Marjan Šarec

V petek, 16. novembra, je na kraljevem gradu v Budimpešti potekala letna konferenca Madžarov, ki ne živijo na Madžarskem. Tam so bili tudi Madžari iz Slovenije. Nagovoril jih je seveda predsednik madžarske vlade Viktor Orbán. Bil je slabe volje. Alenka Bratušek je že na zaslišanju za ministrsko mesto začela govoriti o tem, da bi morala Slovenija infrastrukturne projekte graditi sama. Madžari so si dostop do morja najprej poskušali zagotoviti s Hrvati, potem s Slovenci, zdaj pa bodo, tako Orbán, poskušali z Italijani. »V Trstu imamo možnost za pridobitev večinskega lastništva v nekaterih delih pristanišča in zagotovitev varnejšega dostopa do morja za madžarsko blago,« je dejal Orbán in zraven še vljudno okrcal sestrsko SDS, ker je sodelovala pri referendumu o drugem tiru.

Vseeno pa je nekatere stvari Orbán pohvalil. Na svojstven način je popihal na dušo novemu predsedniku slovenske vlade Marjanu Šarcu. »Moram priznati, da predsednik slovenske vlade doma prejema kakovostno usposabljanje, saj je brezhibno prestal preizkušnje vseh mednarodnih forumov, ki se jih je udeležil. Vsakič, ko se srečam z njim, ne glede na njegove pretekle izkušnje iz umetniškega in odrskega sveta, je na vseh sestankih, na katerih je govoril in nastopal, brezhibno zastopal in artikuliral nacionalne interese Slovenije in zdi se, da bomo mogoče lahko sodelovali.«

Madžarski premier je dovolj pretkan, da želi ohraniti dobre odnose s Slovenijo. Orbán zaradi spora z Brusljem potrebuje tudi čim več zaveznikov. Ker ni popolnoma uspel z Janšo, bo poskušal s Šarcem. To, da Slovenija podpira marakeško deklaracijo, za Orbána ni pomembno. »Ne glede na to pri odnosih ni nič pokvarjeno,« je dejal.

Uspeh Marjana Šarca ni presenetil le Viktorja Orbána. Presenetil je tudi slovenske volivce. Tri mesece po volitvah vlado kot uspešno ocenjuje polovica vprašanih. V dobi nezaupanja do vseh in vsakogar je to presenetljiv rezultat.

Zgolj za primerjavo: Cerarjevo vlado je po meritvah Ninamedie kot uspešno po treh mesecih vladanja ocenjevala le petina volivcev, Bratuškovo 37 %, Janševo 28 %. Le Pahorjeva vlada je imela v prvih treh mesecih tako visoko podporo, kot jo ima danes Šarčeva, a je ta zaradi nesposobnosti in ekonomske krize hitro zgrmela navzdol. Ekonomske in politične razmere v Sloveniji so leta 2018, v času vlade Marjana Šarca, sicer popolnoma neprimerljive z letom 2008 in vlado Pahorjevega levega trojčka.

Vse skupaj je neprimerljivo tudi na čisto osnovni, personalni ravni. Pahor je kot premier užival na tiskovnih konferencah, prav visel je z lestencev. Šarec ne nastopa veliko, se ne baha, ne uporablja superlativov. Deluje prizemljen, v nastopih je naraven. Rad se šali, uporablja dovtipe. V času sestavljanja koalicije, ko ni bilo jasno, kdo so njeni člani, kakšen bo koalicijski sporazum in ali ga bodo, ker se je Levica naknadno odločila, da pa ne bi bila zares vladna stranka, začeli pisati znova, je Šarec v neki družbi dejal, da potem, ko se enkrat odpraviš na dopust, sredi poti ne odpreš prtljažnika v avtomobilu, da bi vanj še enkrat zložil vso prtljago.

Ti njegovi prebliski delujejo sveži, inteligentno ironični.

