»Šele ko sem prišel v Slovenijo, sem postal Srb«

Goran Injac, umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča

Goran Injac je Srb, ki ne govori slovensko, za povrhu pa je še umetniški vodja Slovenskega mladinskega gledališča, ki kritizira Slovenijo. Ali še drugače: Goran Injac je pravi človek na pravem mestu. S svojim delom je nekakšen lakmusov papir družbenih sprememb v naši državi in širši regiji: v Sloveniji, kjer so mu lani v Delu očitali preveč »radikalen politični angažma«, na Češkem, kjer je leto prej predstavo SMG prekinila skupina skrajnih desničarjev, ali na Poljskem, od koder se je umaknil. Umetniško vodstvo SMG je prevzel leta 2015. V Slovenijo je prišel iz gledališča Narodowy Stary Teatr v Krakovu na Poljskem, kjer je delal 15 let. Pogovor z njim smo zato začeli prav s Poljsko. Nedavno je namreč tamkajšnji pravosodni minister napovedal umik države iz istanbulske konvencije – mednarodne pogodbe o boju proti družinskemu nasilju.

Začniva s Poljsko. Kako se je lahko zgodilo, da zdaj politiki tam napovedujejo celo umik države iz mednarodne konvencije o boju proti družinskemu nasilju? 

Kar se zdaj dogaja na Poljskem, pa tudi v številnih drugih državah, sam imenujem neokonservativna revolucija. Moji poljski prijatelji bi rekli neokonservativni prevrat. To je tudi eden od razlogov, zaradi katerih sem Poljsko zapustil.

Kaj mislite z neokonservativno revolucijo, kaj je to? 

To je sprememba prevladujočega sistema vrednot, ki se je zgodila zaradi političnih sprememb, zaradi novih, desnih populističnih strank, ki so prevzele oblast. Zakaj in kako se je to zgodilo? Razlogov je več. Zaradi komunizma so bile na Poljskem leve politične stranke diskreditirane. Drugič, katoliški cerkvi so dovolili velik vpliv na javno življenje. To ji je dovolila prejšnja, liberalna oblast. Spomnite se recimo Solidarnosti. Večinoma jo razumemo kot emancipacijsko gibanje. Toda to ni bilo le protikomunistično gibanje, ampak tudi izrazito nacionalistično, podpirala pa ga je katoliška cerkev. Na starih televizijskih posnetkih vidite, da je imel vodja Solidarnosti Lech Wałęsa na suknjiču pripete priponke s cerkvenimi ikonami. Marsikdo v tej državi bi vam na vprašanje, kako je bilo v času komunizma, odgovoril, da je bila cerkev takrat edini kraj, kjer so ljudje lahko svobodno mislili. To seveda ne more biti res, cerkev je kraj dogmatskega mišljenja, le da je bila tudi antikomunistična, pri čemer je sledila svojim interesom. Po padcu komunizma je tako na Poljskem cerkev dobila konstitutivno mesto v novi ureditvi. Po letu 1989 je bil v šole uveden verouk, splav so prepovedali. Prejšnja, liberalna oblast je sicer poskušala vzdrževati imidž moderne, kapitalistične, zahodnoevropske Poljske, a je hkrati dovoljevala najrazličnejša skrajno desna gibanja. Teh ni ustavila, ni spodbujala neodvisne civilne družbe ali socialne države. Tu je plodna tla našla populistična desna stranka PiS.

Pravite, da se takšne spremembe ne zgodijo čez noč, od volitev do volitev? Kako se potem priplazijo v družbo?

Da, danes na Poljskem vlada nekakšna radikalna oblika konservatizma in nacionalizma, ki pa so ju številni pred tem tolerirali in spregledali. Kolegi so mi denimo leta in leta govorili, češ, na Poljskem ni več antisemitizma, za to smo si zelo prizadevali, izdali smo veliko knjig, večina svetovno znanih poljskih intelektualcev se je po drugi svetovni vojni ukvarjala ravno s tem, v Varšavi imamo tudi muzej holokavsta in tako naprej. A ko je leta 2015 na parlamentarnih volitvah zmagala zdaj vladajoča stranka Zakon in pravičnost (PiS), so isti večer na glavnem trgu v Vroclavu obredno zažgali lutke, oblečene v židovske noše. Pogosto si napak mislimo, da smo z nekaterimi najbolj negativnimi družbenimi odkloni že opravili, se jih zavedeli in jih premislili – a jih nismo. Obstajajo v družbi in izbruhnejo na plano takoj, ko je to mogoče.

