Prevaljška legenda

Božji lovec se je razpel s križa in prevaljški patroni so odprhutali s svojih oltarjev, da bi ga počastili ...

Pričujoča legenda, v nadaljevanjih je bila objavljena v Slovencu 1933. leta, je pravzaprav nadgradnja piščevih zgodnjih črtic iz obdobja takoj po prvi svetovni vojni, izpovedala pa naj bi, kot je tedaj zapisal avtor v pismu svoji izvoljenki, "dušo časa in bila plamen v noči naših razdrapanih povojnih let ..."

In tako se pred nami živobarvno razkrije enaindvajset slik Prevaljčanov in njihovih (obče)človeških stisk, saj tudi oni, enako kot takrat pač živelj celotne povojne Evrope (oziroma sveta) tavajo v brezupu, hkrati pa hlepijo predvsem za materialnimi dobrinami. Skratka, ko je Bog z družinskimi člani in svetniki nekega dne nenapovedano poromal po občini Prevalje, ga ljudje - ob cesti je denimo sedel na kupu kamenja sredi med njimi in jim govoril - niso ugledali oziroma spoznali, saj jih je obenem kar se da uspešno zapeljevala tudi konkurenca, torej celoten satanski zbor, vključno z antikristom (beri: časnikarjem). In prav slednji, le ta je brzel med njimi in vpil, češ naj čitajo o povodnji na Angleškem, puntu v Rusiji, volitvah v Ameriki, vojni na Japonskem, sploh pa o brutalnem umoru v Mariboru, je "preglasil" odrešenikovo skrb o človeku - posamezniku, saj je uboge ljudi kar naenkrat zaskrbelo za usodo celega sveta: in blodno jim je bežala misel do Maribora in Amerike, do Rusije in Japonske ...

Svojevrsten dokument nekega časa.