Izogibanje pretirani medijski pozornosti je na prvi pogled nenavadno. Šarec je namreč igralec. Doštudiral je na AGRFT. Kot komik je nastopal po vsej Sloveniji, sodeloval je v ludistični oddaji Radio Ga Ga, imel je svojo radijsko oddajo Veseli pušeljc, v kateri je vrtel narodno-zabavno glasbo. Igralci radi nastopajo, radi so vidni. Enako velja za politike. Kdor se boji mikrofona in kamere, v politiki ne more biti uspešen. A Šarec kot politik svoj čas v medijih odmerja zelo premišljeno. »Vsak dan povedati javnosti, da se ni še nič zgodilo, me spominja na Titov zdravniški konzilij, ki je vsak dan glede njegovega zdravja sporočal, da bistvenih sprememb ni,« je dejal v času sestavljanja vlade. Prav tako ni strasten uporabnik družabnih omrežij. Janez Janša je tako ali drugače tvitnil več kot 60.000-krat, Donald Trump 40.000-krat, Marjan Šarec pa za zdaj zgolj 435-krat. Družbenim omrežjem ne zaupa pretirano, Instagram je uporabljal zgolj v času volitev. »Manj tvitat in pripravit ukrepe,« je dejal ministrom in državnim sekretarjem, »zakaj bi jaz na primer odgovarjal na tvite, ki jih piše Janez Janša,« se je vprašal v intervjuju za Siol.

Trditev, da komiki in igralci ne morejo biti dobri politiki – to je očitek, na katerega je Šarec naletel velikokrat –, je neutemeljena. Zaradi več stvari. Sloveniji so za zdaj vladali geograf, trije ekonomisti, obramboslovec, politolog, magistrica menedžmenta in pravnik, ni razloga, da ji ne bi vladal tudi igralec. Predsednik ZDA Ronald Reagan je bil igralec. Igralec je nekdanji guverner Kalifornije Arnold Schwarzenegger, ki danes Trumpa poučuje o podnebnih spremembah. Clint Eastwood je bil dve leti župan manjšega mesta ob kalifornijski obali. Sean Penn je častni »leteči veleposlanik« Haitija.

Dobri igralci vedo veliko o svetu. O svetu in o ljudeh. Štefka Drolc je v intervjuju za Mladino povedala veliko več kot v mnogih intervjujih Borut Pahor. Janez Škof pa je na podelitvi Borštnikovega prstana prebral tekst novinarja Boštjana Videmška o jeziku sovraštva, o ljudeh, ki umirajo v Kolpi, o osamljenih glasovih humanizma. Ni olepšaval ničesar. Ni govoril o sebi, prebral je trd opis sveta, ker pač dobro ve, kakšen je. Zato ni treba biti politik. Včasih je bolje, da nisi.

Če ne, bo prišel Janez

Igralske izkušnje, sposobnosti imitiranja, ki zahteva tudi razumevanje notranjega miselnega toka ljudi, Šarcu pomagajo pri razumevanju politike in njenih akterjev. Leta je na odrih posnemal Karla Erjavca, ki je danes minister v njegovi vladi. »Ko se človek uči imitiranja, spozna, kako deluje, imitator ponotranji ne le govor, pač pa tudi način razmišljanja neke osebe. Šarec tudi na sestankih veliko molči, je kot spužva, ki vse srka vase, pri čemer nikoli ne veš, kaj bo obdržal, česa ne bo. Dolgo niti ne veš, kaj zares misli,« razlaga eden izmed Šarčevih tesnih sodelavcev.

Odkar je Šarec postal župan Kamnika, ne nastopa na zabavljaških odrih, mu pa igralski talent včasih pride prav. Ko med sestavljanjem nove vlade ni bilo jasno, ali mu bo na koncu uspelo, je v nekem trenutku nezaupanja napet položaj razelektril s tem, da je sredi pogovorov začel imitirati Janeza Janšo, češ, če ne sklenemo kompromisa, bo pa vlado sestavil predsednik SDS. Sintagmo, »bo pa prišel Janez«, včasih reče tudi Ivan, je Šarec kasneje uporabil še nekajkrat.

Kot pravijo njegovi bližnji, predsednik vlade pride v službo malo pred sedmo uro zjutraj. Prebere časopise in pogleda Sovine depeše, opažanje varnostno-obveščevalne službe se mu zdi še posebej pomembno. Šarca so od nekaj zanimale informacije, zgodovina, življenjepisi politikov, tovrstno literaturo je sistematično študiral. S tega stališča je verjetno razumljiva res nepričakovana poteza, ko je v svoj kabinet takoj pripeljal Damirja Črnčeca, nekdanjega vodjo Sove, enega od največjih sejalcev sovraštva po družbenih omrežjih.

Šarec ne nastopa veliko, se ne baha, ne uporablja superlativov. Deluje prizemljen, v nastopih je naraven. Rad se šali, uporablja dovtipe. Ljudem je to blizu.