Šele ko sem prišel sem, sem postal Srb. Ljudje so me tukaj samodejno uvrstili v neko etnično kategorijo, čemur se nisem mogel upreti.

Pravite, da je poljski neokonservatizem rasel zadnjih 30 let. Kaj pa ta drugi, moderni del države?

Seveda, Poljska je velika država, v kateri imate različne politične in kulturne organizacije, veliko kritičnih, neodvisnih intelektualcev in aktivistov. Do danes na ulicah ljudje skoraj vsak drugi dan protestirajo. Številni tega, kar se tam dogaja, ne sprejemajo mirno, borijo se. Močna so feministična gibanja, Krytyka Polityczna je še naprej največja levo usmerjena organizacija v postkomunistični Evropi. Gledališča so pomembne institucije, ki vplivajo na javno razpravo. Kritični in antiPiSovski časopis Gazeta Wyborcza je največji poljski dnevnik. Zaradi tega, kar se nam zdaj dogaja v Sloveniji, moram poudariti, da je bila prva poteza, ki jo je stranka PiS naredila, ko se je zavihtela na oblast, preoblikovanje nacionalne televizije v propagandni medij. Na TV Poljska lahko danes gledate najhujše ksenofobne, rasistične in homofobne izpade. Politična geografija Poljske je podobna politični geografiji drugih držav, kjer so se zgodile podobne politične spremembe: na eni strani imate glavno mesto, Varšavo, ki ima še staro, liberalno oblast in ki poskuša vzdrževati svoje odprte institucije. Na drugi strani pa preostanek države, provinco, ki dejansko vlada.

Gledališče je lahko lakmusov papir družbenih sprememb. Kako ste te spremembe na Poljskem zaznali skozi svoje predstave?

Gledališče, kot ga sam ustvarjam in razumem, je zame politični fenomen. Skozenj poskušam prikazovati družbene simptome, ki pogosto niso v skladu z uradno resnico neke družbe. Kako smo na Poljskem zaslutili spremembe? V njihovem gledališču Narodowy Stary Teatr v Krakovu sem skupaj z režiserjem Oliverjem Frljićem ustvarjal predstavo o poljskem nacionalizmu in antisemitizmu. Prepovedala je ni neposredno oblast, ampak moji kolegi, vodstvo teatra, ki se je ustrašilo odzivov. Še pred predstavo se je zvrstilo več protestov militantnih desničarskih organizacij, potem katoliških organizacij, ki so tiho molile za nas zaradi naših grehov, napadov po različnih konservativnih medijih. Predstava je bila odpovedana, nekaj mesecev kasneje je katoliški cerkvi uspelo preprečiti prikazovanje predstave Golgota Piknik Rodriga Garcíe. Takoj po parlamentarnih volitvah so sledile kadrovske zamenjave – vzpostavljen je bil sistem finančne cenzure, ki se je ohranil do danes. Sprva se je na udaru znašla ravno mednarodna produkcija. Mislim, da nas podobne stvari čakajo tudi v Sloveniji. Zaradi medijskih napadov je bila v SMG odpovedana Frljićeva produkcija, se spomnite?

Ostaniva še pri Poljski. Vas je zdrs tam presenetil? 

