Z migranti bolj grobo od Madžarske

V nedeljo zvečer je v oddaji Politično na TV Slovenija notranji minister Aleš Hojs pojasnil, da je Slovenija pristopila k Višegrajski skupini – zvezi Madžarske, Poljske, Češke in Slovaške – v zvezi z odnosom do migracij. Točneje, minister je sopodpisal pismo Višegrajske skupine, poslano na Evropsko komisijo, v katerem države zavračajo obvezno relokacijo beguncev. Relokacija beguncev, ki naj bi omogočila porazdelitev begunskega bremena med državami članicami, je del evropskega dogovora o migracijah, ki ga članice usklajujejo že več let. Slovenija se je s priključitvijo Višegrajski skupini tako uvrstila med države z najbolj brezkompromisno protipriseljensko politiko v EU.

»Mislim, da se je treba najprej dogovoriti o tem, kako bomo zaščitili naše zunanje meje. Če jih bomo zaščitili tako, kot se spodobi za neko entiteto, za neko skupnost držav, da bodo ti prehodi praktično nemogoči in jih ne bo mogoče izvajati, potem se bomo verjetno tudi mi v nekem smislu strinjali z relokacijo. Ampak ta relokacija bo ob takšnem varovanju seveda v drastično manjšem številu,« je v pogovoru na TV Slovenija dejal notranji minister, ko je govoril o zunanjepolitičnem, evropskem vidiku soočanja z migracijami. Uradna slovenska politika je torej od nastopa nove vlade zavzela stališče, da je treba le zapreti meje in nehati sprejemati prošnje za azil – in problem z migracijami (ter premestitvami beguncev) bo odpadel. Nič pa ni minister povedal o slovenski notranjepolitični azilni politiki – le to, da začasno premestitev 1000 policistov (oziroma slabo petino vseh uniformiranih policistov) na mejo vidi kot trajno.

A še bolj strašljivo in zaskrbljujoče je tisto, česar Hojs v oddaji Politično ni povedal.

Slovenija že izvaja hitre azilne postopke, prosilcem za azil pa omejuje svobodo gibanja.

Sredi aprila je namreč prek Twitterja napovedal »spremenjeno azilno zakonodajo, ki bo drastično zaostrila možnost azila! Kmalu v DZ.« Čeprav naj bi bila ta zakonodaja, očitno v popolni tajnosti in brez sodelovanja bistvenih sogovornikov, že malone napisana, odtlej na ministrstvu pojasnjujejo, da res pripravljajo »spremembe zakonodaje s področja mednarodne zaščite in tujske zakonodaje, vendar je v tem trenutku o konkretnih podatkih še prezgodaj govoriti«. Na ministrstvu prav tako ne odgovarjajo na vprašanja o rešitvah, ki jih pripravljajo. Recimo na vprašanje, ali nameravajo uzakoniti hitre azilne postopke ter omejitev gibanja za prosilce za azil po vzoru sosednje Madžarske.

Gre predvsem za omejitev gibanja za prosilce, ki so v neposrednem nasprotju z evropskim pravom, na kar je Madžarsko sredi maja opozorilo Sodišče EU v Luksemburgu. Po mnenju sodišča zadrževanje prosilcev za azil v obmejnih centrih predstavlja kršitev prava EU. Zadrževanje je namreč enako priporu oziroma zaporu in je splošen ukrep, ki predvideva zadrževanje določene skupine ljudi brez individualne obravnave. Kljub temu da je premier Viktor Orbán obsodil odločitev sodišča, je Madžarska že teden dni pozneje napovedala zaprtje obmejnih zaporov za begunce ter jih začela premeščati v bolj humane in svobodne oblike namestitve.

Bo vlada Janeza Janše kljub temu vztrajala pri azilni zakonodaji po vzoru Madžarske? Kaže že tako. Po naših informacijah namreč policija v praksi že izvaja novo azilno zakonodajo, ki ni bila niti predstavljena javnosti, kaj šele obravnavana na vladi ali uzakonjena v državnem zboru.

Česa torej Hojs v oddaji Politično ni povedal?

Po naših informacijah so v policiji nedavno začeli poskusno uvajanje novih postopkov s tujci, ki izrazijo namero za vložitev prošnje za azil in čakajo na priložnost, da lahko prošnjo dejansko vložijo. Gre za nov način obravnave prosilcev za azil, ki predvideva omejitev gibanja oziroma odvzem prostosti ter hitre azilne postopke, ki naj bi jih v najkrajšem možnem času in kar na licu mesta (v obmejnem območju) izvajali uslužbenci ministrstva za notranje zadeve. Bistvo »madžarskega« sistema naj bi bilo v tem, da se vsem, ki podajo namero o vložitvi prošnje za azil, omeji gibanje z namestitvijo v Centru za tujce v Postojni. V tem zaporu za tujce naj bi potem prosilci za azil počakali, da pričakovana zavrnitev prošnje za azil postane dokončna, kar bi omogočilo deportacijo v katero izmed sosednjih držav ali državo izvora.

Policija torej »poskusno« izvaja azilno zakonodajo, ki še sploh ni bila sprejeta. In zakonodajo, ki bi bila z vidika evropskih pravnih zavez nesprejemljiva, kar izhaja iz nedavne odločitve Sodišča EU v primeru Madžarske.