»Damir Črnčec je po svoje res absurd,« razmišlja eden od Šarčevih sodelavcev. »Ima ga zato, ker je operativec, ker pozna delovanje drugih tajnih služb, delovanje tudi tistega, kar je skrito, po svoje ga predsednik vlade izrablja, potrebuje ga zaradi informacij. Hkrati se Črnčec njunega dogovora striktno drži, nehal se je izpostavljati.«

Pa ima Črnčec kakšen večji vpliv na Šarčevo politiko? Šarec je imel do begunske problematike vedno dvojen odnos, govori o pomenu varnosti ter hkrati o pomoči žejnim in prezeblim. Kljub temu ni omahoval pri podpori marakeški deklaraciji, ni omahoval niti pri jasni obsodbi sovražnega govora in nestrpnosti, ki se pojavljata v Janševih medijih. Tukaj, v tem delu, se vpliv Črnčeca, svetovalca za nacionalno varnost, (še) ne čuti. »Spomnim se svojih srednješolskih let, hodil sem na srednjo lesarsko šolo, imel sem sošolce, ki so prihajali iz republik nekdanje Jugoslavije, pravili smo jim ’bosanci’, nekateri so jih tudi šikanirali. Ta nestrpnost je obstajala že od nekdaj. Politiki znajo to nevednost, nepoučenost, nepoglobljenost navadnih ljudi izkoriščati,« je o spodbujanju sovraštva Šarec razmišljal še v času boja za položaj predsednika republike.

Težko je ugotoviti, kakšen je pravzaprav vrednotni sistem predsednika vlade. Je neurban človek, prihaja iz Šmarce pri Kamniku, rad hodi v cerkev, h gasilcem. Tudi njegov govor je takšen, ne razglablja kot kakšen meščanski intelektualec, ne uporablja velikih besed, ne prihaja iz buržoazne družine, ni se šolal na klasičnih gimnazijah. Njegova starša, rejnika, ki sta ga posvojila, sta bila običajna delavca, oče je bil mizar, mati računovodkinja. Zahtevala sta, da ima po končani srednji šoli poklic, zato se je vpisal v srednjo lesarsko šolo. Velik del »urbane leve elite« nad njim viha nos, Šarcu očita prav ta neurbani, preprosti, razumljivi jezik, ki pa privlači ljudi s podeželja. V njegovem govoru je resnično čutiti odsotnost diplomatskih, pravniških, birokratskih besed, ki se predstavljajo za modre, četudi so v bistvu puhlice, retorične figure praznega govoričenja. »Po svoje je res problematičen, prava uganka,« priznava nekdo, ki dela z njim, »je človek, ki sledi ciljem, ne pozna pa poti, po kateri hodi.«

Krščanski socialist

Kakšen je torej Šarec? Nekateri pravijo, da vodi »neideološko vlado«, ekonomist dr. Jože Mencinger je recimo zapisal, da je predsednik vlade po svoji »duši nekakšen prikriti socialdemokrat«.

O Šarčevi duši je težko razpredati, a dejstvo je, da je v prvih mesecih vladanja Šarec kljub ostremu nasprotovanju delodajalcev povišal minimalno plačo, ohranil je znesek minimalnega dohodka, sprostil varčevalne ukrepe pri starševskem varstvu in družinskih prejemkih, do državne štipendije bo tako upravičenih 8500 več dijakov in študentov, Šarec napoveduje davčno reformo, vztraja pri napovedi o povečani obdavčitvi dobička in nepremičninskem davku … Gre za izrazito socialdemokratske, leve ukrepe.

Hkrati se je Šarcu uspelo dogovoriti s sindikati javnega sektorja, kar pol leta poprej ni uspelo Miru Cerarju in kar bi mu zaradi prihajajočih volitev koristilo. Šarčev dogovor je »težak« 308 milijonov evrov, uveljavljen bo postopno. »D va razloga sta, zakaj je Šarcu uspelo, kar Miru Cerarju ni,« trdi eden izmed pogajalcev s sindikalne strani. »Prvi je vprašanje izhodišča. Šarec je, intuitivno ali pač čisto pragmatično, zelo dobro vedel, kakšen bo političen odmev dogovora, iskal ga je, ni vnaprej izključeval, v vsem je bil bistveno bolj profesionalen, politično zrel kot njegovi predhodniki. Druga pomembna razlika so bili svetovalci, našel je ljudi, ki so vedeli, kaj delajo, zaupal jim je.«

Zgornje razmišljanje potrjuje tudi nekdo drug. »Šarec res ni trmast, nima ozke ekipe, ne izgublja veliko časa, ne sestankuje dolgo. Od ljudi, ki jih je izbral, ne pričakuje, da molčijo. Predvsem pa se zna odzivati,« o izbiri sodelavcev in načinu vodenja vlade pravi Šarčev sodelavec. »Ko se je recimo pojavil zaplet z Alenko Bratušek, je preigral vse možnosti, scenarije in na koncu so se njegova predvidevanja uresničila. Alenka Bratušek je popustila.« Šarec naj bi imel torej neki instinkt za ljudi, okolje, ni oster, vse skupaj naj bi videl »predvsem zaobljeno, ljudi ne nadzira, pusti jih, da delajo, hkrati pa je jasno, da je on tisti, ki vodi vlado«.