Poljski kolegi so bili presenečeni nad tektonskimi premiki, skorajda niso mogli verjeti. Sam nisem bil. Po svoje zato, ker sem na poljsko družbo gledal od zunaj, morda bolj objektivno ali drugače. Poleg tega sem tja prišel z jugoslovansko izkušnjo iz devetdesetih let. Bil sem torej občutljiv za nacionalizme različnih vrst in vedel sem, da se vsak hitro lahko prelevi v militantnega. Številni Poljaki so svoj nacionalizem razumeli kot blag, nenevaren, kot obliko nacionalne folklore – podobno kot tudi v Sloveniji. A ne pozabimo, da sta na Poljskem minili le dve leti, ko so eno od predstav v njihovem gledališču Teatr Powszechny v Varšavi, pri kateri je tudi sodeloval Frljić, prekinili v prezračevalni sistem odvržene dimne bombe in strupi.

Torej dobrega nacionalizma ni – to ni recimo domoljubje, patriotizem? 

Jugoslovanska izkušnja nas uči, da dobrega nacionalizma ni. V različnih razmerah se lahko manifestira na različne načine, le da ni mogoče predvideti ali nadzorovati, kdaj se bo prelevil v agresivnega. Povsod so ljudje prepričani, da je njihov nacionalizem neškodljiv, boljši od drugih nacionalizmov.

To trdijo zato, ker se ne čutijo ogrožene. Poljski nacionalizem seveda ne bo takoj napadel Poljakov, tako kot slovenski ne bo Slovencev. Slovenski nacionalizem se bo sprva lotil Neslovencev oziroma vseh manjšin – ravno te so indikator razmer. Kolegi iz madžarskega nacionalnega gledališča Katona József színház iz Budimpešte so pred približno osmimi leti na nekem mednarodnem srečanju trdili, da Orbán ni tako grozen, kot se zdi, saj pod njim normalno delajo. Poglejte, kako je zdaj videti Madžarska. Večina omenjenih madžarskih kolegov se je že izselila.

V odziv na bratstvo in enotnost smo dobili majhne, nacionalnocentrične, nepomembne kapitalistične platforme.

Ste na Madžarskem odigrali katero od predstav? 

Da, zadnjo lani, predstavo 6 v režiji Žige Divjaka, za katero smo dobili veliko nagrado za najboljšo uprizoritev na Borštnikovem srečanju. Zgodbo o otrocih, beguncih iz Kranja, smo predstavili na festivalu v Szegedu, na meji s Srbijo, tam, kjer je Orbán zgradil taborišče za begunce. Glede na to, kar vidimo in kar mi pravijo kolegi, umetniki iz Madžarske, se Madžarska približuje Erdoganovi Turčiji ali Putinovi Rusiji. Zelo zanimivo pri vseh teh politikih pa je, tudi pri Orbánu, da imajo tak tipični domačijsko-ruralni nastop. To so vsi domačini, ki skrbijo za našo kmetijo. Postavljajo žico, čistijo fasade, urejajo travnike in gozdove. Ves čas so izrazito antiintelektualni, protimoderni in domačijski.

Ste gledali proslavo ob dnevu državnosti? 

Ja, gledal sem vse te družine, naše male zaprte skupnosti, ženske, ki so noseče, da nas bo še več. Tako se je začelo na Poljskem. Prva kampanja, s katero je PiS dobila volitve, je bila utemeljena na konservativnem sistemu vrednot, na tradicionalni družini, na vlogi moškega in ženske in seveda na nasprotovanju imigraciji. Premier Poljske Kaczyński je pred leti dejal, da država imigrantov ne more sprejemati, ker prinašajo bolezni – prihajajo iz drugih delov sveta, v katerih je drugačna bakterijska klima. Po malem zdaj to slišim tudi v Sloveniji, zdi se, da je države bolj strah srbske ali bosanske korone kot korone, ki pride iz Nemčije. Bolezni nam vedno nekako prinašajo tisti, ki jih pri nas ne želimo.

Slovenski nacionalizem se sicer spreminja, še pred približno desetimi, petnajstimi leti je bil očitno usmerjen proti tako imenovanim južnjakom, zdaj so na vrsti begunci. Se strinjate?

