ekonomskega sistema padli v recesijo, smo potrebovali kar šest let, da smo se vrnili na izhodiščno vrednost BDP-ja, nato pa še dodatna tri leta, da smo dosegli potencialno rast. Skratka, ko v sistemu pride do velikih sprememb, ta potrebuje približno sedem do osem let, da se stabilizira. Danes smo šele na dobri polovici potencialne rasti. Tam nekje do leta 2020 ali 2022 se bo vrzel še zapolnjevala, seveda ob predpostavki, da bomo do takrat živeli v razmeroma normalnem okolju, brez nekih dramatičnih zasukov. Odboj torej ni niti prevelik, še manj problematičen.

EU nima pravih voditeljev in vizionarjev, Macron je zaradi težav Merklove osamljen, Juncker je inteligenten, toda s starimi prdci ne morete graditi nove EU.

Ampak v Bruslju so kljub temu zaskrbljeni.

V socializmu smo živeli v iluziji, da bomo s planskim pristopom uravnavali trg. Ta koncept se je pred desetletji paradoksalno naselil v osrčja tržnega gospodarstva in nosilce ekonomskih politik, tudi EU. Danes se vse ekonomske politike oblikujejo na podlagi modelskih napovedi, pri katerih so notranji dejavniki običajno podcenjeni, zunanji pa precenjeni. In zakaj so lahko takšne modelske napovedi nevarne? Ker lahko z njimi poljubno manipuliramo. In potem makroekonomske politike sodobnih tržnih gospodarstev niso daleč od zablod ruskih komunistov v dvajsetih letih 20. stoletja.

Ekonomist Jože Mencinger pravi, da opomina evropske komisije ne gre jemati preveč zares, kajti vsi uradniki, tudi tisti v Bruslju, morajo nekaj početi, da zaslužijo svoje plače.

Točno tako. Evropska komisija nam lahko pošilja opomine, a to ne pomeni, da jih moramo podložno sprejeti. Lahko jim argumentirano ugovarjamo. Fiskalnega sveta nimamo zato, da bo slepi paznik in razlagalec fiskalnega pravila ali da bo prispeval nek odtenek sive v interpretaciji evropskih nelogizmov, kot sta prevelik strukturni primanjkljaj in premajhen fiskalni napor. Vse to so bolj modelske interpretacije kot dejanska srednjeročna vzdržnost javnih financ. Po mojem je naloga fiskalnega sveta poleg kritične presoje to, da pomeni oporo vladi pri argumentiranih ugovorih na zgrešene ocene bruseljskih planerjev. Hkrati je torej presojevalec in avtoritativni usmerjevalec fiskalne politike države.

Zakaj je smešno trditi, da se naše gospodarstvo pregreva?

Zato ker tega ne potrjuje nobena resna presoja, razen spornih modelskih analiz. Najbolj temeljni kazalnik pregrevanja je nagla rast cen. Slovenija je iz deflacijskega obdobja komajda prešla v obdobje zmerne rasti cen in še ni dosegla niti t. i. ciljane, dveodstotne inflacije. Leto 2017 je čas obrata ekonomskih politik na globalni ravni. Monetarna politika postaja bolj restriktivna, fiskalna bolj ekspanzivna, odločilni bodo sektorski in regionalni razvojni ukrepi.

Ali niti na področju nepremičnin še ne moremo govoriti o napihovanju balona?

To je druga zgodba. Sektorske anomalije so možne in tudi logične, če vemo, od kod prihajajo. V gradbeništvu in še zlasti v stanovanjski gradnji smo imeli štiri leta absoluten padec in zastoj. Ko po tako dolgem mrku zgradiš nekaj cest in blokov, je jasno, da se bodo cene popravile. Za zdaj gre manj za napihovanje balona kot za vrnitev na normalno raven cen, za balon bo potrebna izdatnejša kreditna ekspanzija. V ozadju nepremičninskega balona vedno stoji omejena ponudba nepremičnin in zgrajenih stanovanjskih enot. Torej gre za stanovanjsko politiko, zlasti gradnjo najemnih stanovanj, stanovanjsko zadružništvo, celotno gradbeno zakonodajo, ki smo jo vendarle dočakali. Skratka, slovensko gospodarstvo celo tukaj ni v fazi pregrevanja.

Kako ravnati danes, da nas čez tri leta ne bo bolela glava? V Gospodarski zbornici pravijo, da bi morali ustaviti »potrošniško norijo«.

Ne strinjam se, da moramo rast zavirati. Nasprotno, moramo jo pospeševati, z razvojnimi politikami, tudi s fiskalnimi ukrepi. Preprosto, veliko pomembnejše od tega, ali bomo v proračunu imeli plus ali minus, je to, čemu denar namenimo. Poskrbeti moramo, da bo rast kakovostna, kakovostna pa je rast, ki čim bolj sloni na investicijskem trošenju, domači porabi in trdni strukturi kakovostnega izvoza.

