Purgarji

Politični roman s ključem.

Avtor si je za formo izbral princip, ki je bil razširjen v Franciji sedemnajstega stoletja: roman a clef, kateri je pod drugimi imeni pripovedoval o realnih osebah svoje dobe. V političnem žurnalizmu pa ga je pri nas prakticiral časnik "Pavliha".

V času razmaha svobode govora torej čisti anahronizem?

Še Bojan Požar je v Nevarnih razmerjih slečene Slovenije svoje medijske junakinje razgaljal s pravimi imeni.

Toda Vasle ("Kmečki glas", "Mladina", "Delo", "Mag", "Jana") svoje dolgoletne žurnalistične kritike politikov ni preprosto prestavil v knjigo, tokrat namreč ironizira heroje starega režima v njihovem zasebnem okolju. To so psihoportreti komunistov-direktorjev, komunistov-urednikov, komunistov-politikov skozi njihov zakulisni svet druženja in izsiljevanja, ki ob koncu tranzicije odtakajo denarje na firme v tujini in se pripravljajo preživeti konec komunizma. Dialogi med starimi tovariši, njihovimi tajnicami, zaposlovanje sodelavcev, katere držijo v šahu zaradi njihovih grehov, so material, ki ob konkretnih imenih ne bi preživel tožb zaradi obrekovanja.

Vasle ta problem reši s sistemom fiktivnih imen, ki pa jim gre lahko bralec iskati ustreznike v realnosti.

Samo delo je humorno, zajedljivo do partijske jare gospode, tudi jezikovno lepo peljano, a vendar je ta skrivni roman s ključi preveč razvodenel za bralca, še zlasti, ker zgodbo ustavi takoj po osamosvojitveni vojni. Ne pride do diahrone perspektive, ki bi denimo prikazala nadaljevanje - partijskega direktorja, ki je medtem postal moderni menedžer, in način prilagoditve old-boys network večstrankarskemu režimu.

Vsakakor pa dovolj zabavno v originalnem slogu.