S tem se ne strinjam. Mislim, da napreduje. Če ponazorim s Poljsko: tam so sprva krščansko Evropo branili pred imigranti, ki menda prinašajo bolezni. Potem se je to razvilo, začeli so napadati pravice istospolno usmerjenih partnerjev, začeli so gonjo proti vsem pravicam, ki so bile v preteklosti izbojevane v emancipacijskih bitkah. Pred nekaj tedni je tam na predsedniških volitvah zmagal kandidat stranke PiS Andrzej Duda, ki je vso, ampak res vso svojo volilno kampanjo utemeljil na propagandi proti LGBT. In ne samo to, ko so ljudje tedne in tedne poslušali zgodbe o pravih poljskih družinah, o grožnji, ki preti poljskemu narodu zaradi zvez istospolno usmerjenih, so sledili fizični napadi na te po ulicah ali v sredstvih javnega prevoza. To je Poljska, iz katere sem zbežal v Slovenijo. In kako je v Sloveniji? Vsepovsod, kjer sem delal v preteklosti, je bilo dejstvo, da sem se rodil v Srbiji, nepomembno. Bil sem pač tujec, za ene bolj eksotičen kot za druge. Tudi zame je bilo to dejstvo nepomembno. Vse do Slovenije. Šele ko sem prišel sem, sem postal Srb. Tukaj sem samodejno uvrščen v neko etnično kategorijo, čemur se ne morem upreti. To pomeni, da so te kategorije v slovenski družbi pomembne in da boste, če ste Srb ali južnjak, predmet različnih predsodkov in resne sistemske diskriminacije na različnih ravneh države – o čemer sem pisal v svojih kolumnah za Dnevnik.

Katera je vaša najpomembnejša identiteta? Kako bi se radi videli? 

Sem človek, ki se ukvarja z umetnostjo, sem človek, ki se ukvarja s kritično umetnostjo in komentira sedanjost, sem del skupnosti ljudi, ki, podobno kot jaz, verjamejo v moč in pomen tega, kar delajo in za kar se borijo. K sreči je takšnih ljudi še kar nekaj. Odkar sem v Sloveniji, opozarjam, da je ta nacionalni element grozljivo močan in da je tudi podlaga za to, kako ljudje, ki tukaj živijo, razumejo svet in stvarnost. Vi sami morda tega ne opazite, a že dnevnoinformativni program je nasičen s tem. Berete novice, da je slovenski režiser v slovenskem gledališču napisal slovenski tekst. Opazil sem, da besedne zveze slovenski državljani niti uradne institucije ne uporabljajo več, govorijo zgolj o Slovencih. To se ne dogaja niti v Vučićevi Srbiji. Državljani Slovenije seveda niso le Slovenci in jaz, ki sem Neslovenec, a državljan, se počutim izključenega iz uradnega diskurza in oblastniške skrbi. To ni le vprašanje jezika – jezik je slika sveta, našega dojemanja resničnosti.

S kritičnimi predstavami ste nastopili v številnih državah. Kakšen je slovenski nacionalizem v primerjavi s tistim na Poljskem, Češkem? V Srbiji ali Hrvaški? 

Kaj pa če bi se raje primerjali z Nemčijo? Nacionalizmi v različnih razmerah nastopajo na različne načine – srbski nacionalizem se manifestira drugače kot slovenski. Je pa dejstvo, da je Slovenija zelo zaprta družba, ki že kakšnih sto let razvija imunost proti preostalemu svetu. Zdi se mi, da stalen občutek ogroženosti od drugih povzroča, da je slovenska družba izrazito negostoljubna.

Ne morete kar naprej tolerirati ekstremizmov, sistemske diskriminacije, recimo Neslovencev, in biti potem naenkrat presenečeni, ko dobite na vrh desnico.

Na Češkem so eno od vaših predstav prekinili neonacisti. Bi se lahko kaj takšnega zgodilo tudi v Sloveniji?

