Jure Trampuš

 |  Mladina 14  |  Družba

Številke ne lažejo / Manj vernikov, manj duhovnikov, manj denarja

Katoliška cerkev v Sloveniji v imenu preglednosti in odprtosti javno objavlja letna poročila

© Borut Krajnc

Katoliška cerkev v Sloveniji v imenu preglednosti in odprtosti javno objavlja letna poročila. Kar žalostno branje je to, ob naštevanju dosežkov in podvigov, redov in pobud statistika nedvoumno dokazuje, da je pri nas tudi po cerkvenem štetju vedno manj vernikov, vedno manj duhovnikov in le za ščepec novomašnikov.

Tako so leta 2022 našteli le 948 redovnih in škofijskih duhovnikov (deset let poprej jih je bilo 1087), tega leta pa so bili le štirje novomašniki. Povprečna starost duhovnikov se zvišuje. Leta 2022 je bil povprečni duhovnik star 63 let, deset let poprej pa malo več kot 57 let in pol. Podatki dokazujejo, da katoliško cerkev v Sloveniji čakajo velike organizacijske težave, težav pa ne povzroča le sekularizem sodobne družbe, ampak tudi vprašanje, kako cerkev narediti privlačnejšo in verodostojnejšo, primernejšo za družbo pluralnosti, v kateri živimo.

Zapisano ne pomeni, da je boj za vernike že izgubljen, v Sloveniji ob rojstvu vsako leto krstijo nekaj več kot deset tisoč otrok, kar je več kot polovica rojenih. Tudi delež krstov se resda zmanjšuje, a očitno je ta verska ali kulturna tradicija še vedno močna. Že pri vprašanju cerkvenih porok je opazno večje zmanjšanje, leta 2022 jih je bilo 2288, kar je le tretjina sklenjenih zakonskih zvez.

Razlogov za zmanjševanje vpliva in moči katoliške cerkve v slovenski družbi je ogromno, pri tem fenomenu nismo edini, na vsem Zahodu se je moč verskih institucij zmanjšala. Zmanjšala se je tudi vera v dogme in manj je upoštevanja obredov, pojavili so se drugačni bogovi. Zapisanemu navkljub pa vseeno velja, da ima katoliška cerkev v Sloveniji svoj včeraj, danes in jutri, je pomemben del družbe z večjim vplivom, kot so nekateri pripravljeni priznati. Navsezadnje je največja verska skupnost pri nas.

V zadnjem delu omenjenega poročila so navedeni primeri »kristjanofobije« in kaznivih dejanj zoper katoliško cerkev. Cerkev je zmotilo norčevanje iz razpela in Kristusa na študentski prireditvi, zmotili so jo, logično in upravičeno, vandalizem in kraje, s prstom je pokazala celo na ministrstvo za kulturo, ki je s spremembo zakona znižalo višino socialnih prispevkov, ki jih plačuje verskim uslužbencem. Zapisala je, da odločitev ministrstva razume »kot obliko sistematične državne kristjanofobije oziroma negativne diskriminacije pripadnikov katoliške cerkve v Sloveniji, saj so bili brez ustreznega dialoga in predhodnega obvestila postavljeni v slabši socialni položaj«. Besed o tem, da jim je Janševa vlada tik pred slovesom podelila privilegiran položaj, v poročilu ni. Vsak, ki izgubi privilegije, se počuti izigranega.

Med primeri nestrpnih napadov na cerkev se je znašel tudi članek iz Mladine. Pred dobrim letom je Marcel Štefančič članek Uničevanje življenj, kjer je opisoval, kako in zakaj je desnica napovedala vojno transspolnim osebam, zaključil z retoričnim vprašanjem: »Kdo je uničil več otroških življenj – kraljice preobleke, ki otrokom v knjižnicah berejo pravljice, ali kralji preobleke, ki otrokom v cerkvah berejo katekizem?« V katoliški cerkvi so se namrdnili in napisali, da lahko v tem stavku »prepoznamo negativno konotacijo duhovniškega poklica in ustvarjanje posplošenega negativnega mnenja o katoliški cerkvi«.

Res? Če bi cerkev v celotni zgodovini iskreno in dejavneje preganjala pedofile in druge predatorje, bi bila kritika upravičena. A tega ne počne, ne v Vatikanu ne v slovenskih škofijah. Seveda niso vsi duhovniki posiljevalci, res pa je, da so »kralji preobleke« še vedno natančno to – na zunaj se delajo, da obsojajo posilstva in spolno nadlegovanje, znotraj cerkvenih institucij pa se, vsaj nekateri izmed njih, izogibajo soočenju in katarzi. Tovrstna zla dela niso bila gnila jabolka, ampak je bil v cerkvi zgrajen sistem prikrivanja, zanikanja in dopuščanja. Ponekod ta sistem še obstaja, denimo pri zaščiti patra Rupnika, pri kateri sodelujejo nekateri slovenski duhovniki.

Neizprosni statistični podatki niso le posledica tega, da naj bi bil sodobni svet pozabil na tradicijo in vrednote, zdaj pa drsi v nihilizem in samouničenje, eden od glavnih vzrokov je tudi dejstvo, da cerkev, ki je tisočletja svarila pred grehom, lastnih grehov ni želela ali pa jih še vedno ne želi videti.

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.