Eden od varčevalnih ukrepov, ki ostaja kljub proračunskemu presežku, je nižje starševsko nadomestilo, to bo namreč ostalo pri 90 odstotkih plače. Vrnitev vzetih 10 odstotkov bi državni proračun stalo le 24 milijonov. Ali ni shizofreno, da vlada varčuje pri mladih družinah, hkrati pa pričakuje povečanje rodnosti?

Nikakršnih makroekonomskih ovir ni, da ne bi mogli takoj sprostiti večine varčevalnih ukrepov, sprejetih v obdobju krize. Še posebej takšnih, ki zadevajo občutljive skupine in imajo strateški pomen. Strateški zasuk vlade bi bil, če bi se odrekla kriznemu varčevanju, ker deluje ekonomsko zaviralno, politično pa stopnjuje napetosti. To je prvi, lažji korak. Drugi je težji. Sprostitev varčevanja mora spremljati prevetritev družbenih podsistemov, ki jih napajamo. Tu tičijo velike rezerve, tako glede vodenja, stroškov kot tudi učinkovitosti. Vzemiva plačni sistem, ki najbolj buri duhove. Virantov enotni plačni sistem v javnem sektorju je nedvomno politični dosežek, toda velika ekonomska zabloda. Nikoli ne moremo zapreti vseh por sistema, tudi leta 2008 je bilo tako, neprimerljivost poklicev in plač ostaja večna dilema. Prvi preboj pomeni razpad sistema in zdaj imamo klinično mrtev plačni sistem, ki ga panično gasimo in povečujemo kaos. Dejansko bi morali sistem opustiti, preiti na sektorske plačne sisteme in nova plačna razmerja, ki so vezana na širšo reformo družbenih podsistemov. Plač v zdravstvu ne moremo reševati zunaj reforme zdravstva, podobno velja za šolstvo in druge javne podsisteme.

Bi morala vlada ugodne javnofinančne razmere izkoristiti tudi za kakšno politično pogumnejšo davčno potezo, npr. za znižanje v krizi zvišane stopnje DDV-ja?

Tukaj bi bil mnogo bolj zadržan. Zavedati se moramo, da kakršnakoli davčna olajšava takoj učinkuje na prihodkovno stran proračuna, izdatki pa so vedno politično lepljivi. Poleg tega se je treba vprašati, kdo bi imel korist od znižanja DDV-ja – bi to bila podjetja ali bi bili potrošniki, bi šla prerazdelitev v korist kapitala ali delavcev? V preteklosti se nam je že zgodilo, da smo šli v davčno olajšavo, ta pa se potem ni prelila tja, kamor smo želeli. Tak primer je bilo znižanje prispevne stopnje delodajalcev. Namesto da bi podjetja ta presežek denarja porabila za investicije in odpiranje delovnih mest, se je stekel v žepe menedžerjev in lastnikov kapitala.

Vlada na vse bolj nenavadne načine prosjači evropsko komisijo za odlog prodaje NLB. Zadnji predlog je, da bi imenovali neodvisnega upravljavskega zastopnika. Je res potreben zunanji skrbnik, če pa ima evropska komisija v banki že zdaj svojega pooblaščenca?

Gre za kalkulacijo največje vladne stranke, da prodaja NLB v letu pred volitvami ni najpametnejša poteza. Gre za politično aritmetiko koalicije, manj za ekonomske in poslovne razmisleke. V iskanju alternativnih rešitev je ta glede skrbnika še najbolj nevtralna, pa hkrati tudi neumna. Dejansko se ne bo nič spremenilo, če bo benevolenten do banke. Zaveza prodaje je zgolj prestavljena, v letu dni najbrž ne bodo menjali vodstva, morda si bo država težje prisvojila letošnji dobiček. Imenovanje skrbnika pomeni, da se država v celoti odpoveduje upravljanju banke. Če pa banke ne moreš upravljati, ni več razloga za ohranitev lastništva.

Predpostaviva, da naslednja vlada ne bo spoštovala zaveze o prodaji NLB. Kako lahko prepreči, da tej odločitvi ne bo sledila kazen evropske komisije?

V tem primeru bi morali pred institucijami EU jasno pokazati, da je bila bančna sanacija leta 2013 politično vsiljena in v veliki meri zgrešena in da odgovornost za to nosita tako domača kot evropska politika.