Na Češkem, Poljskem in v večini držav vzhodne Evrope je v družbi prisoten nekakšen občutek, da so žrtve velikih zgodb, recimo fašizma, potem komunizma, žrtve različnih invazij, zdaj smo žrtve kapitalizma in podobno. Položaj žrtve je položaj, ki nas osvobaja kakršnekoli odgovornosti, saj smo mi tisti, ki trpimo. Mi smo tisti, ki trpimo in neprestano kaj potrebujemo kot moralno ali materialno rekompenzacijo za pretekle krivice. Ta položaj izključuje vsakršno samorefleksijo. V Pragi smo recimo leta 2018 prikazali predstavo Kletev in nato pripravili pogovor o družbenih spremembah s češkimi intelektualci, tudi nekdanjimi sodelavci Václava Havla. Ti so ves čas govorili o položaju Češke v času ruske okupacije, niti eden izmed njih pa ni niti z besedo omenil pravic Romov, različnih drugih manjšin, odgovornosti čeških oblasti za izgon Nemcev in pogrom nad njimi po drugi svetovni vojni, odgovornosti za nove protimigracijske in protibegunske zakone, ki jih je sprejela češka oblast, in podobno. Položaj žrtve je ravno tako tipičen za vsa nova alt-right gibanja. Mi smo žrtve emancipacije žensk, mi smo žrtve pravic skupnosti LGBT, pravic manjšin, mi smo na splošno žrtve sodobnosti, ki ogroža naš dobri stari konservativni red. Omenjate naše gostovanje v Brnu, ko je skupina nacionalistov prekinila predstavo Naše nasilje – vaše nasilje in ko nas je tožila češka katoliška cerkev. Moram poudariti, da so nas tedaj podprla številna češka združenja, predvsem pa smo v češki družbi spodbudili zelo resno razpravo o vlogi umetnosti, razpravo o pravici do kritičnosti, o pravici do svobode umetniškega izražanja, o prevladujočih družbenih vrednotah in podobno. Je v Sloveniji to mogoče? V gledališču za zdaj še ne, meni osebno, ker sem Neslovenec, pa se podobne stvari, kot so jo naredili češki nacionalisti, v slovenskem kontekstu dogajajo od prvega dne.

Lani se je Slovensko mladinsko gledališče znašlo sredi javne razprave. Nekateri so vam očitali, da ga vodite nepravilno. Ste to kritiko razumeli kot kritiko na nacionalni podlagi? 

Polemika se je začela pred ponovnim imenovanjem gledališkega vodstva. Ne glede na vse nagrade in uspehe, ki jih je umetniški program prinesel SMG, ne glede na podporo velike večine umetniškega ansambla v njem, javno podporo, ki nam jo je izreklo ogromno kulturnih delavcev, je nekaj mojih kolegov v sodelovanju z Delom zaradi umetniških nesoglasij in tudi osebnih trenj poskušalo vplivati na izvolitev novega vodstva. V kontekstu tega intervjuja je zanimivo, da so kot razlog za mojo diskvalifikacijo navajali izjavo, v kateri sem, Neslovenec, rekel nekaj slabega o Sloveniji. Dejansko sem rekel to, kar misli večina slovenskih intelektualcev, in sicer, da je kulturna politika tukaj provincialna in da poteka še večja provincializacija. Namerno se je torej oblikovala slika nekega Srba, ki govori nekaj slabega o Sloveniji. In ti, ki so to sprožili, so vedeli, da lahko to v nacionalno občutljivem okolju pripelje do napadov name. To se je tudi zgodilo. Ukvarjam se s politično refleksijo v gledališču in vse doslej so me v različnih državah napadali zaradi političnih ali umetniških nesoglasij. V Sloveniji pa me napadajo zaradi nacionalne pripadnosti. Če ti kdo napiše svinja smrdljiva balkanska, Srbi ven iz Slovenije, kaj to pomeni? Vi ne veste, kakšen odnos imate do drugega, dokler se ta drugi ne pojavi tukaj, pri vas – vse to vam pove marsikaj o tukajšnji družbi. Dogodek je bil tudi simptomatičen. Poglejte zdaj, v katerih komisijah sedijo danes ljudje, ki so ta napad vodili.

Ideologijo bratstva in enotnosti smo v tranziciji seveda zamenjali z ideologijo nacionalizma. Kaj naj zdaj storimo s svojimi državami? Bi bilo treba nacionalizem spet zamenjati z bratstvom in enotnostjo? 