Tudi veljavna zakonodaja sicer predvideva, da lahko policija omeji gibanje tujcu, ki izrazi namero za vložitev prošnje za azil, oziroma prosilcu za azil. A se je policija doslej za to odločala redko, saj so za omejitev svobode gibanja v veljavi visoki evropski in domači standardi. Prav zato je bila v preteklosti velika večina odrejenih omejitev gibanja na sodišču razveljavljena. »Res je, večina omejitev gibanja je bila v preteklosti razveljavljena, ker odločitve niso bile ustrezno obrazložene oziroma ministrstvo ni sledilo postopkovnim zahtevam, ki jih je kot standard varstva določilo sodišče. Pa tudi sicer praviloma ni bilo potrebe po omejevanju gibanja, kar je tudi skladno z evropskimi standardi, saj je omejevanje gibanja prosilcem izjema, ne pravilo,« pojasnjuje direktorica pravno-informacijskega centra nevladnih organizacij (PIC) Katarina Bervar Sternad. Ob tem dodaja, da prosilci za azil niso osebe, ki bi storile kaznivo dejanje, »še prekrška v bistvu ne, pa jim je kljub temu omejena temeljna človekova pravica – svoboda gibanja. S sistematičnim omejevanjem gibanja se bomo približali državam, ki so na tem področju najslabši zgled, recimo Madžarski.«

To potrjujejo tudi podatki o številu tujcev, ki jim je policija omejila gibanje in jih prepeljala v center za tujce. Če so tam v mesecu aprilu sprejeli 55 tujcev in v mesecu maju 97, so jih v prvih devetih dneh junija kar 120, samo v zadnjih petih dneh pa 48.

Tudi direktorica pravno-informacijskega centra potrjuje, da so opazili povečanje odločb o omejitvi gibanja, a »do oseb, ki so prosilci za mednarodno zaščito in jim je gibanje omejeno, nimamo dostopa, zato še nismo videli vsebine teh odločb, je pa praksa širokega omejevanja gibanja vsekakor nova in bi lahko nakazovala utiranje poti novi, restriktivnejši zakonodaji. Vsaka odločba mora seveda temeljiti na veljavni, sprejeti zakonodaji, sicer je nezakonita.«

Center po pogodbi z državo že dolga leta izvaja pravno svetovanje tujcem v postopku mednarodne zaščite. Oziroma ga je izvajal. Pogodba se je namreč iztekla konec marca, nova vlada pa novega razpisa enostavno ni objavila. »Ob izteku projekta smo morali tako vrniti tudi pisarno, ki smo jo imeli v uporabi v azilnem domu. Za zdaj tam zaradi prezasedenosti ne moremo opravljati svetovanja, kar močno omejuje dostop do pravne pomoči za ljudi, ki nas potrebujejo,« pojasnjuje Katarina Bervar Sternad in dodaja, da ob podpori Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) sicer še izvajajo pravno svetovanje in zastopanje tujcev v teh postopkih, »vendar v bistveno manjšem obsegu, približno 25 odstotkov tistega, kar smo opravljali prej«. Zastopajo lahko torej precej manj oseb, zato se morajo omejiti na ranljive skupine, predvsem na mladoletnike brez spremstva ali osebe, ki so v postopku že daljši čas.

V praksi to pomeni, da večina prosilcev za azil nima več nikakršne pravne pomoči v neznani državi, v kateri ne poznajo jezika, pravnih postopkov in svojih pravic. Na ta način seveda tujci v nasprotju z zakonodajo in dosedanjimi sodnimi standardi nimajo dostopa do sodišča, ki bi v njihovem primeru razveljavilo odločbo o zadrževanju v centru za tujce.

V Centru za tujce, nekakšnem zaporu za tujce, so aprila sprejeli 55 tujcev in maja 97, v prvih devetih dneh junija že 120, samo v zadnjih petih dneh pa 48.

Posledic nove, represivne azilne politike, ki jo izvajajo v tajnosti in brez podlage v zakonodaji, ne bodo občutili zgolj tujci v Sloveniji, pač pa tudi Slovenija kot država in posledično njeni (avtohtoni) prebivalci: Slovenija se bo znašla v skupini (vzhodno) evropskih držav, ki jih bodo tako ali drugače doletele uradne ali neuradne sankcije EU.

Profesorja mednarodnih odnosov in evropskega poslanca Milana Brgleza (SD) ne preseneča, »da bo ta vlada naredila vse, da bo karseda omejila možnosti izvajanja azilne zakonodaje v Sloveniji. Že zdaj išče pravne in strukturne ovire, da bi tujcem omejila dostop do mednarodne zaščite, v prihodnosti pa bo gotovo še bolj restriktivna. Da posamezna vlada ’razteguje pravila’ v škodo človekovih pravic kot elastiko, išče obvode in se ne zmeni za vsebino odločb ustavnega sodišča, je zelo slabo. Tudi za ugled in delovanje Slovenije v EU.«

Glede pristopa k protitujski Višegrajski skupini, ki je že požel pozornost EU, pa Brglez dodaja: »Če pustimo ob strani, da je zaradi vrednot, ki jih ta skupina zagovarja, zbliževanje z njo absolutno v nasprotju z našo ustavo, je to tudi daleč od konstruktivnosti znotraj EU. Po mojem védenju v Nemčiji že ’šilijo ušesa’ in s to odločitvijo niso zadovoljni. Vedeti pa moramo, da je to tudi slabo za ugled države v EU, saj se je pokazala kot članica, ki se ne drži danih zavez. In to se nam bo verjetno vrnilo kaj kmalu. Ko bomo mi potrebovali druge članice, nam bodo te obrnile hrbet. Povedano drugače: Slovenija si znižuje kredibilnost, predvsem pa jo bodo začeli kmalu metati v isti koš z vzhodnimi državami, ki za skupno dobro niso pripravljene kaj dosti storiti. Si to res želimo?«