Ryszard Kapuscinski: Ebenovina

Potopisi Afrike - skozi 40 let izkušenj časopisnega poročevalca in v perspektivi humanista.

Knjiga, po kateri se zavemo, kako brez smisla je odpotovati v afriške dežele, zakaj skozi v varnih rokah turističnih agencij zgrešimo vse bistvo te izjemne celine. Celine, ki v delu Kapuscinskega udarja kot zgodba o človeškem rodu iz drugega planeta.

Avtor je garač, tip opazovalca, ki je izumrl. V mestecu Mopti v Maliju stopi na ribjo tržnico, pred katero pa preživi cel dan. Fascinirajo ga skladovnice rib, ki pa ne le, da jih nihče ne kupi, celo ogleduje si jih nihče. Zakaj potem trg? Sedeč ob strani prek celega dne opazuje prodajalke, kako klepetajo med seboj, uživajo v zgodbicah in med tem nekaj malega pojedo.

Afriške kategorije sveta so drugačne. Mati preživi sebe in sina tako, da na ulici kuha proso in ga prodaja mimoidočim. Na koncu dneva zasluži - porcijo zase in za otroka.

Ko avtor hodi skozi revne četrti, ne viha nosu nad nesnago, ampak jih poskuša razumeti. Kako prišleki, ki so brez ficka, sploh uspejo zgraditi naselje? Na glavah, hrbtih, pod pazduho nosijo kose pločevine, desk, iverk, plastike, lepenke, karoserij; odpadle predmete preprosto naberejo in jih sestavijo, pribijejo in zlepijo v nekaj vmes med lopo in kolibo, na njena tla pa položijo listje bananovcev ali riževo slamo. - Največji dosežki človeške iznajdljivosti!

Ko gleda sedanjost, poizveduje za preteklostjo. Karamodžongi ritualno plenijo živino pri sosednjih plemenih že stoletja. Razlika je danes dramatična. Nekoč so šli v boj s kopji, pobili nekaj sovražnikov in odpeljali plen, danes so oboroženi z brzostrelkami, z granatami uničijo vasice in sejejo smrt. Od novodobne civilizacije ni k njim prodrla ne elektrika ne telefon, samo avtomatsko orožje.

Neprijetnosti, ki jih doživlja, prenaša z razumevanjem. V Lagosu so mu iz stanovanja vseskozi kradli. Na koncu mu razloži muslimanski znanec: "Da ti kradejo, je z njihove strani celo prijazno. Tako ti dajo vedeti, da si zanje koristen in da te v tem pogledu sprejemajo. V bistvu se lahko počutiš varnega. Takoj pa, ko boš poklical policijo in jih začel preganjati - bo bolje, da odideš od tod."

Da bi spoznaval Afriko, se je Kapuscinski ločil od belih privilegijev, hodil v karavah po puščavi, skupaj z drugimi umiral od žeje, živel po sobah, kjer je gomazelo stenic vseh velikosti, a povsod ravnal enako - molče sprejemal neugodnosti, saj je tako na svoji koži začutil Afričanov odnos do sveta. Ko je staknil malarijo, ni odletel na zdravljenje v Evropo, ampak jo je preživel v revni četrti; ker domačini niso imeli odeje, so ob napadu mrzličnosti nanj posadili leseno skrinjo, se nanjo usedli in mu s tem v telo vrnili toploto!

Ko pripoveduje o politiki, pripoveduje osebne zgodbe diktatorjev: Idi Amina, Mengistuja, pri čemer ne razlaga njihovih besednih politik, ampak pretanjene principe vladanja. Amin je okoli sebe postavil gardo, ki jo je nanovačil iz plemen, ki niso razumela jezika večinskega prebivalstva. Liberijski diktator dr. Tubman je odločal o vsem, hkrati pa je na dan sprejel po 60 prosilcev. Skoraj vse prebivalstvo je osebno poznal, obenem pa širil vesti o svojih nadnaravnih močeh, zaradi katerih je preživel desetine atentatov. Krogle atentatorjev so se stopile v zraku, kozarec z zastrupljeno pijačo se je sam od sebe razletel, poznal je zelišča, s katerimi je zmagal na volitvah ...

V Afriki je kraljevalo bogastvo imen. Otrokom so jih dajali ob dogodkih ob rojstvu: Sveže jutro (rojen ob zori), Akacijeva senca (rojen pod akacijo), Neodvisnost (rodil se je v letu tanzanijske neodvisnosti), Nyerrere (ker so starši navdušeni privrženci tega predsednika) ... Tam, kjer ni pisne kulture, tam imena nosijo v sebi spomin na zgodovinske dogodke.

Kapuscinski vrta povsod, zanima ga fenomen warlordov, gospodarjev vojne, ki so negativni Robin Hoodi, saj namesto bogatih ropajo revne. Nanovačijo mladce, katerim pa ne plačajo, temveč jim povedo, da naj si plačilo sami nakradejo. Ko warlordi izropajo revno prebivalstvo, sedejo za pogajalsko mizo, napravijo mirovno pogodbo in sedaj kot predstavniki države dobijo še večji denar od - Svetovne banke!

Kaj je tista afriška posebnost, ki je nedojemljiva Evropejcem? Sposobnost najti smisel bivanja v enem samem predmetu.

Knjiga, s fatalnim učinkom: ko jo prebereš, ne pomisliš več, da bi kdaj kot turist odšel v Afriko.