Kot odgovor na bratstvo in enotnost smo dobili majhne, nacionalnocentrične, nepomembne kapitalistične platforme. Žal mi je, dragi sodržavljani, Slovenija pri tem ni nobena izjema. Vsaka od nekdanjih jugoslovanskih republik se danes ukvarja s svojo nacionalno spravo, izenačuje partizane in ustaše, partizane in četnike, partizane in domobrance v imenu novega družbenega konsenza, ki se imenuje nacionalna pripadnost. Ni več pomembno, ali smo bili fašisti ali antifašisti, pomembno je, da smo zdaj Slovenci. S tem ko nevtralizirate stari fašizem, odpirate vrata novemu. Vsak seveda misli, da je njegova narodna sprava drugačna, boljša in bolj posebna od drugih, vse druge so zares balkanske in grozne. S čim nadomestiti ideologijo nacionalizma? Vtipkajte v Google Nemčija. Takoj boste dobili uradno spletno stran države, na kateri s ponosom pišejo, da je nemška družba večkulturna in utemeljena na strpnosti.

Kako razumete sedanje slovenske razmere, proteste na ulicah, predvsem kulturnikov? Je to znak upanja ali znak dekadence?

Trenutne dogodke v Sloveniji in proteste razumem kot boj za še zadnje ostanke ponosa in svobode. Če ju izgubimo, bomo postali ena od črnih lukenj na zemljevidu sveta, v kateri bodo v našem imenu in imenu naše slovenskosti potekale različne oblike diskriminacije, morda celo kakšen zločin, kot je postavitev žice na mejah. Žal nisem tako optimističen kot moji kolegi Slovenci.

Zakaj ne? 

Iz preprostega razloga, ker sem tudi sam sodeloval na takšnih protestih v drugih državah pred Slovenijo, kjer protesti niso bili uspešni, ker so stvari pač bolj zapletene in ker se takšne neokonservativne spremembe pripravljajo dlje in imajo globoke temelje. Pred leti, ko sem prišel v Slovenijo, se spominjam, da sem na dan državnosti ob 20. uri zvečer, v udarnem terminu, na državni televiziji gledal intervju z Janezom Janšo, velikim osamosvojiteljem. Moramo zdaj res biti presenečeni, ker je na oblasti? V tej družbi obstajajo nekatere paradigme, ki to oblast pridelujejo, in tudi spremembe, ki jih ta oblast prinaša. Ne morete kar naprej v imenu neke napačno razumljene enakosti tolerirati ekstremizmov, sistemske diskriminacije, recimo Neslovencev, in biti potem naenkrat presenečeni, ko dobite na vrh desnico.

Moram reči, da je to precej črnogleda napoved. 

Optimističen nisem niti zato, ker dejansko živimo v neki v bistvu zelo tradicionalni družbi, v kateri je sprega družinsko-plemenskih razmerij najpomembnejša. Je na primer pomembnejša od političnih razlik in ideoloških nesoglasij. To gre načeloma tako, da je novi minister sicer skrajni desničar ali kdo, s komer se ne strinjamo, a nas to ne moti, ker ga poznamo še iz osnovne šole, pa se bomo z njim že nekako dogovorili. Tako se interesi ujamejo. Ta plemenski princip preprečuje Sloveniji, da bi postala moderna družba, ker so pred vse skupne družbene interese postavljeni klanovsko-družinske mreže in že pridobljeni privilegiji, ki jih potem ti branijo. V umetnosti je veliko ljudi, ki se imajo v tem okolju za zelo pomembne, čeprav niso naredili nič pomembnega ali pa so morda zadnjo pomembnejšo potezo naredili pred 20 leti. Optimističen nisem niti zaradi izključevanja sveta iz naše stvarnosti. Če nismo odprti, ne dovoljujemo ničesar drugega kot slovensko, znižujemo merila, se ne moremo niti primerjati in videti, ali smo lahko boljši. In nazadnje nisem optimističen, ker me bodo zdaj zaradi tega intervjuja napadli konservativci in liberalno usmerjeni, češ da jaz, Neslovenec, pač ne morem kritično ali objektivno govoriti o tej družbi, ker samo mi Slovenci poznamo pravo resnico o nas. Vsem tem že vnaprej predlagam, naj preberejo Konstantinovićevo Filozofijo palanke (Filozofija province), sam pa si želim, da bi se v tem pesimizmu motil.