Ustavimo se. Vse, kar dela Šarec, ni samo dobro. Nekateri pravijo, da je zamerljiv, politično korektneje bi bilo zapisati, »da ima vsako zaupanje svoje meje«. V zadnjem letu in pol naj bi dve stvari bistveno vplivali na Šarčev odnos do politike – po svoje sta razkrili njegov značaj. Prva se je zgodila lani. Na enem izmed soočenj v času predsedniških volitev je Borut Pahor takratnega izzivalca Šarca pokroviteljsko prijel za roko, kar naj bi Šarca zelo zmotilo. Drugi primer je podoben, Janez Janša je pred televizijskimi kamerami potrdil »razkritje« tabloidnega Bojana Požarja, da naj bi se Janša in Šarec srečevala na tajnih sestankih. Res sta se, javno je postalo nekaj, kar naj bi ostalo prikrito. »Po mojem mnenju se je Šarec v tistem trenutku odločil, da ne bo šel v koalicijo s SDS. Tega razkritja Janši ni odpustil,« pravi Šarčev sodelavec. In res mu ni, »edini, ki je zlorabil zaupanje, je Janez Janša«, je o tem dogodku kasneje dejal Šarec.

Morda je to res, a hkrati je tudi Šarec tisti, ki je zlorabil zaupanje ljudi, saj je javnosti namenoma prikrival predvolilne sestanke z Janezom Janšo.

Cilji in koraki

Trditi, da je Šarec brezmadežen, da gre za političnega genija, bi bilo po nekaj mesecih vladanja neumestno, naivno. Šarčevi vladi gredo na roke dobre gospodarske razmere, tudi koalicijska razmerja, saj si koalicijske stranke ne smejo privoščiti pretiranega soliranja, na roke mu gre kratkovidna politična opozicija, ki ponuja le sovraštvo, ne pa vsebinske politike. A to je tudi vse. Kakšnega razvojnega preboja, slovenskega »new deala«, Šarec ne napoveduje. »Za zdaj državo dobro obvladuje, a je še vedno na površju. Dela, kar je koristno, ne pa nujno dobro, koristno v prizadevanju za dosego cilja,« o vprašanju vizije razmišlja eden od njegovih sodelavcev.

Vprašanje je, ali ima Šarec pred seboj kakšen načrt, pogled na to, kakršna naj bi bila Slovenija v prihodnosti, ali bo socialna ali neoliberalna država, ali se bo razvijala po pravilih zelene politike ali pa bo vseskozi iskala visoko gospodarsko rast v panogah z nizko dodano vrednostjo. Šarec je pragmatičen, ciljno naravnan premier, nekdo bi rekel, »da dela po korakih«, ne mara strategij, velikega govorjenja. »Analize so slovenskega naroda grob. Če si lačen ta hip, ti vizija, kaj boš jedel 15. decembra naslednje leto, nič ne pomaga,« je dejal nekoč. Vse to je morda všečno, a ne nujno dobro. »Princip čakanja, da vidimo, kaj bo, ’vile ali lopata’, kot je nekdaj duhovičil Peterle, se pri Šarcu ne izide. Čas sprememb mora nova vlada vzeti skrajno resno, da je ne prehitita nova recesija in padec zaupanja državljanov,« je o prostem teku zapisal ekonomist Bogomir Kovač.

V Sloveniji se je govorilo predvsem o potrebah gospodarstva, o tihih pravilih trga, o željah kapitala. Manj se je govorilo o ljudeh. Zdaj je Šarec to logiko obrnil. Ob dogovoru s sindikati je denimo dejal, da »sindikate sestavljajo ljudje«.

V teh treh mesecih vladanja je Šarec naredil nekaj napak, kar da slutiti, da naslednji meseci ne bodo zelo rožnati. Sredi decembra je v Bruslju po nepotrebnem napadel Boruta Pahorja, ker je ta na neuradni obisk sprejel katalonskega premiera Quima Torra. Morda se s sprejemom ne strinja, morda so nanj pritisnili španski novinarji, a napad na Pahorja – sprejem Torra je ena od redkih svetlih točk predsedniškega mandata – je bil odveč. Šarec bi lahko izkoristil trenutek in modro molčal. Pa ni.

