Pošast in lepotica: oče in mati v vzgoji katoliških čustev

Knjiga feministke z zelo dolgim naslovom.

Zaradi vnaprej nakazane vsebine bo bralec razočaran. Pričakoval bi zgodovino katoliške cerkve in njene drobne rituale in forme, prek katerih ta institucija reproducira vero med svojimi verniki. Namesto tega pa prebira odlične umetnostno zgodovinske študije cerkvenih motivik, ki so jih naslikali Tizian, Giotto, Bellini, Tiepolo, Leonardo, Schell v podobah brezmadežne spočetja, Marijinega vnebovzetja, device Marije, Marije z Jezusom, Nabukadnezarja etc. Ta izvrstna tolmačenja pa niso sebi namen, zakaj avtorica jih postavi bolj kot zgled delovanja in spreminjanja papeških politik. Po tridentinskem koncilu postanejo ženske na socialno-politični ravni popolnoma odvisne od samskih sinov, ki služijo Bogu. Kar se kaže v poročnih ritualih, kjer nevestinega soglasje ne potrdi več njen oče, temveč duhovnik.

S tem pristopom pa zaduši bralca. Njena feministična ideja je zgrajena že vnaprej, tekst potrebuje samo zato, da jo potrjuje. Sveta umetnosti ne gleda v njegovih posebnostih, zakaj služi ji le kot togi dokaz pravilnosti njenih tez.

Tako naenkrat zgodovinsko delo šestnajstega stoletja, sedemnajstega in osemnajstega stoletja preskoči v politično prakso sodobne italijanske krščanske demokracije, vmes se ustavi ob primerjavi protestantizma, pa k sodobnemu fenomenu anoreksije, vplete psihoanalizo in tako naprej.

Ne da bi bili ti časovni in tematski preskoki nedopustni, toda napisani in povezani so tako neprepričljivo, da bralca ne potegnejo s seboj. Avtoričin feminizem namreč ne pomeni le perspektive, temveč predvsem aroganco, ki se kaže v tem, da je delo pisano za vnaprejšnje somišljenike - za feminist(k)e.