Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni

Slovenski borci Hitlerjevih armad.

Skratka, tabu tema, ki v slovenski javnosti praktično sploh ni bila reflektirana. Veljala je namreč tiha resnica: mobiliziranci v nemški vojski so le pasivnejši sodelavci nacizma. Zamolčan pa je bil faktum, da je šlo za akt prisile in ne svobodne volje. Beg v partizane je bil na Štajerskem dvakratna utopija. V prvih letih vojne tam ni bilo omembe vrednih partizanskih enot, v katere bi lahko pribežali, po drugi strani pa je okupator uveljavil sistem izseljevanja in odgona v taborišča svojcev prebeglih. Spontana reakcija nabornikov je bila zato premišljeni beg v časih dopustov, dezertiranje k nasprotnim vojskam in strel v nogo ali roko, ki je vodil k predčasnemu odpustu.

Sama knjiga je obširna (nad 700 s.), navaja statistike in domneve o številu mobiliziranih (cca 28.000) in pobitih (cca 7.000), pritegne številko o mobiliziranih ženskah (med 100 in 1000), opisuje zgodovine rekrutacij in potem kalvarije repatriacij po vojni. Po posegu državnega sekratarja za notranje zadeve Mitje Ribičiča l. 1954 nemški vojni invalidi niso bili upravičeni do nemških povračil za invalidnino, ker bi bilo neprimerno, da bi za služenje Hitlerju dobili višje invalidnine kot partizani!??

Posebej povedljivi so spomini mobilizirancev, ki opisujejo pekel frontnih linij, poskuse pobegov, pa trpke usode, ki so jih doletele na ruski strani, tudi v ameriških taboriščih, bojne rane, agonije potovanj do bolnic, travme amputacij, povojno stigmatizacijo in ignoranco tako jugoslovanske kot nove slovenske države do uveljavljanja odškodnin za mobilizirance pri nemški vladi.

Za branje sicer pretirano shematično in razpršeno delo, ki pa je izjemno pomembno v razkrivanju doslej zatajevane in le ideološko interpretirane zgodovine.