V SMG želite biti aktualni, napredni. O katerih aktualnih temah, predstavah zdaj razmišljate, kako boste nagovorili te razmere? 

Spomnite se predstave Republika Slovenija, ki je nastala v koprodukciji Slovenskega mladinskega gledališča in Maske. To je bila predstava, za katero je besedilo napisala kar ta država sama (temelji na razkritem magnetogramu pogovora pri predsedniku države iz leta 1993, op. a.), država je tekst uprizorila in ga izvaja že 25 let. S to in številnimi drugimi predstavami smo zadeli bistvo. Jeseni pa pripravljamo Hlapce mojega najljubšega pisca v slovenskem jeziku, socialista in Jugoslovana Ivana Cankarja. Predstavo bo režirala poljska režiserka Maja Kleczewska – še ena vzporednica s Poljsko.

Slovenija je zelo zaprta družba, ki že kakšnih sto let razvija imunost proti preostanku sveta.

Zakaj je dobro, da človek hodi v gledališče? Zakaj je bolje iti v gledališče kot gledati Netflix?

Gledališče je kolektivni fenomen. Njegova osnova – gledališka predstava – je kolektivno delo umetnikov, tehničnega osebja in administracije. Nastaja z mislijo na občinstvo in se potem z njim razvija. Gledališče zato pomeni družbenost, je družba v malem. Kaže simptome, resnico o družbi, kar je nevidno, napravi vidno. Gledališče je tudi orodje, ki s svojo kolektivnostjo spodbuja javne polemike. Tako gledališče razumem sam. Kdo drug vam bo morda rekel, da je gledališče prijeten sobotni večer v lepih oblačilih ob kozarcu vina in da omogoča denar tistemu, ki ga ustvarja – tudi prav. Netflixa pa sam ne izključujem. Številne televizijske produkcije so trenutno po mojem mnenju izredno daljnovidne, so celo korak pred tistim, kar so sposobni v kinematografiji.

Če lahko gledališče vpliva, koga spreobrne? Mislite, da ste s svojimi deli koga spreobrnili, kaj spremenili? 

Marsikdo pravi, da prepričujemo že prepričane. Ne gre za to. Omogočamo prostor, v katerem je mogoče govoriti v takšnem, kritičnem jeziku, in ljudem, ki to želijo, omogočamo, da v njem sodelujejo. Za vsako ceno moramo braniti prostor svobode, v katerem je naš, gledališki jezik mogoč. Ker kultura istih, identičnih, enakih seveda ni demokratična kultura – je prej totalitarna.

In če je vaše gledališče najboljše v Sloveniji, katero je najslabše? 

Mladinsko je na srečo spet prepoznano in obstaja na zemljevidu političnih, relevantnih evropskih gledališč. Za to sem sodelavcem neizmerno hvaležen. Država Slovenija pa pri refleksiji še zdaleč ni dosegla ravni večine naših predstav in je zaradi tega slabo gledališče. Na koncu bi vam rad sugeriral še eno vprašanje.

Prosim, vprašajte se. 

Zakaj slovensko ne govorim bolje?

In odgovor? 

Integracija je proces vzajemnega pripoznavanja Jaz, domačin, želim, da si ti tukaj, in jaz, prišlek, želim biti z vami. Če pa družba nekoga izključuje, celo napada ali mu na vsakem koraku kaže, da tukaj ni dobrodošel, seveda ne more pričakovati, da se bo ta nekdo maksimalno potrudil postati del skupnosti.

Če boste nekega dne primorani Slovenijo zapustiti, tako kot ste morali Poljsko, kam boste odšli? 

Če bom Slovenijo zapustil, upam, da jo bom zato, ker se bom sam odločil tako, ne ker bom k temu prisiljen.