Trnovski tičarji in solatarce

Osvetlitev dveh izumirajočih poklicev.

To ni biografsko besedilo, ki bi petrificiralo posamezne tičarje in solatarice z opisi njihovih življenj, uspehov, zadovoljstev in skrivnih spretnosti njihovih poklicev. Tudi ni hommage poklicema, ki bi denimo naslikal pot od vajenca do mojstra, ali pa iskal razloge, zakaj je ta in ta solatarica slovela kot najboljša pridelovalka ajsarce.

Knjiga je napravljena kot pele-mele zbir etnoloških dejstev, kdaj prav neverjetno banalnih navadb, da je največ dela na vrtu spomladi. Iz teksta sicer izstopajo podrobnosti o lovljenju ptičev in o funkciji ptičev v mestnem življenju s konca devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja.

Kako ujeti kalina, ščinkavca ali šojo?, to je danes sleherniku mali misterij. Tičarji so to počeli z lahkoto - časopisi so poročali o takih, ki na dan nalove do 1000 cip -, zakaj lovili so na limanice, ki so bile posebej izbrane in obdelane paličice, prevlečene z lepom, na katerega se je ujel nič hudega sluteči ptič. Kdaj so sredi jase postavili kar rajšpenk, umetno napravljeno drevo, drugič so napravile vabljenke, kletke, v kateri je bila za vabo že ujeta ptica.

Na ptičjem trgu so ponujali čižke za 5 dinarjev, sinice se je dobilo za 20, medtem ko je slavec stal kar 50 dinarskih kovancev. Iskana sta bila tako njihov glas kot njihovo meso. S pticami pevkami so si namreč meščani lepšali dneve, posebej zaželena je bila kletka z bando, ki so jo sestavljali štiglc, cajzlc, grliček in repnk. Ob postnih petkih pa so se sladkali z okusi drobnih ptičic; na slovečem glasu je bila kuhinja Grand hotela Union, kjer so pripravljali okusne cipe.

Z nekaj zanimivimi detajli napaberkovano delo.