Potopis / Zlati ptič na kobrini glavi

Ko iz grobo stvarnih opisov vedno znova in znova vznika duhovni vidik videnega, doživetega ...

Naš potodušopisec (r.1950) je takorekoč poklicni popotovalec, saj je bivanjsko razpet med domačijskim Kranjem; večglavo dobrodušno pošastjo, Parizom; pa zopet domačijskim Beogradom; heraklitskim Peterburgom; - in navsezadnje, mističnim pristanom, sveto goro Atos, kamor je kot novic odšel pred dobrim desetljetjem in kamor se pogosto vrača. No, in prav globoko duhovno izkustvo slednjega obenem predstavlja tudi (čarni) presežek pričujočih zapisov Rakovih popotovanj širom zemeljske oble, kateri so, kot je že uvodoma rečeno, po "podplatni" plati grobo stvarni, pogosto celo odbijajoči, nakar jim sledijo - kar je za bralca še poseben izziv - praviloma nedokončane, nedorečene obiskovalčeve po)misli.

Že res, da bo tozadevno-žanrsko zahteven bralec takoj razbral vonj razlike med turško in grško kavo, uvidel pregovorno jajčno podobnost severnoevropskih pristanišč, se preprosto zdolgočasil nad razglabljanjem o zaščitni znamki Anglije in Angležev, dežjem in dežnikom, zagotovo pa ga bodo prevzela in premamila avtorjeva popotovanja v preteklost, ko denimo, kot turist v Carigradu (`... en del moje družine je živel v Bosni, tedaj še otomanski ...') nepričakovano doživlja šarm bivšega okupatorja in bedo bivše prestolnice sveta.

Skratka, dovolj je videti dandanašnjo jazbino iz katere je v svet odšel Aristotel, da se človek za vselej osvobodi iluzije, da bi moralo biti slovito mesto tudi nečemu podobno ...