To bi seveda odprlo Pandorino skrinjico številnih deležnikov, domačih in tujih grešnikov. Ta politična in pravna bitka bi bila sicer trda in negotova, toda imela bi politični in ekonomski pomen. Zarisala bi mejo državnih interesov, meje domače in tuje korupcije, političnega kompradorstva in servilnosti Slovenije, ki jo danes lahko vsak namaže na kruh. Paradoksalno je, da smo bili pri vprašanju terana pripravljeni iti do konca in evropsko komisijo celo tožiti pred evropskim sodiščem, pri bankah, kjer gre za milijardno oškodovanje, pa nismo pripravljeni storiti ničesar. To je prava podoba dežele, njene ruralne predmodernosti.

Paradoksalno je, da smo bili pri vprašanju terana pripravljeni iti do konca in evropsko komisijo celo tožiti pred evropskim sodiščem, pri bankah, kjer gre za milijardno oškodovanje, pa nismo pripravljeni storiti ničesar.

Je danes mogoče z gotovostjo reči, da je bila NLB preveč kapitalizirana?

Gledano s poslovnega vidika podjetje nikoli ne more biti preveč kapitalizirano. Toda glede na to, kako je bila »kapitalska luknja« v našem bančnem sistemu izračunana in kako je bila dokapitalizacija izpeljana, je mogoče reči, da je bil postopek sanacije najmanj sporen. Vprašati se moramo, kdo je plačal ta zapitek. Plačali so ga najprej tisti, ki jim je banka in v ozadju država odpisala njihove naložbe, posredno tudi davkoplačevalci te države, pridobili pa so preprodajalci slabih kreditov in morda tudi nosilci projekta. Poniglavost, s katero je bila izvedena ta operacija, je neverjetna. Vodstvo NLB se nikoli ni postavilo na stran komitentov, Banka Slovenije pa nikoli na stran države.

Še vedno ne razumem, zakaj komisija tako trmasto vztraja pri privatizaciji NLB, ko pa gre vendar v evropskem merilu za majhno in nepomembno banko.

To počne zato, ker prav na majhnih primerih najlažje pokaže svojo moč in vpliv. Da bi evropska komisija sklepala kompromise z neko nepomembno Slovenijo? Niti slučajno! Hkrati s tem daje lekcijo preostalim državam, da jim ne bi prišla na misel kršitev zavez. Seveda je stvar drugačna, ko gre za velike italijanske ali za velike španske banke. Zanimivo je tudi, da je Nemčiji uspelo ohraniti vzporedni sistem deželnih bank, ki so zunaj nadzora bančne unije. Nemške deželne banke so politične banke, od nas pa komisija zahteva prodajo NLB zato, ker naj bi državno lastništvo predpostavljalo tveganje za vpletanje politike!? Če in ko bo evropska bančna unija razpadla, bo pomembno, kdo bo obvladoval naš bančni sistem. Pa še en zanimiv podatek. V stoodstotno zasebni lasti je manj kot polovica ključnih evropskih bank.

Kako si razlagate to, da sta se zdaj, ko smo že ven iz krize, v težavah znašla dva naša paradna konja – Gorenje in Krka? Zakaj je predsednik uprave Krke Jože Colarič čez noč postal »persona non grata«?

Krka in Gorenje sta sijajna primera lokalnih korporacij, ki sta doslej ohranili dokaj avtonomen položaj v razmerju do centra odločanja v Ljubljani. Še zlasti Krka si je zgradila močan ščit, zaradi katerega si doslej nihče ni upal posegati v njene menedžerske in poslovne odločitve.

Zdaj pa je politika v Ljubljani zavohala, da ... 

.... je Krka tisto podjetje, na katerem bi lahko začela izvajati politizacijo.

Uradni razlog za povečanje državnega nadzora nad Krko naj bi bilo slabše poslovanje, kar je smešno, saj je Krka svoj čisti dobiček z lanskih 108,5 milijona letos dvignila na 140 milijonov. Gre v ozadju mogoče za željo Slovenskega državnega holdinga, da odproda svoj 27-odstotni delež v Krki?

Če je filozofija SDH privatizacija družb, je vpletanje v podjetje seveda logična poteza. Mogoči so trije razlogi, zakaj želi SDH v Krki igrati vlogo aktivnega lastnika: želi spremembo vodstva, skozi dividendno politiko izčrpavati podjetje ali pa privatizirati svoj delež. Nobeden od teh razlogov za Krko ni dober. Nobeni vladi doslej ni prišlo na misel, da bi se vtikala v odločitve poslovodstva Krke. Cerarjevi te želje očitno imajo. Pomen lastniškega deleža države v pomembnih podjetjih je v tem, da jih ščiti pred sovražnimi prevzemi. Poleg tega so takšna podjetja kvečjemu temelj, na katerem bi država morala začeti graditi svoj portfelj, recimo v obliki svojega demografskega sklada.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.