Podobno se je zgodilo med govorom pred pripadniki Slovenske vojske, kjer je Šarec razpredal ob 20. obletnici ustanovitve 1. brigade. Šarec ima rad uniforme, gasilce, civilno zaščito, s tem ni nič narobe, a med govorom je med drugim dejal, da se »danes v tem svetu mogoče ne zavedamo, da nas lahko že jutri doleti kaj nepredvidenega, in takrat bodo tisti, ki danes najbolj govorijo, da Slovenske vojske ne potrebujemo, prvi pritekli ali pa morda celo kam zbežali«. S tem je neposredno užalil več kot 9000 ljudi, ki so nekoč podpisali Mladinino peticijo o radikalnem zmanjšanju in preoblikovanju Slovenske vojske. Razglasil jih je za strahopetce. Nepotrebno in despotsko.

»On bo kandidiral«

Šarec je postal premier, ker je tako drugačen od drugih politikov, Drnovšek je bil skromen bančnik iz Zasavja, ki ga ni nihče poznal, Šarec je bil župan nekega manjšega mesta, potisnjenega h gorski verigi Kamniško-Savinjskih Alp. S tega stališča je Šarec podoben Drnovšku, človeku, ki ga je tudi nekoč imitiral. Ko sta se Drnovšek in Šarec pred več kot desetimi leti srečala v studiu, mu je odhajajoči predsednik republike v šali navrgel, da bo njegov naslednik. Dobesedno. »Bila sva v studiu, ko si me je ogledal od glave do pet, kot je znal le on, brez besed. Ko so ga vprašali, ali bo ponovno kandidiral, se je obrnil proti meni in rekel: Njega vprašajte, on bo kandidiral,« se tega dogodka spominja Šarec.

Morda je po Drnovšku Šarec res podedoval ali se priučil politične umirjenosti. Z dogovorom s sindikati si je (začasno) kupil socialni mir. V naslednjem letu ga čaka nova etapa, dogovor z delodajalci. »Zdaj, ko sem opravil hišniška dela, me čakajo nove naloge,« naj bi rekel Šarec. Če bo vztrajal pri zastavljeni poti, se mu lahko zgodi razredni konflikt. Kar ni slabo, leta se je v Sloveniji govorilo predvsem o potrebah gospodarstva, o tihih pravilih trga, o željah kapitala. Manj se je govorilo o ljudeh in o šibkih. Za zdaj je Šarec to logiko obrnil. Po podpisu sporazuma s sindikati je Šarec dejal, da se moramo zavedati, »da te sindikate sestavljajo ljudje, ljudje, ki delajo v različnih panogah, in tem ljudem bomo omogočili nekaj več.«

Šarec je kot politik nejasen, izmuzljiv. Zaveda se, da je danes v »politiki tako, da ti ploskajo, jutri pa bodo iskali nove in nove načine pljuvanja«. To je dobro, zaveda se minljivosti, ne zdi se, da se bo oklepal oblasti, morda ga tudi ne bo prevzela. V Sloveniji je za zdaj mir, težko pa je napovedati, kako bo Šarec ravnal, ko bodo ljudje zahtevali večje, usodnejše družbene spremembe, več enakopravnosti in več svobode.

A osebnost leta je Šarec postal predvsem zaradi tega, ker je jasno in odločno zavrnil politiko sovraštva. Če je ne bi, če bi z njo podpisal pragmatični pakt, bi bila danes Slovenija drugačna. Kakšna, ni težko ugotoviti, lahko pogledamo na sever, jug, vzhod in zahod. To pa ni dovolj, optimizem ima vedno svoje meje. V intervjuju, ki je potekal spomladi, pred Šarčevo vlado, a je aktualen tudi zdaj, je o tem, o sreči, ki še ni zapustila Slovenije, razmišljala filozofinja dr. Alenka Zupančič Žerdin: »Slovenija je ta hip v primerjavi z nekaterimi drugimi državami v soseščini še vedno razmeroma normalna država. A bojim se, da je ta normalnost, ki ji že dolgo manjka kakršenkoli kompas, na vse bolj trhlih nogah.« Politika mora to normalnost aktivno ustvarjati in usmerjati. Zanjo se je treba potruditi. Vsak dan. Alternativa je preveč strašna, da bi ji dopustili, da se uresniči.